(INTERVJU) Igralec Primož Petkovšek Petko: Več ljudi ko poznam, raje imam svojega psa

Primož Petkovšek Petko je že leta 2000, ko je igral v Porno filmu, svojem prvem celovečercu, dobil na Festivalu slovenskega filma nagrado za obetavnega igralca. Pred kamero, pa tudi na odru, je izvrsten. Čeprav ni imel veliko glavnih vlog, je njegova filmografija impresivna, saj smo ga lahko gledali v večini domačih uspešnic: Pod njenim oknom, Rezervni deli, Odgrobadogroba, Stanje šoka, Dvojina, igral je tudi v več televizijskih serijah. Morda se tako zlahka prelevi v zelo različne like tudi zato, ker je njegovo življenje nadvse pestro.

Poleg igre je počel že vse mogoče: od ribolova, izdelovanja bonbonov do gostinstva … Tokrat sva se dobila v lokalu, kjer je reden gost, z njim pa je bila njegova Clooney – ljubka jazbečarka, od katere se le redko loči. Povod za srečanje je bila nova uspešnica Špas teatra Posli pod krinko, v kateri blesti.

Raje igrate pred kamero ali na odru?

Odra sem se zmeraj bistveno bolj bal. Ker sem hud dislektik, se težko učim scenarija, poleg tega mi je borelija, ki jo imam še zdaj, pustila posledice na spominu. Zato moram kar skrbeti zase, recimo z veliko B-vitamina.

Kdaj ste dobili borelijo?

Ker sploh nisem imel madeža, ki bi opozoril nanjo, dolgo nisem vedel, zakaj imam težave. Najprej tri mesece nisem spal, a sem to pripisal drugim stvarem – stresu, aritmiji …

Kako potem veste, da imate borelijo?

Ker se mi je po infuziji antibiotikov stanje zelo hitro izboljšalo. Lani januarja se mi je bolezen ponovila, takrat pa se mi je madež naredil čez celoten hrbet.

Ste zdaj previdnejši v naravi?

Vsak dan sem s psom na sprehodu. Imam zaščito. Pozivam vse, da se cepijo proti meningitisu. Za borelijo pa cepiva ni, tako da se je treba pravilno obleči, obleko po sprehodu prezračiti na balkonu in se zaščititi z zaščitnim sredstvom. Borelija je zahrbtna bolezen, ki se lahko pojavi čez čas. Znaki so od človeka do človeka različni. Značilne so težave z živci, srcem in sklepi, pri vsakem pa je lahko ta krog drugače sklenjen. S to boleznijo moraš živeti, ko jo enkrat imaš. Zanimivo je, da te lahko živalca, ki nima niti enega grama teže, zaznamuje počasi, a vendar zelo agresivno, morda bolj kruto v primerjavi s kobrami, krokodili. Žalosten pa sem, ker je ta bolezen produkt vojaške biokemične industrije in ni naravna! Izvira iz mesta Lyme in so nam jo spustili naši zavezniki. Od tod tudi ime lymska borelioza.

Zelo radi imate pse. Že od otroštva?

Rad imam pregovor: Več ljudi ko poznam, raje imam svojega psa. (smeh) Pse sem imel že od otroštva, ves čas.

Zakaj pa vedno izberete samičko?

Psičke so bolj umirjene, razumevajoče, mile, poslušne, sodelujoče. Samčki bi samo gledali in noreli, s čimer sicer ni nič narobe, ampak tak sem tudi sam, zato si želim nekaj nasprotnega. Mojo Clooney, ki jo kličem Klun, sem odkupil od bohinjskega dimnikarja in ima lovsko šolo, tako da je plemenitega rodu. Ko mi je umrla Agica, sem iskal psičko s podobnim karakterjem, saj so jazbečarji pravi filozofi. Na morju sem po naključju spoznal prijateljevega prijatelja, ta je imel s seboj psa po imenu George - in smo se smejali, ker smo imeli skupaj Georgea Clooneyja.

Clooney vozite s seboj tudi v teater na vaje.

Pri mojem stolu ima posteljico in tam počaka. Vedno vprašam kolege, ali bi jih to motilo, pa jih ne, saj vsi obožujejo pse. Zmeraj pa Clooney pred vajo sprehodim in poskrbim, da opravi obe potrebi, pri sebi pa ima tudi obrok. Zase ne pazim toliko, kaj jem, kar se tudi vidi, pri njej pa moram, ker ima dolgo hrbtenico.

Zakaj pa pri sebi ne pazite?

Bolje, da kaj pojem, kot da sem nesrečen.

Se tolažite s hrano?

Ja, pomagam si s hrano. Rad imam domačo, ki je dober del skušam pridelati doma. Vrt si deliva z mamo. Jaz opravljam težja fizična dela, lopatanje in sajenje. Ko pa odpotujem k sinu, mama prevzame vrt čez poletje.

Vaš sin ima v Pirenejih majhno gostilno. Gre po vaših stopinjah, tudi vi ste imeli gostilno na Kreti …

Ja, podobno je. V Španiji je našel partnerko in najel bar z manjšim kampom. Je pa ta kraj podoben Sloveniji – videti je kot pri Nadiži. Obkrožen je z visokimi hribi in potoki s čisto, pitno vodo. Ker obožujem vespe, jo imam tudi tam, da se peljem do Costa Brave na kopanje. Clooney ima na vespi košarico in greva skupaj na izlet.

Se je sin odločil za takšno življenje po vašem vzoru s Krete?

Ne, takrat sem šele spoznal njegovo mamo, svojo bodočo oziroma zdaj že bivšo ženo. Sin je bil povod, da sem se vrnil v Slovenijo. Tam sem bil manjši gostilničar. Imel sem gostilno s hrano in ponoči pub, tako sem hodil spat ob petih zjutraj, ob desetih sem moral že v nabavo. Večinoma sem delal sam in me je to na koncu izčrpalo. Zato sem se veselil, da bom dobil sina. Takrat sem se zaposlil v Kolinski in delal bonbone PEZ.

Ste se jih najedli za vse življenje?

Zelo hitro! (nasmešek) Ko sem še hodil po sina v vrtec, sem prihajal domov malo pred ženo in je takoj zavohala, kateri okus bonbonov sem delal tisti dan. Pa otroci so me imeli radi, kadar sem dišal po limoni! Ko pa sem odprl ribarnico in začel preprodajati ribe, so za menoj hodile le še mačke, ker sem smrdel. (smeh) Problem je bil, da se sploh nisem vohal, in sem moral prav doktorirati iz tega, kako si umiti roke in telo, da sem šel lahko, recimo, v kino.

In kaj najbolje spere vonj po ribi? Povejte nam nasvet iz prve roke!

Če je riba plava, moraš imeti rokavice, roke pa si potem umijte z zobno pasto - pa z limoninim sokom in potem z vodo.

Še hodite ribarit?

Ja. Ampak ne lovim več takih količin, da bi jih prodajal.

Mimogrede, se tudi vam zdi, da je v morju manj rib?

Rib je čedalje manj. Jaz lovim po občutku in zato ne ujamem skoraj nič več. Pa mi je vseeno, ker je zame ribolov že sam po sebi dogodek. Paziti je treba, kaj se je! Tuna ima veliko težkih kovin in zagotovo ni zdrava. Treba je jesti manjše ribe, ogromno sardin, čeprav so tudi v teh že našli plastiko. Ribe so lahko že nevarne … Rad hodim pozimi ob morju in takrat vidim, kaj vse naplavi po nevihti. Imam idejo, da bi prekrškarje, ki jim dosodijo zaporno kazen, poslali raje čistit to nesnago, saj so to družbenokoristna dela. Zakaj ne bi bili prva država, ki bi prepovedala pločevinke? Sicer pa zelo svetujem lokalno hrano.

V nekem intervjuju ste rekli, da ne potrebujete hudega psa, ker ste hudi vi. Še drži?

To sem povedal v šali. Tako kot nekateri ne bi smeli imeti otrok, ker jih ne znajo vzgajati, so tudi nekateri psi zanemarjeni. Mnogi imajo pse za imidž. A pes je odgovornost!

Vrniva se še malo k sinu: geni so se prenesli v gostinstvu, glasbi in še kje.

Jaz igram bas kitaro v punk-rockerskih skupinah, prej z Andrejem Košakom, zdaj z Borutom Mehletom v Carini, pa tudi on jo igra. Ima izjemen talent za gostinstvo, je boljši kuhar, bolj iznajdljiv. Takoj vidi, kako bo sestavil jed. Dela z občutkom. Njegova restavracija je na 1200 metrih nadmorske višine, kakšnih 45 minut od Costra Brave, to je kot Motovun v hribih. Ob četrtkih hodijo v restavracijo na riž z jastogom, saj po tej jedi slovijo daleč naokrog.

Ste tudi vi navdušili Katalonce s kakšno svojo specialiteto?

Razočarali so me, ker jim ni bil všeč moj zavitek … Sicer sem ga v prvi vrsti spekel zase, ker je to ena mojih najljubših sladic. Katalonci nimajo prave skute, tako da sem jo moral za zavitek narediti sam. Prav tako nimajo vlečenega testa, tudi tega sem naredil. Pričakoval sem, da jih bo navdušil, a jim očitno ni všeč kombinacija sira in sadja. Ko pa so prišli v restavracijo neki francoski motoristi in ga pokusili, so ga vzeli za domov! Smo pa Katalonce navdušili za pražen krompir. Dva sta kar na kolena padla, kako da je dobro.

Zelo ponosno govorite o sinu …

Midva sva preživela veliko zgodb, sem pa ponosen, da je vse, kar je dal skozi v življenju, obrnil na pozitivno. On je generacija Ambasade Gavioli, kjer se je dogajalo marsikaj, a njemu je uspelo splezati iz tega. Ima zelo prijetno punco, s katero se dobro razumeta. Ponosen sem tudi zato, ker je videl, da denar ni vse, tako ima gostilno zaprto, ko ni sezone, in dela na sebi, ustvarja glasbo. Pa dobil je, sicer manjšo, vlogo v španskem akcijskem filmu, ki ga je odkupil Netflix! Ima že ponudbo za nadaljevanje. Ko je bil mulc in sem snemal, smo ga uporabili za statista, tako da ta posel že malo pozna.

Kakšen oče ste?

Danes bi bil boljši, ker sem bolj umirjen. Takrat se je bilo treba boriti za denar, ker je življenje težko. Po drugi strani sem sebi dajal določene ugodnosti in kakšne stvari niso dobro vplivale na sina.

Se veselite, da boste nekoč dedek?

Ne vem, koliko sin razmišlja o potomcih, ker ga žalosti, da država ne deluje, kot bi morala, kar se je izkazalo pri zadnjih poplavah. Za prihodnost človeštva nimam dobrega horoskopa. Vse te vojne … Kar se dogaja v Palestini, ni sprejemljivo! In to sploh ni daleč od nas.

Žiri ali Ljubljana?

Sem rojen Ljubljančan, že mama je bila rojena v Ljubljani, oče je z Vrhnike, staro mamo pa imam v Žireh. Kot otrok sem bil rad čez vikend v Žireh, kjer imamo hišo ob reki in kjer imam še zdaj dobre prijatelje. Če sem v Sloveniji, grem vsaj dvakrat na mesec na kavo z njimi. Vedno sem se bolje počutil v Žireh na veselici kot v ljubljanskih lokalih.