
Ko v redno distribucijo slovenskih kin pride kakšen film iz držav nekdanje Jugoslavije, lahko v njih že vnaprej pričakujemo nekatere pripovedne in estetske stalnice, ki se venomer ponavljajo v tovrstnih filmih. Vojna je v to regijo zarezala pregloboke brazgotine, da ne bi kulturna produkcija s Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine tudi več kot dve desetletji po končanem konfliktu še naprej tematizirala posledice teh travmatičnih dogodkov. Celovečerec Moški ne jočejo bosanskega režiserja Alena Drljevića je izredno tipičen predstavnik tega trenda. Film nam v naturalističnem slogu rahlo tresočih kamer prikaže fiktivno dogajanje v gorskem letovišču, kjer je organizacija, ki si prizadeva za povojno spravo, združila skupino vojnih veteranov z vseh strani konflikta po razpadu Jugoslavije. Njihov cilj je – pogovor. Oziroma natančneje, kolektivna psihoterapija, v kateri si nekdanji vojaki izmenjavajo izkušnje, pri tem pa gladijo morebitne spore, ki s temi izpovedmi privrejo na dan.
Srčen film, vendar predvidljiv