(FILMSKA KRITIKA) Preizkus partnerske hipoteze

Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) v španskem filmu Ravno obratno igrata filmska ustvarjalca, ki skupaj živita tudi v zasebnem življenju. Ker jima po štirinajstih letih partnerske zveze vsi priznavajo, da je to dolga in občudovanja vredna doba, se naposled odločita, da se bosta – razšla. Nič posebnega, vendar pa ima Ale očeta, ki je "malo nor" in ima na glavo obrnjeno teorijo o tem, kako bi morale funkcionirati stvari v družbi, posebno v partnerskih razmerjih. Oče pravi, da ne bi smeli praznovati samo poroke, ampak tudi – in predvsem – ločitev. Konec koncev, mar ni tudi v tem, da se moški in ženska po tako dolgem in lepem skupnem obdobju razideta, nekaj lepega, zlasti če to storita sporazumno, kot bosta to storila Ale in Alex? Par se odloči upoštevati očetov nasvet in priredi zabavo v čast velikemu razhodu. Ampak tu sledi glavni problem. Ale in Alex morata dogodek pripraviti skupaj, kar vključuje tudi nadaljnje medsebojno druženje, še posebno pa razlaganje vsem drugim, da v resnici med njima ni nič narobe in da je nasploh vse v redu. To seveda privede do velikega paradoksa: če še naprej udejanjata naklonjenost, prijateljstvo in sodelovanje, je to še vedno koncept, ki ga razumemo pod besedo ločitev?

Ravno obratno je osmi celovečerec španskega režiserja Jonasa Truebe in je kljub značaju dokaj neodmevnega evropskega filma v zadnjem letu zaradi svoje izvirne ideje požel precej simpatij na filmski sceni. Po tem, ko je v neodvisni sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu prejel nagrado združenja kinematografov Europa Cinemas, mu je podobno uspelo tudi na novembrskem Liffu, kjer mu je nagrada Art kino mreže Slovenije zagotovila distribucijo v slovenskih kinematografih, zaradi česar ga te dni tudi gledamo v mestnih kinih po državi.

Trueba je svoj film zasnoval kot nekakšen praktičen preizkus opisane "obrnjene" partnerske hipoteze. Tega, da gre vendarle za navidezno udejanjanje te situacije, se Trueba zaveda tudi sam, saj se nam pripoved ponudi v obliki filma v filmu, kjer glavna lika ob lastnem filmskem ustvarjanju sama ugotovita, "da bi to morda res lahko učinkovalo v filmu. Ampak v resničnem življenju?" Že tak navihan pristop pove, da Trueba filma ni postavil v obliko globokega filozofskega ali antropološkega razmisleka, kar nam da vedeti že z rahlo komičnim načinom pripovedovanja v slogu filmov Woodyja Allena. Vendar lahkotnejši ton ne pomeni, da je film povsem brez globljih sporočil. Ravno nasprotno – glede na to, da vključuje vrsto drobnih metafor in uvidov, je to, da nikoli ne postane težek, resen ali pretirano intelektualen, njegova velika odlika. 

Film Ravno obratno je v marsičem podoben filmu Ko ljubezni ni več (L'Économie du couple, 2016), v katerem je belgijski režiser Joachim Lafosse ponudil sorodno hipotezo o današnjih romancah, ko razlogov za vztrajanje v partnerskem razmerju ni pripisal konceptu ljubezni, temveč finančnemu in razrednemu okviru, v katerem se moški in ženska najdeta in soobstajata. Čeprav tovrstni filmi torej vzbujajo videz lahkotnih dram, v resnici razpravljajo o daljnosežnih temah razvitih družb in se s svojimi hipotezami ponujajo kot izzivalen poskus refleksije ustaljenih norm in vrednot.

V jedru razmisleka filma Ravno obratno je vseskozi prisotna velika dilema. Ali gre pri paru, ki ga spremljamo, za postopen trend radikalne preobrazbe pojmovanja partnerskih razmerij ali vendarle zgolj za dokaz čustvene otopelosti sodobnih Evropejcev? Prav ta paradoks in njegovo nelagodje sta tisto, kar film poganja in ga dela zanimivega. Film Ravno obratno se morda res gleda kot dokaj tipična evropska komična drama, njegovi idejni nastavki pa vendarle ponujajo bistveno več gradiva za razmislek kot večina filmov te vrste.