Za intervju sva se sestala, ko so covidna obolenja ob koncu dopustniškega časa pričela skokovito naraščati in so se bolnišnične postelje ponovno začele polniti. "Kot po nepisanem pravilu največ covidnih bolnikov urgentno pripeljejo ob koncu tedna. Seveda jih tudi med tednom, a v soboto in nedeljo se pripravljeni oddelki intenzivneje polnijo. Prvi, s štiridesetimi posteljami, je že zaseden," pripoveduje redni profesor dr. Iztok Takač, dr. med., višji svetnik, strokovni vodja Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor in dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. V prvem covidnem obdobju se je oddelek, katerega predstojnik je, v celoti sprostil za zdravljenje bolnikov s covidom. Tokrat predstavljajo peto enoto, ki je na covidne bolnike pripravljena s štiridesetimi posteljami. Ob tem omeni, da se še zavedamo ne, koliko stroškov lahko zdravstvo v vseh državah pričakuje od tako imenovanega dolgega covida, od posledic, ki so jih že in jih še bo utrpelo veliko covidnih bolnikov. V svetu ustanavljajo zanje že posebne ambulante in bolnišnice. "A to je tako obsežna tema, da bi za pogovor o njej potrebovala še enkrat toliko časa," navede sogovornik.
Potem ko je bil dr. Takač eno leto vršilec dolžnosti, je nedavno postal dekan Medicinske fakultete. V času, ko je korona krepko zarezala tudi v izobraževalni sistem, si je težko predstavljati zdravnike, ki bi bili izobraženi na daljavo. "Za to ni bojazni," je jasen sogovornik, "saj so naši strokovnjaki IKT, učitelji in študenti izvedli izjemno hiter in uspešen prehod na nove načine pouka." Kmalu so vzpostavili pogoje, da so lahko klinične vaje potekale v zdravstvenih ustanovah, kjer so tudi sicer študenti kot prostovoljci pomagali pri kliničnem delu. Aktivirali so tudi simulacijski center. Pouk medicine namreč danes brez simulacij na modelih, preden se prične učenje na pacientih, ni več možen. Na klinikah in oddelkih so vse poletje izvajali pouk, ki ni bil mogoč spomladi, in dodali nove izpitne roke. "Tako noben študent ni izgubil letnika, ki bi ga sicer, če se ne bi tako hitro prilagodili na nove razmere," pravi dr. Takač, tudi prejemnik bronastega znaka Univerze v Mariboru.
Ob številnih funkcijah, ki jih opravlja sogovornik, je iz njegovega življenjepisa razbrati, da je tudi avtor 845 izvirnih strokovnih del in kar 32 raziskovalnih projektov. Lani je Klinika za ginekologijo in perinatologijo, ki jo vodi, prejela priznanje za posebne dosežke za delo na raziskovalnem področju. Med drugim so sodelovali tudi v odmevni mednarodni klinični raziskavi, po kateri se je zdravilo trastuzumab uvedlo v redno zdravljenje in so zdaj možnosti za ozdravitev bolnic z rakom dojk večje. Poraja se vprašanje, kakšen je ob vsem pravzaprav sogovornikov tempo življenja. V delovnem času dela dr. Takač na omenjeni kliniki in na Medicinski fakulteti, povprečno dežura štirikrat na mesec, od tega enkrat ali dvakrat ob koncu tedna. V preteklosti je veliko operiral, predvsem bolnice z ginekološkimi raki, zdaj pa se bolj posveča izzivom v organizaciji ter delovanju klinike in fakultete. Poudarja, da ima v obeh ustanovah odlične sodelavce, in zato mu je delo v še toliko večje veselje.
Virus verjetno ne bo nikoli povsem izginil
Ste predstojnik, dekan, ne pa jasnovidec. A vendarle, kdaj, menite, si bomo lahko dokončno oddahnili od covida-19 in kaj moramo storiti, da pridemo do tega?
Ko smo se pri nas spomladi leta 2020 prvič srečali s to boleznijo, si še nismo predstavljali, da bo tako globoko zarezala v celotno družbo in ves svet. Čeprav smo vedeli, da je epidemija španske gripe pred več kot sto leti trajala okoli tri leta, smo vsi upali, da podobnega scenarija ne bo. Že skoraj eno leto imamo na voljo več cepiv proti temu virusu, česar pa takrat seveda niso imeli, kakor tudi ne antibiotikov in sodobnih načinov zdravljenja, ki so nam dostopna danes. Kljub temu menim, da bomo lahko normalno zaživeli šele tedaj, ko bo virus iz kakršnegakoli razloga oslabel, verjetno pa ne bo nikoli povsem izginil. Ali pa bomo vzpostavili dovolj močno imunost proti njemu, kar se najhitreje doseže s cepljenjem. Na ta način smo na primer izkoreninili zelo virulenten virus črnih koz, ki je tudi povzročal visoko smrtnost. Te bolezni zaradi množičnih cepljenj po vsem svetu danes ni več. Podobno smo s cepljenjem preprečili in izkoreninili številne bolezni, ki so v preteklosti terjale veliko življenj, a se na to vse preveč pozablja. Takrat se ni nihče spraševal, ali se bo cepil ali ne, in tudi ne, s katerim cepivom.
Če se pred kamerami cepijo javne osebnosti, pojmujemo to velikokrat kot manipulacijo ali propagando za cepljenje. Če se cepijo zdravniki, je to za javnost veliko bolj verodostojno. Kako se je na cepljenje odzvalo zdravstveno osebje v UKC Maribor?
V UKC Maribor je največja precepljenost med zdravniki, sledijo diplomirane medicinske sestre, najslabša pa je pri srednjem strokovnem kadru. Veliko pove podatek, da je v enoti za obvladovanje bolnišničnih okužb, kjer so strokovnjaki, ki imajo največ znanja s področja covida-19, precepljenost stoodstotna. Prav toliko so precepljeni tudi zdravniki kar 18 kliničnih oddelkov in študenti šestega letnika Medicinske fakultete. Cepljenje zdravnikov vsekakor lahko pripomore k opolnomočenju nekaterih posameznikov, ki se še niso odločili glede tega načina preprečevanja bolezni.
Kako pravzaprav povečati zaupanje ljudi v cepljenje?
Zaupanje ljudi v cepljenje lahko povečamo samo s posredovanjem korektnih in verodostojnih informacij o njegovih učinkih in stranskih pojavih. Pri tem imajo seveda veliko vlogo tudi zdravstveni delavci pri svojih vsakodnevnih, številnih stikih s pacienti. Po moji osebni izkušnji neposredni stik in pogovor najbolje pojasnita morebitne dileme. Končna odločitev pa je seveda v rokah vsakega posameznika.
Ob pandemiji je zdravstveno osebje zelo izpostavljeno. V Italiji, denimo, se jih je veliko okužilo s koronavirusom, okoli 300 jih je tudi umrlo. Kakšno je vaše mnenje o obveznem cepljenju zdravstvenih delavcev pa tudi šolnikov?
Nekatere države so že sprejele odloke o obveznem cepljenju zdravstvenih delavcev. Verjetno bodo čez čas podobno storile tudi s šolniki. Mislim, da je obvezno cepljenje skrajni ukrep, ki ga zdaj še ne potrebujemo, saj našemu zdravstvenemu sistemu še vedno uspeva oskrbeti vse bolnike, ki so potrebni zdravstvene oskrbe, in to velja tudi za najtežje oblike bolezni. Pravice do necepljenja, o kateri na široko razlagajo proticepilci, v našem pravnem sistemu enostavno ni, saj bi pomenila poseg v pravico drugih do zdravja in življenja. Seveda pa bodo vedno obstajale izjeme, ki se ne bodo cepile, a le na osnovi medicinskih indikacij. Žal pa se ljudje premalo zavedajo, da je že pogosto prisoten tako imenovani dolgi covid, pri čemer gre za dolgotrajne in navadno nepopravljive posledice obolenja za covidom, ne glede na težo osnovne bolezni. To bo verjetno spremljalo našo civilizacijo še desetletja in številne generacije bolnikov bodo potrebovale dodatno zdravstveno oskrbo, njihova kvaliteta življenja pa bo bistveno slabša. In tukaj ne govorim samo o starejših osebah, temveč se to pojavlja v vseh starostnih skupinah.
Normalno bomo zaživeli šele tedaj, ko bo virus iz kakršnegakoli razloga oslabel, verjetno pa ne bo nikoli povsem izginil
Pred epidemijo se je v ambulantnih čakalnicah lahko zelo dolgo čakalo na sprejem pri zdravniku. Čas epidemije je prinesel točnost skoraj na minuto. Bo zdravstvo ohranilo kondicijo te prednosti v dobrobit pacientom?
Na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor že več kot 20 let naročamo pacientke na uro in minuto. Večinoma se na pregled čaka od 10 do 30 minut. Pacientke razumejo, da je včasih potreben daljši pogovor ali da je treba narediti zahtevnejše preglede, kar lahko podaljša čas obravnave, česar pa ni mogoče vedno vnaprej predvideti. Vedo, da bodo morda naslednjič same potrebovale daljšo obravnavo, in podaljšano čakanje na pregled sprejemajo z razumevanjem. Prepričan sem, da se bodo tovrstne dobre prakse zdravstvenega sistema obdržale in se čez čas, ko bo dovolj resursov, celo izboljšale.
V javnem zdravstvu so čakalne dobe ves čas na tapeti. Kaj bi bilo treba po vašem narediti, da se ta situacija izboljša?
Naše zdravstvo je dobro, kar lahko potrdi vsak, ki je spoznal zdravstvene sisteme v tujini. Seveda bi lahko bilo še boljše in k temu je treba stremeti. Najprej bo treba povečati delež izdatkov za zdravstvo, saj so zdravstveni izdatki na prebivalca v Sloveniji za kar 25 odstotkov pod povprečjem EU. Prav tako se Slovenija uvršča pod povprečje EU po višini tekočih izdatkov za zdravstvo v deležu BDP, saj povprečje za EU znaša 9,8 odstotka, v Sloveniji pa je ta delež 8,2 odstotka. To povečanje izdatkov za zdravstvo je treba med drugim porabiti za izšolanje dodatnih zdravstvenih kadrov, zdravnikov, medicinskih sester, babic, inženirjev in drugih zdravstvenih sodelavcev. Treba je celovito obnoviti in izgraditi novo zdravstveno in izobraževalno infrastrukturo, saj je epidemija covida-19 pokazala, kako kadrovsko in prostorsko je podhranjeno naše zdravstvo in z njim povezano šolstvo. Vzporedno je treba opremiti zdravstvene ustanove s sodobno tehnologijo in čim prej vpeljati digitalizacijo vseh procesov, ki so potrebni za delovanje zdravstvenega sistema.
Pohvala študentom
Tudi študentje medicine so med pandemijo intenzivno pomagali pri oskrbi pacientov, kajne?
Naši študenti so se maksimalno angažirali pri oskrbi pacientov, in to že od prvega letnika naprej. Želim pohvaliti vse, ki so s svojim volonterskim delom omogočili, da je zdravstveni sistem deloval bolje, kot bi sicer. Študenti so se vključili v delo v ambulantah, bolnišnicah, domovih starejših občanov, delovali so na kontrolnih točkah in še marsikje. Spomladi smo imeli v UKC Maribor do 30 odstotkov izpada kadra, kar je nemogoče nadomestiti, zato je bila pomoč študentov medicine in zdravstvene nege pa tudi drugih nenadomestljiva. Delo študentov je bilo organizirano za vsako kliniko ali oddelek posebej, ob hkratnem centralnem nadzoru in usmerjanju na kritična delovišča. Gre za izvedbo medicine v izrednih razmerah.
V petnajstih letih delovanja Medicinske fakultete Maribor ste izobrazili več kot 900 zdravnikov. Boste s prihodnjimi diplomanti lahko vsaj delno preprečili kadrovsko podhranjenost v javnem zdravstvu?
Že teh več kot 900 zdravnikov, ki smo jih izšolali, uspešno deluje v našem zdravstvenem sistemu. Brez njih bi bila kadrovska podhranjenost še večja. Zadnji dve leti smo povečali vpis na splošni medicini za več kot 20 odstotkov, tako da smo že na zgornji meji naših kadrovskih in prostorskih kapacitet. Nova stavba je bila načrtovana za okoli 100 študentov na leto, zdaj jih imamo, skupaj s podiplomskimi študenti, že okoli 180.
Na fakulteti začenjate kar nekaj novih študijskih programov, kajne?
Letos se začne študij dentalne medicine, v katerega bomo vpisali 20 študentov. V zaključni fazi je priprava vloge za akreditacijo študijskega programa farmacije. Poleg tega se pripravljamo na prostorsko širitev Medicinske fakultete, pri čemer kot članica Univerze v Mariboru odlično sodelujemo z UKC Maribor in Mestno občino Maribor.
Stroški izobraževanja zdravnika v Sloveniji znašajo okoli 100 tisoč evrov. V tujino je v obdobju od leta 2014 do 2018 odšlo okoli 150 zdravnikov. Naši zdravniki so zaradi znanja zaželeni v tujini in Skandinavci jih bojda vabijo celo s pomočjo posebnih agencij. Kje vidite razloge za njihov odhod in kaj storiti, da bodo ostali pri nas v javnem zdravstvu?
Čezmejne migracije strokovnjakov, pa ne samo njih, so v evropskem prostoru zaželene. Seveda nas to veseli malo manj, saj pri nas zdravnikov primanjkuje, in vsak odhod v tujino pomeni manj zdravnikov za naše prebivalce. Zato smo na obeh medicinskih fakultetah na željo vlade RS povečali vpis na splošni medicini. Mladi odhajajo predvsem zaradi boljših pogojev za delo in življenje v tujini in ponekod zaradi nestimulativnega okolja. K temu pripomore tudi relativno slaba infrastruktura zdravstvenih ustanov. Vse to je treba izboljšati, da bomo mlade zdravnike v večjem številu zadržali pri nas.
Ugotovitev enega izmed diplomantov vaše fakultete, ki je bil na študijski izmenjavi v Nemčiji, je: "V tujini zdravnike z ustreznim izobraževanjem usposobijo za ustrezno komunikacijo s pacienti, kot je sporočanje slabih novic, povezanih na primer s smrtjo ali neozdravljivo boleznijo." Kako usposabljate študente in zdravstveno osebje za primerno komunikacijo s pacienti, ki je neprecenljiva?
Tudi naši študenti so deležni tovrstnega izobraževanja, saj je komunikacija med zdravnikom in pacientom vključena v kurikulum že prav od začetka. Študenti se tega naučijo, še preden pridejo v klinično okolje. Po zaključenem študiju imamo tudi učne delavnice, najpogosteje jih organizira Zdravniška zbornica Slovenije, na katerih se zdravniki dodatno usposabljajo na tem področju.
Ko pridejo v zrela leta, obrnejo ploščo
Starejši ljudje so predstavljeni kot največji porabniki denarja v javnem zdravstvu, saj se za bolnišnično oskrbo starejših od 65 let porabi več kot polovica denarja za zdravstvo. Poraja se mnenje o ogrožanju stabilnosti financ za zdravstvo. Koliko je zdravstveno osebje usposobljeno in pripravljeno starejši osebi zavzeto prisluhniti brez prisotnosti staromrzništva?
Žal mnogi res razmišljajo tako, predvsem ko ne gre za njihove svojce ali njih same. Ko pridejo v zrela leta, pa seveda obrnejo ploščo. Zdaj imamo že več kot petino prebivalstva, starejšega od 65 let, kar je tudi odraz dobrega zdravstvenega sistema. Je pa v načrtu vlade za okrevanje in odpornost iz aprila letos, v poglavju Zdravstvo in socialna varnost, navedeno, da bo Slovenija posvetila tem izzivom več pozornosti in tudi namenila več sredstev za ta del populacije. Skrb za starejše osebe in starostnike je sicer del našega vsakodnevnega rutinskega dela, zato so zdravniki in medicinske sestre dobro usposobljeni tudi za oskrbo tega dela populacije. Vse bolj se razvija področje geriatrije, ki predstavlja poglobljeno zdravljenje in obvladovanje težav starostnikov, pa ne samo bolezenskih. Na tem področju bo še treba narediti določene korake.
Zaokroživa ta intervju z odmevno raziskovalno dejavnostjo, v kateri je skupina strokovnjakov pod vašim vodstvom dosegla pomembno mednarodno priznanje za raziskave novega zdravila, ki izboljšuje ozdravitev pri bolnicah z rakom. Nam lahko na kratko predstavite ta dosežek?
Pred odkritjem biološkega zdravila trastuzumaba je bilo desetletno preživetje bolnic z rakom dojk okoli 70-odstotno, po njem pa okoli 90-odstotno, kar je največji dosežek na področju zdravljenja raka v zadnjih desetletjih. V multicentrično raziskavo smo bili iz Slovenije vključeni UKC Maribor in Onkološki inštitut v Ljubljani. S tem smo našim bolnicam z rakom dojk omogočili najsodobnejše zdravljenje in se postavili ob bok najnaprednejšim ustanovam na svetu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
