Dirigent Friedemann Riehle je imel za sabo že več kot sto zmagovalnih koncertov, ko se je pred leti spomnil, da bo z vrhunskimi vokalnimi solisti in orkestrom izvajal rock klasike. Ampak ob novici, da bo ta spektakel kmalu - z orkestrom Zagrebške filharmonije - prišel tudi v Ljubljano, je največje ime gotovo mladi hrvaški glasbenik Dino Jelusić, ki je po novem glavni pevec rock opere. Kajti kljub svetovnemu slovesu dirigenta in drugih glasbenikov je Dino zagotovo najbolj vroče rockersko ime v regiji. Pred nekaj meseci je namreč postal član legendarne skupine Whitesnake, ampak to je samo pika na i v njegovi glasbeni karieri, ki jo je začel že v otroštvu, saj je pri desetih zmagal na otroški Evroviziji. Dino je skratka multiinstrumentalist in izjemen vokalist, zaradi katerega bo rock publika po vsem svetu spoznala Hrvaško.

Kmalu, 23. oktobra, vas bomo v Cankarjevem domu slišali na koncertu Rock the Opera. Zakaj ste se pridružili projektu?

V spremljavi simfoničnega orkestra igramo rock klasike. Mislim, da je to dovolj velik razlog, da sem zraven. Ob tem pa morate vedeti, da trenutno redko kdo sploh nastopa, tako da sem z obema rokama sprejel povabilo, saj gre za res izvrsten projekt. Nekatere pesmi pojem prvič in to je zame veliko veselje.

Kakšen občutek imate, ko vas spremlja orkester? Zagotovo je to nekaj, o čemer sanja vsak pevec - celo rock pevec, kajne?

Verjetno je še bolj kot to, da je za pevca to izziv, pomembno, da že več kot dve desetletji igram klavir in da sem končal akademijo, tako da me je orkestralna glasba vedno zanimala. V tem primeru gre sicer za orkestralne aranžmaje rock skladb, ampak seveda je še vedno na odru celoten orkester. Super občutek je, ko veš, da za tabo igra več kot petdeset ljudi. Na odru se počutiš nekako bolj grandiozno, mogočno. No, pa saj boste tudi sami videli in slišali - celotna zvočna slika je vsekakor z orkestrom bolj masivna in popolna.

Predstavili boste izbrane klasike rocka. Ste odraščali s to glasbo? Kateri so bili vaši idoli?

Ja, ta glasba me je spremljala od otroštva. Odraščal sem s skupinami, kot so Led Zeppelin, AC/DC, Deep Purple, Rainbow, Queen, Kingdom Come, Whitesnake ... Moji pevski idoli pa so bili David Coverdale, Freddie Mercury, Ronnie James Dio, Ian Gillan, Elton John, Layne Staley, Anselmo, Warrell Dane, Sammy Hagar.

Ste torej raje poslušali tujo rock glasbo kot domačo?

Zagotovo. Čeprav od domačega rocka zelo rad poslušam Crno perje - po naključju sem bil pevec zadnje postave te zasedbe - in nekatere pesmi Parnega valjka, Opće opasnosti in skupine Majke.

​Maneskin je veliko naredil

Kakšno prihodnost napovedujete rock glasbi? V zadnjih letih so imeli velike stadionske koncerte večinoma starejši izvajalci, kot so Bruce Springsteen, Stonesi … Je morda zmaga italijanskih rockerjev Maneskin na Evroviziji dala novo moč temu žanru?

Maneskin je gotovo naredil nekaj, česar dolgo nismo videli. Povsem iskrena in za njih nepričakovana zmaga je odprla vrata za neke druge rock skupine prav zato, ker so premagali kompletno mainstream sceno. Upajmo, da bo to vzpodbudilo tudi druge rock izvajalce, da preplavijo radijske postaje, in se končno v eter vrne malo normalne glasbe.

O tem, kakšen je položaj na svetovni rock sceni, pa lahko poveste tudi iz prve roke, saj ste pred kratkim postali član zasedbe Whitesnake. Tudi člani te slovite skupine so bili med vašimi idoli. So se vam s tem uresničile sanje?

Ne, ne, to ni izpolnjenje mojih sanj. Sanje se mi bodo izpolnile, ko bom uspel s svojim lastnim bendom in svojimi skladbami. Biti član skupine Whitesnake pa je gotovo velika čast in absolutno pravi čudež, glede na to, da je pevca poklical drug pevec. (Dina je namreč o tem, da bo novi član benda, obvestil kar David Coverdale in mu rekel med drugim, da želi izkoristiti vse njegove talente; op. p.) Tako komaj čakam, da vidim, kaj Coverdale pripravlja in kako bo vse to izgledalo.

Bi rekli, da je to neka nagrada za vse, kar ste naredili do zdaj?

Da sem se dokazal kot glasbenik v vseh pogledih, ni bilo lahko. Seveda je tu še veliko dela. Lahko bi se strinjal, da je to z zasedbo Whitesnake kot nekakšna nagrada. Verjamem, da je Coverdale opazil, da nisem zgolj pevec, sicer mi verjetno ne bi ponudil mesta v bendu, v katerem poje on … Torej so za to zaslužna vsa tista leta pridnega igranja klavirja in to, da kot klaviaturist igram marsikaj ne povsem običajnega, in predvsem, da sem zelo raznovrsten. Potem je tu še igranje basa in kitare. Kar se pa tiče pevskega dela, je bila moja prva nagrada vabilo v Trans-Siberian Orchestra, s katerim grem že na svojo peto turnejo čez en mesec. Ta angažma mi je tudi odprl vrata za vsa sodelovanja v tujini, ki so prišla po prvi turneji s tem orkestrom.

Kakšni pa so odnosi v zasedbi Whitesnake? Ste se že spoznali?

Ne, to še ne, za zdaj smo se o vsem dogovarjali in pogovarjali samo po telefonu.

Kako je delati na svetovnem glasbenem trgu? Je glasbena industrija samo še posel ali je še kaj romantike? Kakšna je razlika v primerjavi z domačim trgom?

Svetovni glasbeniki imajo "bolezni", kakršne imajo tudi frustrirani domači glasbeniki, bodite brez skrbi. (Smeh.) Ampak ko se dela na nivoju, na kakršnem je Trans-Siberian Orchestra, ni prostora za napake, organizacija je vrhunska, vse teče kot švicarska ura. Romantika seveda je, saj brez glasbe ni romantike, vendar je jasno - večji ko je bend, toliko več je posla.

​Fokusiran na turneje

Veliko ste sodelovali v oddajah HRT. Zdi se mi, da pri vas na javni televiziji kar dobro skrbijo za mlade pevske talente. Čutite njihovo podporo?

Podporo? Ko sem jim bil zanimiv, so me klicali, da sem bil del njihovih oddaj, ko pa jih nisem zanimal, me niso klicali … Ni to stvar podpore, ampak vsak gleda, kaj je zanj dobro. Če pri HRT vidijo, da jim ustrezam, ker sem aktualen, me bodo poklicali, če pa vidijo, da nisem "in", ne bodo. Zelo preprosto, tako deluje ta posel. A strana (visokoproračunska oddaja, v kateri znani pevci pojejo legendarne skladbe - predvsem hrvaških avtorjev; op. p.) je izvrstna oddaja, če želiš peti predelave, vendar to pomeni, da bodo tudi drugod, kamorkoli prideš, pričakovali, da poješ predelave. Če si to želiš, je to idealna oddaja zate. Ampak če peti predelave ni tvoj cilj, je oddaja na začetku sicer lahko dobra promocija, ni pa treba ves čas in za vedno samo peti predelav Oliverja in Parnega valjka - v najboljšem primeru …

Imate zelo raznovrstno kariero. Ne samo da ste vsestranski glasbenik, tudi zelo različne zasedbe imate. Kaj vam to daje in kateri projekt ima prednost pred drugimi - je to morda vaša skupina Animal Drive?

Animal Drive je bila moja prioriteta, dokler skupina ni razpadla zaradi nestrinjanja z založnikom in zaradi situacije, ko med korono ni bilo koncertov. Zdaj sem osredotočen na turneje, ki prihajajo, imam pa tudi toliko posnetih in napisanih skladb, da komaj čakam, da izide drugi album Animal Driva. Nismo ga še izdali, ker smo morali na sodišče, da si povrnemo pravice za pesmi. Zagotovo je to nekaj najboljšega v glasbenem smislu, kar sem do zdaj naredil, in verjemite mi, da mi je težko, ker te glasbe ljudje zdaj še ne morejo slišati.

Od rojstva ste obkroženi z glasbo. Kdo je prvi opazil vaš glasbeni dar?

Starša. Onadva sta bila ključna pri mojem razvoju, saj sta videla, da imam tisto nekaj … Celo ko sem želel početi druge stvari, sta me usmerjala, tako da sta zagotovo izjemno vplivala na mojo glasbeno pot.

Nastopati ste začeli pri petih letih! Veliko mladih talentov je slabo končalo. Kako se vi spominjate otroštva? Bi tudi drugim staršem priporočili, naj nadarjenemu otroku omogočijo nastope?

Če opazijo, da ima otrok res potencial, potem zagotovo. Je pa pomembno, kako ga usmerjati na odre. Prav nič ne sme biti na silo ali agresivno, saj je treba otroku pustiti prostor, da se dobro počuti, za kar je pri meni poskrbel oče. On je izjema med starši, ki so menedžerji svojemu otroku, saj je tudi sam glasbenik, dobro se razumeva, imava isti cilj in ni pritiskov. Povem vam, 99 odstotkov mladih, ki pojejo, bi ubijalo za takega očeta. Tako da imam pri tem veliko sreče, saj kdo ve, kje bi bil brez njega.

Vaš prvi uspeh je bila zmaga na otroški Evroviziji. Zmagali ste s skladbo, ki ste jo sami napisali pri desetih letih. Ali to pomeni, da ste se od takrat navadili, da ste vedno uspešni, ali je bilo to breme, saj če imaš enkrat uspeh, potem moraš paziti, da ne padeš?

A veste, da sem prav o tem razmišljal pred kratkim … Na 14 pevskih tekmovanjih od 15 sem zmagal, to je že kar nenormalna količina zmag. Čeprav sem bil na zadnjih dveh festivalih, ki sta imela po tri večere, po prvem nastopu zunaj top 5, sem se čez druga dva večera vrnil na tron … Torej nepričakovano. Ampak za mene so tekmovanja končana zgodba. V glasbi ni tekmovanj, vse je stvar subjektivnega doživljanja, to ni šport.

Bi rekli, da je pomembno, da imate formalno glasbeno znanje? Kaj daje teorija praksi?

Pomembno je, da veš, kje si, čustva pa se s teorijo ne morejo nadomestiti. Tako da to ni odločilno, če mene vprašate. Po drugi strani pa …, ko se naučiš solfeggio, vse to, kar igraš in poješ, vidiš v glavi matematično in to je lahko zelo koristno. No, če se o tem preveč razmišlja, to pokvari interpretacijo, zato imam včasih raje glasbenike brez teoretičnega znanja, ki so vse ustvarili iz svojih čustev, ne iz znanja.