(INTERVJU) Andreja Holsedl, športna psihologinja: Vem, kako težko je reči ne prijateljem in da treningu

Pokukali smo v Šolo za starše, ki jo prek družbenih omrežij organizira Pozitivna psihologija za boljše življenje (zelo prisotna tudi na FB-profilu). Zanimala nas je vzgoja otroka športnika; pravi naslov za to tematiko je Andreja Holsedl, ena izmed vodilnih strokovnjakinj na področju praktične športne psihologije v Sloveniji. Holsedlova je med drugim članica ekipe štirih športnih psihologov, ki že več kot dvajset let zagotavlja strokovno podporo pri psihološki pripravljenosti vrhunskih in mladih športnikov. Zaupalo se jim ji je več kot tisoč športnic in športnikov v petdesetih športih, med njimi tudi prek sedemdeset olimpijk in olimpijcev.

Andreja Holsedl je bila tudi sama zagnana športnica (največ truda je vložila v cestno kolesarstvo), ki jo je (deloma) ustavila poškodba, tako da iz prve roke ve, kaj se mota po glavi športnika, ko se prebija skozi puberteto in išče smisel (cilj) ukvarjanja s športom in življenja nasploh. Prav leta odraščanja, na prehodu v srednjo šolo, so za športnika najbolj vihrava, nestabilna in polna pasti, mnogi zato odnehajo, še preden prav začnejo, četudi je za njimi pet, morda že deset let treninga. Zakaj se športniku - ne glede na številne prepreke - splača vztrajati do zmage, ne samo v rezultatskem smislu, nam je razložila Holsedlova.

Najprej, športnikova zmaga je večplastna (osebnostna rast, red in disciplina, motivacija, zbranost, samozavest, sodelovanje, druženje, podpora drug drugemu ...). Ne pravijo kar tako, da se iz poraza naučimo več kot iz stotih zmag, se strinja psihologinja. Izpostavi, kar pogosto spregledamo - da izid ni odvisen samo od športnika in njegovih sposobnosti: "Sploh v ekipnih športih smo na tankem ledu različnih interesov - od vodenja do komunikacije oziroma odnosov s trenerji, soigralci, vsemi drugimi vpletenimi v klub oziroma športno skupino. "Ne pozabimo, športnik med kariero usklajuje šport in šolo, kar ni enostavno. Mora paziti glede prehrane in do minute organizirati prosti čas, če mu ga kaj še ostane. Biti športnik danes ni lahko," izpostavi psihologinja.

Naša velika pričakovanja

Zakaj otrok vstopi v šport? In kaj mi, zlasti starši, pričakujemo od njega?

Dandanes je športniku mnogo težje kot včasih. Od športnika pričakujemo vsi, ki v športu delamo, starši in celotno športno okolje, da je stalno motiviran. Vrhunsko motiviran! Da ohrani svojo motivacijo kljub neuspehom. Ko mu ne gre, kot si želi, in ko kljub vsemu trudu, ki ga vlaga, ne dobi poplačila takoj. Pričakujemo, da bo v športu motiviran tudi takrat, ko ima v šoli ogromno za postoriti, in tudi takrat, ko se v ekipi ne razume s soigralci. Kljub morebitnim neuspehom pričakujemo, da bo poleg motivacije ohranil še samozaupanje in da je to samozaupanje čvrsto in neodvisno od posameznih napak, neuspehov. Hkrati si želimo, da bi samopodobo gradil na več različnih področjih, ne samo v športu. Pričakujemo, da bo koncentriran, zbran, da bo med množico različnih dražljajev, v športu in v šoli, izbral tiste, ki so najbolj pomembni, se na njih osredotočil, druge pa odmislil. Pričakujemo, da bo znal reči ne svojim prijateljem, ki gredo na žur, in reči da svojemu treningu naslednji dan, kljub temu, da mu kdaj pa kdaj ne gre. Pričakujemo, da bo znal nadzirati svoj strah, svoja čustva, jezo. Da se bo znal zadržati, da ne bo "znorel", dvignil glasu nad soigralci. Da se bo podredil trenerju, skupini, ekipi in da bo mogoče zaradi tega zanemaril lastne cilje. Pričakujemo, da bo na napake gledal kot na sestavni del športa, da bo torej kontroliral žalost in zadovoljstvo. Želimo si, da ne bi zapadel v apatijo in nezadovoljstvo, da ne bi počival na lovorikah. Poleg tega od otroka zahtevamo, da je prijazen, pošten, delaven, da je organiziran, samodiscipliniran, da si zna postaviti prioritete, dnevni urnik in se jih neomajno držati.

Uf, ali si lahko ob vsem naštetem sploh še kaj več želimo od otroka športnika? Da bo tudi odličen v šoli? Drugi supermen?

Želimo si, da ne zanemarja šole. Da se odloči tako, da bo zanj najbolje, pravilno. V ekipnih športnih naj bo timplejer, tak, ki bo sposoben poskrbeti še za druge. Želimo si, do so otroci odgovorni in lojalni klubu, športu. Da se na njih lahko zanesemo. Hkrati želimo, da nimajo veliko razvad in imajo urejeno obšportno življenje. Da znajo ločiti šport in šolo in druge stvari. Seveda si želimo v njihovem odnosu do dela vnemo, zagon, žar, tisto iskrico v očeh, ko se ukvarjajo s športom. Ko pa pridejo problemi, zahtevamo od njih, da jih sami rešijo; da se ne zatekajo v čustvovanje, ampak da rešujejo nastale težave na konstruktiven način. Če se zgodi poškodba, pričakujemo, da jo sprejmejo, da zaživijo na novo, da najdejo drugo kariero. Ali pa da se vrnejo na stara pota uspeha. Vedno nekaj pričakujemo, najbolj pa to, da bodo otroci sposobni premostiti težave, ki se pojavijo na njihovi poti. Zavedati se moramo, da so ta pričakovanja zelo visoka in marsikdaj nerealna, kajti otrok ali mladostnik jih (še) ne more izpolniti oziroma jih ne more vsakodnevno in stalno izpolnjevati. Ne nazadnje imamo pri vseh naštetih nalogah težave tudi odrasli. Nihče izmed nas ne more trditi, da vse navedeno izpolnjuje tudi sam.

Da bodo starši ponosni name

Ko gredo vrstniki skupaj na pico, gre športnik na trening. Druženje s sošolci in prijatelji je pubertetniku skrajno zanimivo, šport lahko postane gola rutina.

Mlad športnik ima ogromno nalog - tudi v družbi, v vrstniški skupini. Želimo si, da se bo znal vključiti v skupino, da bo komuniciral na tak način, da se bodo vsi skupaj dobro počutili. Hkrati večina mladih športnikov razmišlja še o odnosih v družini: "Da bom sprejet, varen, da bodo straši ponosni name." Ogromno je izzivov za mladega športnika, ki pa nima še dovolj dobro razvitih strategij, kako se s temi izzivi soočati. za nas, ki smo odrasli, bi lahko rekli, da smo prerasli, premagali vse izzive, ki sem jih naštela. Pa vendar moramo razumeti, da so mladostniki v drugačni koži. Da se s temi problemi soočajo prvič in da je logično, da se počutijo drugače in tudi reagirajo drugače.

Razlika med športom nekoč in danes je ogromna. Kaj vse se je spremenilo?

Včasih je šport veljal za nek dodaten hobi, s katerim se ukvarjaš ob šoli. Šola je bila na prvem mestu. Danes je pogosto šola le "malo za zraven". Bomo najprej poskusili v športu, in če tam ne uspemo, bomo že še nekako zagrabili v šoli. Cilji so se v športu bistveno spremenili. Cilji so visoki, poklicni, profesionalni, denarni. Ko pridejo športniki k nam, športnim psihologom, nam na vprašanje, kaj so njihovi cilji, odgovorijo: "Hočem biti vrhunski športnik, od tega živeti. Imeti dobro življenje zaradi športa." Včasih ni bilo tako. Nekoč so bili cilji bolj notranje narave: napredovati, biti dober v nečem, se zabavati, se igrati. Današnji cilji morajo biti visoki v očeh športnika in staršev. Hkrati konkurenca včasih ni bila tako neizprosna kot danes. Lažje je bilo uspeti. Včasih je bilo dovolj, da samo treniraš, zdaj zgolj trening ni dovolj. Danes imajo poleg trenerja (nekoč si imel samo njega) še športnega psihologa, fizioterapevta, maserja, kondicijskega trenerja. Kot športnik nujno opravljaš še ogromno dodatnih nalog, ki te bodo pripeljale na višji, vrhunski nivo; ker če jih ti ne boš opravil, jih bo nekdo drug.

Nekoč se je otrok sam s kolesom vozil na treninge, danes ga na trening in tekme vozijo starši, oče, mama ali kar oba.

Starši so danes zelo vključeni v otrokovo športno udejstvovanje, včasih celo preveč. Pa mediji pritiskajo, nonstop prikazujejo idealno življenje športnika - kako trenira, s čim se hrani, koliko spi, s kom sodeluje. Mladi lahko spremljajo svoje idole neprestano. In iz tega izhaja pritisk primerjanja in težnje po tem, da bi "tudi jaz rad bil kot ta vrhunski športnik". idola noč in dan nosijo v glavi. Kar je lahko pozitivno, po drugi strani pa zelo negativno.

Psihološki pritisk in šport

Kaj pa telefoni in drugi ekrani? Kako moderna tehnologija vpliva na športnika?

Športnik je prisiljen, da je prisoten na socialnih omrežjih. Enostavno si ne predstavlja dneva, da na telefonu ne bi odprl ene izmed aplikacij (facebook, instagram, tiktok ...). Včasih so otroci športniki imeli več časa za druge stvari, lahko so postorili tudi domača opravila. Vse to nam kaže, da je psihološki pritisk na mlade športnike večji kot kadarkoli prej. Vendar pa šport lahko zelo pomembno vpliva na psihološki razvoj. Telo se začne pri enajstih, dvanajstih spreminjati, postaja vedno bolj žensko, moško. Mladostnik mora sčasoma te spremembe sprejeti, se navaditi nanje, obvladovati svoje telo. Šport mu lahko pri tem pomaga.

Kako lahko šport pomaga mladostniku?

Naloga športa je ravno ta, da športnik spozna svoje telo in ga uporablja na način, ki mu omogoča čim večji napredek in rezultat. Mladostnik prihaja v obdobje, ko se od njega pričakuje, da bo kar naenkrat odrasel, da bo opustil vse otroške lastnosti, da bo samostojen, neodvisen ... Tukaj mnogi mladostniki zapadejo v cono nelagodja, iščejo svoj prostor pod soncem. Tu je šport lahko v pomoč. V športu od njih zahtevajo, da so ubogljivi, da sledijo avtoriteti in se podredijo drugim, da so samostojni pri opravljanju nalog. Zelo pomembno je, da se otrok med vrstniki, tudi v športni skupini, počuti pomembnega, priljubljenega - starši so zanj manj pomembni.

Naštejte osnovne razloge, zakaj vztrajati v športu, četudi nismo svetovni prvaki.

Šport mladostniku postavlja meje pravih vrednot. Obkrožajo ga tudi zabave, prijatelji, punce, fanti ... in v športu je predvsem veliko odrekanja. Z vsakim letom (letnikom) je v športu in šoli vedno več težkih nalog. Večina negotovih mladostnikov se odzove tako, da se umaknejo, ker jih je strah. Šport mlade spodbuja, da se njihove razvojne naloge prej in bolje rešujejo. In zato se plača vztrajati. Šport ima ogromno pozitivnih vplivov: redna fizična aktivnost, dobra telesna pripravljenost, dober motorični razvoj, preventiva pred boleznimi in nezdravimi navadami in razvadami ... Vse to si starši seveda želijo, ko otroka pri šestih, sedmih letih vpišejo v klub.

Kaj pa šport lahko vzame?

Obstajajo tudi negativni vplivi športa, seveda. Šport je zelo stresno okolje. Športnik je neprestano soočen z napakami, neuspehom, kritikami trenerja, medijev, družbe, soigralcev. Neuspehi na dnevni ravni lahko pustijo posledice v duševnem zdravju. Lahko se pojavijo motnje hranjenja, zlasti pri športnikih, ki so pripravljeni za uspeh storiti dobesedno vse. Tudi izgorelost lahko pride. Vedno obstaja tveganje za poškodbe, kar je dodaten pritisk. Za starše je otrokov šport velik finančni vložek. Naloga staršev, psihologov, trenerjev, zdravnikov torej je, da poskrbimo, da se ti negativni vplivi ne bodo izrazili oziroma da se zmanjšajo na minimum. Strokovna podpora športu je pomembna, pogovor rešuje probleme. Ponudimo mladim športnikom možnost sodelovanja s psihologom, fizioterapevtom ... Bodimo jim vedno na voljo za odkrit pogovor. Starejši pazimo, da otroci ne pretiravajo. Opozarjamo jih, da je tudi šola pomembna.

​​Ronaldo, denimo, je zanemaril šolo in uspel v športu. Verjetno pa ne more biti tak ekstremen zvezdnik ravno zgled glede šole?

Naj preprosto ponazorim; športnik, ki razmišlja samo o športu, v življenju stoji na eni nogi. Kaj se bo zgodilo, ko se zgodijo poškodba, neuspeh, konec kariere in te edine noge ne bo več? Zato je pomembno stati še na drugi nogi - ta je lahko šola, kak konjiček. Pomembno je, da opravljamo več stvari, v katerih se počutimo dobro. To ne pomeni, da je športnik povsod odličen, nikakor ne. To pomeni le, da svojo samopodobo, identiteto gradi tudi na drugih področjih. Samopodoba je kot shramba z več policami. Če je polna samo polica, na kateri piše šport, druge pa so prazne, bomo imeli velike težave. Verjetno že med kariero, zagotovo pa po koncu športne poti. V shrambi naj bo čim več polnih polic.

Bližajoča se selekcija

Vsi ne morejo postati kot Messi. Ali pač?

Če je mlad športnik pri osmih ali enajstih letih razmišljal o tem, da bo postal kot Dončić, Pogačar ali Roglič, potem bo pri dvanajstih, trinajstih že ugotavljal, hm, to pa mogoče ne bo šlo. Temu psihologi pravimo "bližajoča se selekcija". Mlad športnik se vedno bolj zaveda, da cilji morda niso uresničljivi, vedno bolj opaža, da ni dovolj dober. In se sprašuje, "kaj me čaka oziroma kaj me ne čaka. Toliko sem se trudil in vlagal v šport, ampak, kaj če mi slučajno ne uspe!?" Tako razmišljanje se po navadi začne z vstopom v srednjo šolo. Športniki opazijo večjo konkurenco, pride do prehoda med kategorijami, na primer od kadetov k mladincem ali celo članom. od dečkov h kadetom ali od kadetov k članom. Prihajajo trenerji, ki zahtevajo več, v šoli pa profesorji, ki tudi zahtevajo več.

In kaj, če mi ne bo uspelo?

Športnik opazi, da nihče več ne reče, "saj je v redu, saj bo", nihče iz okolice niti ne vpraša več, ali se ima fant ali punca na tekmi fajn. Ne. Sprašujejo samo, ali je zmagal. Govorijo mu, da je drugo mesto v bistvu mesto prvega poraženca. Možnost uspeha se z leti oži. Kriterij uspeha je sicer jasen, a kaj, ko ga je tako težko doseči. Mogoče se športniku zdi, da je dosegel svoj limit. Treningi mu lahko postanejo dolgočasni in monotoni. Motečih dražljajev je iz dneva v dan več. Takšne situacije so motivacijsko zelo zahtevne; tudi za nas odrasle, kaj šele za mladostnike! In kaj se zgodi? Prej so otroci samopodobo črpali iz športa, ki je zagotavljal osnovne potrebe - sprejetost, uspeh, spoštovanje, sprostitev ... Potem pa lahko v stiski sledijo čustvene reakcije, ki jih starši dobro poznajo: otrok se umika, je agresiven, odgovarja nazaj ali se sploh ne pogovarja, ne posluša, je neodločen, brez motivacije (za karkoli), predaja se drugim užitkom, eksperimentira, občutljiv je, na vse burno reagira ... To se dogaja zato, ker se sprehaja po fazah razvoja v športu. Najprej čustva, upanje, zanos, navdušenje, radovednost, nepopisna sreča ... Nato začne zaznavati, da je šport stresno okolje, polno neuspehov. Kar privede do frustracije - če je športnik ne razreši, sledijo težave.

En trener je čisto dovolj

Kako naj se obnašamo starši mladih športnikov, da bo prav?

Pravi naslov za odgovor na to vprašanje so vaši otroci. Vprašajte jih, kaj si želijo in česa ne. Oni vam bodo znali najbolje povedati, kaj si želijo od vas, ko zmagujejo, in kaj, ko izgubljajo. Ali želijo, da prihajate na tekme in treninge? Ali želijo z vami debatirati o trenerjevih taktičnih odločitvah? Se želijo z vami pogovarjati o spornih sodniških odločitvah? Na tekmah navijajte, spodbujate, ohranjajte mirnost, bodite sproščeni, pozitivni. Ne razlagajte otroku o tekmi že nekaj dni prej. Bodite prisotni na tekmi, seveda, s tem otroku pokažete, da se zanimate zanj. A pustite mu njegovo rutino: nič ni narobe, če ima otrok med vožnjo na glavi slušalke in "odstotno" posluša glasbo. Ne silite vanj z vprašanji, ne dajajte mu navodil, ne postavljate mu ciljev. Počakajte, da sam pove ali vpraša. Ker mladi športniki si najmanj želijo, da bi imeli še enega trenerja. Vi niste trener! Če boste kot starši prevzemali mesto trenerja, kdo bo prevzel vaše mesto? Vaša prisotnost na treningih ni potrebna, naj otroci v miru trenirajo. Tudi ne kritizirajte drugih. Ne razmišljajte vpričo otrok o tem, kdo in kako je igral, kdo si je zaslužil priložnost in kdo si je naj ne bi, koga ima trener rajši in se z njim več pogovarja ... Take opazke zadržite zase. Ne prepirajte se s sodniki, ne komentirajte njihovih odločitev. Ne razglabljajte o vzrokih, zakaj otroku na tekmi ni šlo, razen če se sam izrecno želi pogovarjati o tem.

Kdaj in kako opazimo, da z otrokom športnikom nekaj ni povsem v redu?

Naj vam zazvoni rdeč alarm, če je otrok nezadovoljen, češ "jaz sem slab, nesposoben, nikoli ne bom uspel, vse to je brezveze". Take misli zelo negativno vplivajo na otroka, sprožajo jezo, obup, razočaranje. Takrat se pogovorite z njim. Ali tudi njegovi idoli delajo napake? Delajo! Ali je zaradi tega ta idol slabši? Ni! Mladi športniki radi vrednotijo črno-belo: "Če nisem zelo uspešen, sem zanič, nevreden". Kot starši se zato potrudite in pri otroku razvijajte notranje motive. Da "sem boljši, kot sem bil", ne pa, da "sem boljši kot ostali". Povejte mu "jaz te ima rad, ne glede na to, ali boš prvi ali zadnji". To so osnove, ki jim moramo zagotoviti športnikom. Podprimo jih, naj vztrajajo v športu. Je pa težko določiti mejo, kdaj pa je morda res dovolj, kdaj nehati ...

Koliko je v vaši poklicni karieri pomenil šport?

Meni kot športnici ni uspelo, vsaj ne tako, kot sem si želela, kot sem ciljala in delala v smeri, da bi mi. Ampak ni mi žal niti ene kapljice znoja, niti ene solze, niti ene poti na tekmovanje, ki je lahko trajalo več ur, samo zato, da smo se po nekaj minutah obrnili, ker mi ni šlo. Ni mi žal niti enega slabega dne niti enega spora s trenerjem, s sotekmovalkami. Zakaj ne? Ker sem iz športa potegnila druge koristi. Nisem bila uspešna kot športnica, sem pa tudi zaradi športa postala boljša športna psihologinja. V športu sem se naučila ogromno stvari, ki jih sicer ne bi mogla spoznati nikjer drugje. Vem, da se večini mladostnikov zdi, da v športu šteje samo rezultat in da je vse drugo brez pomena. Pa to ni res! Mlademu športniku moramo privzgojiti vrednote, da bo vztrajal. Pomislite, zakaj ste kot starš otroka vpisali k športu? Ali res zaradi tega, da bi postal kot Dončić? Ne, verjetno zato, da se razvije celostno, da bo kot odrasel pošten, delaven, da bo sodeloval z drugimi, da se bo znal spoprijeti s stresom in se zavedal, da je za izpolnitev cilja treba garati ... Življenje po športu naj bo merilo udejstvovanja s športom. Uspešni v življenju so vsi po vrsti garači, vztrajni in si znajo postaviti cilje. Tega nas uči šport. Starši, naj bo prioriteta vaš otrok, ne pa zlata olimpijska kolajna.