Zeliščar in župnik Johann Künzle je leta 1911 (leta 1914 je bilo prevedeno v lepo slovenščino) napisal nekaj, kar bi komu v teh dneh prav prišlo. Če se je zaradi načina hranjenja le pojavilo kakšno boksanje v želodcu, bomo vsaj vedeli, zakaj. Da želodcu škoduje basanje različnih jedi vanj, je opozoril. "Dandanes se spodobi, spada k izobrazbi in kulturi, da prineseš na mizo vsaj sedem različnih jedi. Najbolj zanikrn delavec te bo tožil za razžaljenje časti, če mu prineseš na mizo samo juho, in naj bi bila še tako gosta in dobra. In vendar izda za život par krožnikov zmesne juhe (grah, fižol in ječmen) več kakor sedem boljših jedi," je opozoril pred več kot sto leti.
"Saj pride množina jedi (če jih prineseš tudi vsako na posebnem krožniku na mizo in menjuješ tudi večkrat vilice in nože) vendar le v eden in isti želodec in napravi tam kuhanje in kisanje kakor, oprostite, v svinjskem koritu. Porajajoče se kisline napadajo želodčne stene in čreva, množina vetrov pa se sprehaja po vsem životu in povzroča slabosti, ali pa se zadela kam in napravlja snovi za bolezni. Zato je dal nek star pesnik smrti besede na jezik: Kuhar mi pripelje več ljudi kakor kuga in vojska."
Nekatere jedi je posebej priporočal. "Ovsen močnik, hrana naših dedov. Le poizkusi osem dni in večerjaj ovsen sok. Navadil se boš nanj in priljubil se ti bo bolj kot vsaka slaščica in ženitovanjska jed. Kdor uživa ovsenjak, je zdrav kakor Bolgar, šegav kakor kozar, spi kakor medved, pa ne mrmra kakor medved. Otroci, katere hrani modra mati z ovsenjakom, so debelih rdečih lic kakor angelčki na oltarju in gledajo v svet kakor ljubo solnčece o svetem Jakopu." Dobre juhe ni težko pripraviti. "Zelo močno juho dobiš, če kuhaš grah, fižol in ječmen in narežeš vanjo zelene, peteršilja in drobnjaka. Dva, tri krožnike take juhe zadostuje najmočnejšemu moškemu za kosilo, mu daje moč in zdravje. To je bila juha naših dedov, juha starega časa, ko se je živelo po naravi, juha, ki je naredila moške kakor iz železa in ženske, ki so bile jedre in zdrave še po dvanajstem otroku." Zelenjava in sadje morata biti. "Vse vrste zelenjave, sveže in posušeno sadje, jabolčni in hruškini krhlji, smokve, češplje, cvebe so prebavljiva in tečna postna jed. In krompir v oblicih, v kozici, pošrekan!"
O mesu je menil, da povzroča zaprtost in kislost telesa. "Ne navada, pač izjema naj bo mesna hrana, kakor je bila našim očetom. Tako se odpravi zapeka in vse težave, ki ji slede, in če že ne odpravi, se jo vsaj prepreči." S primerom je podkrepil, kar je svetoval. "Poznam moža v štiridesetih, ki je bival zamašen kakor zaplesnela čutara, ni mu pomagala več ne kroglica ne strup. Njegov posel ga je zanesel na kmete v severno Francosko, kjer se je moral ustaviti za četrt leta. Tam ni dobival mesa, ampak dosti zelenjave, ovsenjaka, redkega piva. To mu je uredilo drobovje. Da imamo še stari štiridesetdanski post in postne jedi naših dedov, nam bi bilo 50 odstotkov zdravil brez potrebe. Naši stari so imeli za gotove dni tako strog post, da niso uživali ničesar, kar prihaja od toplokrvne živali, torej ne jajc, ne masla, ne mleka, ne sira. Uživali so take dni samo zelenjad, in to je ozdravilo tudi najbolj zakrknjenega grešnika."
Dober tek in na zdravje, torej.