Če v tistih davnih časih ne bi bilo gosi, najbrž ne bi svetega Martina, ki je - med drugim - nebeški zavetnik vina, dandanes častil skoraj nihče. Morebiti bi se mu celo svetniški sij izmuznil. Kdo bi vedel, čudna so pota Gospodova ... Kaj se je torej takrat takega pripetilo?

Svetega moža so leta Gospodovega 371 imenovali za škofa mesta Caesarodunum v rimski provinci Galiji - danes je to Tours v Franciji. A se je hotel temu izogniti in se je skril. Po legendi so ga soverniki našli, ker naj bi bile njegovo skrivališče izdale gosi. Perjad nemarna! In neumna kot gos. Zato si za spodobno, pravično ter ljudem in Bogu všečno kazen zasluži vsako leto ob godu izdanega svetca biti s slastjo, častjo ter ustreznimi prilogami in prikuhami pojedena pa z ustreznim vinom izdatno zalita!

Gosi, ki so jih gojili v svetišču boginje Junone na Kapitolu, so v starorimskem svetu že mnogo prej - okrog 390 pred našim štetjem - z glasnim gaganjem odigrale podobno vlogo. A z - vsaj za Rimljane, ki so zgodbo razširili - bolj nedvomno pozitivnim predznakom. Opozorile so namreč speče vojake pred nočnim vdorom sovražne keltske vojske in tako omogočile rimski republiki zmago in nadaljnje širjenje imperija. Tudi sicer so gosi v antičnem svetu veljale ne le za delikateso, ampak tudi za žive alarmne naprave oziroma čuvaje domov pa tudi templjev in drugih javnih stavb - podobno kot psi, le da naj bi bile še bolj učinkovite (predvsem ker jih je bilo pri hiši praviloma več).

Iz Madžarske v Francijo

Sveti Martin se je rodil leta 316 (po drugih virih pa 20 let kasneje) kot potomec rimske vojaške družine, ki mu je bilo skorajda usojeno, da še sam postane častnik. A bil je blaga duša in znan je dogodek iz njegove oficirske kariere, ko je z mečem prerezal svoj topli plašč in ga pol dal beraču, ki ga je zeblo. Kasneje je še mlad - proti volji staršev - prestopil v krščansko vero in se namenil postati puščavnik, učenec svetega Hilarija v današnjem Poitiersu v Franciji. Tudi po prevzemu škofovskega položaja je ostal skromen, umrl pa je v bližnjem kraju Candes 8. novembra 397. Katoliška cerkev mu je posvetila in za god določila dan pogreba, 11. november.

Njegovo rojstno mesto Savaria v takratni rimski provinci Panonia je današnji Sombotel na Madžarskem - torej v državi, kjer najbolj na veliko v Evropi gojijo gosi. Najverjetneje bo tudi tista iz trgovine v Sloveniji, ki se bo ob domačem martinovanju znašla na vaši mizi, uvožena prav od tam.

Martin velja v Franciji za enega pomembnejših svetnikov. Čeprav so hugenoti (francoski protestanti) bojda uničili mnogo njegovih relikvij, jih je nekaj ostalo. Še posebno cenjen je bil dolga stoletja domnevni del njegovega plašča, ki je bil kraljeva relikvija, shranjena v pariški cerkvi, prav po taistem kosu blaga poimenovani Sainte Chapelle (sveti plašč) - njeno ime in tudi slovenska beseda kapela etimološko izhaja prav iz tega (latinsko je cappa, capella plašč, a tudi čepica, ogrinjalo, pokrivalo nasploh).

Sovpadanje narave in vere

Francija je ena najslavnejših, če ne kar najbolj slavna vinorodna država na svetu. Torej ni čudno, da so nacionalnega patrona nekako povezali z vinom. Pa ne le nekako, ampak bistveno. Prav na njegov god naj bi se namreč bolj ali manj fermentiran grozdni sok - torej mošt - tudi uradno preobrazil v tisto pravo substanco. Kar je - sploh za nepoznavalce (mikro)biologije, med katere pa je vsaj do Louisa Pasteurja (1822-1895) sodilo kar celotno človeštvo - nedvomno eden najbolj občudovanih in pričakovanih čudežev. Primerljiv s tistim nepričakovanim, ko je sam naš Gospod Jezus Kristus vodo v vino spremenil (pravijo, da ga skušajo še danes posnemati nekateri goljufivi krčmarji in trgovci, ki "krstijo" vino z dodatkom vode, tisto bevando pa potem prodajajo kot čisto vino in jo tako tudi zaračunavajo. Sram jih bodi!).

Dodaten razlog za slavje ob martinovem pa obstaja od leta 1918. Prav 11. 11. ob 11. uri je namreč na frontah prve svetovne vojne zavladalo trajno premirje in najbolj morilski spopad v dotedanji zgodovini človeštva se je po štirih letih mesarskega klanja ogromnih industrializiranih razsežnosti končno končal. Če to ni vredno pietetnega spomina in dostojnega zalitja! Sploh s tistim, kar prav takrat postane, zaradi česar je tako cenjeno.

Vino na martinovo in še nekaj mesecev potem seveda še ni povsem kultivirano. Pravzaprav vino poznih trgatev, ki dozoreva in vre precej počasneje, še sploh ni vino; grozdje za zelo pozne trgatve (suhi jagodni izbor, ledeno vino ...) pa takrat še niti obrano ni. A mošt običajnih trgatev, ki ga je seveda največ, se takrat uradno spremeni v vino. V mlado vino, če smo natančni. Ki je še nekoliko neotesano, ne povsem zrelo, a ima svoje čare. Predvsem značilno svežino in grozdni priokus. S filtracijo sicer odstranijo motnost, a v njem je več sadnih kislin, ostankov žvepla, lahko tudi sledov škropiv in metilnega alkohola pa še česa, zato utegne biti pri nezmernem uživanju precej zahrbtno. Se pa dobro poda k nekaterim značilnim sezonskim jedem.

Kakopak je prva med njimi gosja pečenka. Gosi so v vinorodnih območjih severne zemeljske poloble ravno prav spitane prav v času okrog martinovega. In s tem tradicionalni svetek pač sledi tradiciji z vero bolj ali manj ohlapno povezanih ljudskih praznikov. Ti seveda morajo postreči z nekaj materialnega izobilja, kot so si ga najširše narodne mase v vsakdanji bitki za preživetje ob običajnih dneh težko privoščile, ob petkih (ko je zaukazan mesni post) pa si ga niti smele niso. In pri tem kar najbolje izkoristiti tisto, kar je takrat pač na voljo v zadostnih količinah. Zakaj, menite, da se na Slovenskem na primer za veliko noč - kakopak ob takrat že kar lepo dozorelem vinu - spodobi jesti prekajene suhe mesnine, jajca, hren in potico? Seveda ima vsaka od teh jedi tudi simbolni verski pomen - a predvsem so v tem času na razpolago oziroma je skrajni čas, da se porabijo zaloge.

Saj se pozna tudi pri prodajni ponudbi, a k sreči zares tradicionalnih versko-ljudskih praznikov trgovci in oglaševalci še niso ugrabili do te mere kot nekatere novodobno posvojene. Sploh ker pri zares tradicionalnih zapovedano razkošje ni brezglavo, ampak še kako omejeno z neko vsaj temeljno zdravorazumsko zmernostjo. Sploh pa priporočila, kaj kdaj uživati, niso nikakršne zapovedi. Tudi vegetarijanec ali vegan je lahko dober vernik - in obratno. In se udeležuje praznovanj ter slavi praznike pač po svoje, čeprav v družbi vsejedov. Takisto velja za abstinente. A le čemu - če je že jasno komu - na čast bi ti martinovali?

Kako, kdaj in kje pa bomo pri nas to počeli letos? Ako Bog da in vlada v zadnjem hipu ne prepove s kakim uradno protikoronskim, neuradno pa tudi in predvsem protiljudskim ukrepom, približno tako, kot smo do predlani. Torej v vinorodnih krajih dokaj množično na javnih površinah pod (upamo, da) vedrim nebom. In po možnosti brez mask na obrazih. Ja kam pa pridemo, če bi poskušali skozi tisto stvar srkati mlada vina in okušati martinovanjske prigrizke? Absolutno nikamor! Ali pa morda med domače štiri stene, v širši ali ožji družinski krog, morda z manj mladovinsko spodbujene družabnosti, a zato z več kulinaričnega užitka.

Ob tem pa se postavlja še eno vprašanje: kako in zakaj martinujejo - če to sploh počnejo - v vinorodnih regijah južne poloble, kjer je vse v zvezi z naravnimi cikli zamaknjeno za pol leta, posameznim svetnikom in verskim dogodkom posvečena praznovanja pa se odvijajo istočasno? Mošt se tam daleč na jugu torej spremeni v vino nekje maja. No, morda pa na martinovo mlado vino postane zrelo vino in je razlogov za slavje prav tako več kot dovolj ...