Eden mojih bolj meglenih in nenavadnih spominov na otroštvo je orjaška balerina. To je bil vsaj za tiste čase precej spektakularen vrtiljak, ki so ga vsako leto postavili na mariborskem Lentu, kjer je tekla Vesela jesen, nekakšna naslednica legendarnega Mariborskega tedna, in njen del je bil tudi improviziran lunapark ob Dravi. Podoben, kot ga kdaj pa kdaj postavijo še danes, le da se mi je - otroku, ki takrat ni videl še ničesar - zdel najlepši, najbolj bleščeč na svetu.
Balerina je bila paradni vrtiljak v podobi, no, baletke z razprtim krilom, na katerem so bili škripajoči sedeži. Vrtela se je levo in desno, obilna Avstrijka v kabini z vstopnicami pa se je ob glasbi v mikrofon evforično drla: "Schneller! Schneeelleeer!" Hitreje, hitreje! Ne vem, zakaj se mi je to tako vžgalo v spomin. V resnici vožnje z balerino nisem nikoli doživel. Mama je ocenila, da sem premajhen, glede na to, da se je je spomnila še iz svojega otroštva, pa je bila balerina najbrž tik pred razpadom. Kljub temu z nje glava ali kakšna roka nikoli ni odpadla. Kdo ve, kje je kasneje pristala. Morda se, nekje na obrobju Prištine, vrti še danes.
Kljub malo udejstvovanja je Vesela jesen v meni razplamtela ljubezen do lunaparkov in kasneje sem jih obiskal še nekaj, tudi Gardaland, Prater in nenavadni park Ferrari v španski Tarragoni. S sodelavcem Grosmanom sva bila z avtom na poti do evrovizijske Lizbone. "Pridi, te bom posnel," mi je rekel in me posadil na najbolj brutalni vlak smrti v Evropi. Imenuje se Red Force in v samo petih sekundah doseže 180 kilometrov na uro, 112 metrov višine in kot 90 stopinj. Z veliko dvoma, a z željo po dobrem posnetku za družbena omrežja, sem privolil v izjemno grobo in sunkovito vožnjo, med katero se mi je nekaj sekund zdelo, da mi bo pospešek zlomil tilnik, kar se mi na 112 metrih višine, z glavo, obrnjeno navzdol, niti ni zdel moj največji problem. Vse skupaj je trajalo le kakšno minuto, a me še danes preganja v sanjah. Tudi to, da me Grosman na koncu ni posnel. "Sem posnel eno skupino pred tabo in šel malo naokoli," mi je povedal. Trenutek, ko se je zlomil skoraj še en tilnik.
Ljubezen do lunaparkov sem poskušal prenesti tudi domov. Tako sem pred časom kupil retro izgledajoč avtomat za kokice in velik rožnat aparat za izdelavo sladkorne pene. Niti približno ni tako bahavo napihnjena in slastno dišeča kot prava, a pena vendarle nastane. Prijatelje sem povabil na lunapark party in jih ob domači sladkorni peni in čokoladnih bananah izdatno silil tudi v pitje mentolovega likerja, ki sem ga našel v steklenici s prav takšno staromodno nalepko, kot sem se je spomnil še iz jugo časov. Moja poplava nostalgije se je izrodila v skupinsko bruhanje in enega hujših glavobolov. Zakaj vse to pripovedujem? Kar tako, ker je treba včasih za zabavne spomine narediti tudi kaj iracionalnega. Ne z glavo, ampak zgolj s srcem in otrokom, ki se smeji v njem. Osvobajajoča brezglavost je danes razkošje, ki si ga lahko le redko privoščimo. Sploh ker je lunapark vsakdanjega življenja, ki se začne tam, kjer se vrtiljaki končajo, pogosto toliko bolj srhljiv od vseh vlakov smrti in balerin skupaj.