Posavje s strumnimi koraki vstopa v gastronomsko prihodnost. Kraji, kjer sta doma cviček in njegov štajerski bratranec rdeči bizeljčan, hitro in temeljito spreminjajo kulinarično in vinsko podobo. V slabem desetletju je Posavje postalo tako rekoč slovenska Šampanja, gostinska ponudba, tesno povezana z dediščino domačih krajev in arhetipskimi okusi, pa privablja vse več zainteresiranih popotnikov tako iz Slovenije kot bližnje Hrvaške in tudi od drugod. Zanimanje pleni še marsikaj drugega, na izpostavljenem mestu pa so to gradovi, skoraj vsi po vrsti usposobljeni za sodobno rabo.
Cviček kot zaščitni znak
Jugovzhodna Slovenija. Večinoma gričevnat svet z veliko gozdovi, a tudi z veliko obdelane zemlje: na pobočjih so številni vinogradi in sadovnjaki. V ravnicah ob Savi in Krki ter v drugih širokih dolinah so tudi največji slovenski nasadi jagod. Osrčje tega dela države je Dolenjska z industrijskim središčem Slovenije Novim mestom, s povezovanjem pa svojo identiteto za turistično rabo krepi Posavje, ki ga tvori tako del Dolenjske kot Štajerske. Če bi ga zamejevali z rekami, lahko Posavje umestimo med Mirno, Savo in malo prek nje, Krko in Sotlo. Največji posavski kraji so Krško, Brežice in Sevnica.
Zgodovinski zaščitni znak gostoljubja v tistem delu Slovenije je cviček. Vsak, ki je dal kaj nase, ga je pridelal kak sod, da so v zidanicah prepevali in deklamirali Pavčkove in Slakove verze in viže.
Ko pa so v Brdih iz rebule naredili princeso, so tudi na drugem koncu Slovenije tuhtali, kako poiskati dodano vrednost v svojem vinskem zakladu. Pred več kot pol stoletja je v neuhojeno gaz prvi stopil Janez Istenič na Bizeljskem, začel pridelovati penine po klasični metodi in dvignil rumeni plavec, veliko kasneje so v svet mehurčkov stopili številni drugi vinarji Posavja, med veterani velja izpostaviti še Zdravka Mastnaka. Posavskih pridelovalcev penin je toliko, da je danes na povsem prenovljenem in zgodovine ter doživetij polnem gradu Rajhenburg (Brestanica) regionalna peninoteka. Pokušnja v njej je spoznanje, da so šli po pravi poti, prav tako pa o potencialu žametne črnine, žametovke oziroma modre kavčine, ki je - tako kot v cvičku - ključna pri posavskih peninah.
Žametna črnina kot penina
S slovečo Šampanjo pa Posavja ne družijo le mehurčki, temveč tudi François Botton, enolog iz Šampanje, partner Urške Slapšak, ki se je preselil na Telče, koder zdaj skupaj ustvarjajo navdihujočo peninsko zgodbo na posestvu, ki so ga v slogu poimenovali Domaine Slapšak. Botton vidi v žametni črnini, rdeči sorti, ki pa nima izrazitih barvil, izjemen potencial, hišna penina brut nature, ki je pet let zorela na drožeh v steklenici, je sortna žametna črnina. Z novo energijo, ki jo je v Klet Krško prinesel Jure Grubar, obenem direktor in enolog, so tudi v tej kleti prepoznali potencial žametne črnine, iz katere je njihova najimenitnejša penina. Enako je v Šentrupertu pri Frelihovih, žametna črnina je tako bela kot rose penina, pri Žarnovih (Albiana) je žametna črnina v penečem roseju, pri Keltisu na Bizeljskem, slovenskih pionirjih v pridelavi pét-nat penečih vin, sta prav tako zastopana žametna črnina in rumeni plavec, rose Zara iz linije Joker kleti Kozinc, ki ponuja štiri različne penine, pa je zvrst petine žametne črnine in štirih petin modre frankinje, še enega aduta Posavja. Ob žametni črnini in rumenem plavcu, ki je domač tudi na Plešivici, vinorodnem okolišu z izpostavljenimi vinarji na obronkih Gorjancev na hrvaški strani, so v posavske penine uspešno vključili še kraljevino, belo sorto, ki je prav tako v cvičku.
Največ resveratrola ima modra frankinja
Modra frankinja je rdeči adut Posavja in pravzaprav celotne kontinentalne Slovenije, saj daje izvrstne rezultate tudi v Prekmurju in Beli krajini. V Posavju je modra frankinja od sestavine cvička postala sorta za paradna vina, ki jim dodatno težo daje znanstvena ugotovitev izpred nekaj let, da ima sorta poreklo na slovenskih tleh. Modra frankinja je sicer pomembna rdeča sorta tudi na Gradiščanskem v Avstriji, gojijo jo še na Madžarskem, Hrvaškem in nasploh v srednji Evropi. V Posavju iz nje pridelujejo polna, krepka rdeča vina, a tudi roseje, penine in v Kleti Krško predikatno vino. Značilnost modre frankinje je antioksidant resveratrol, ki ga je po raziskavah Kmetijskega inštituta Slovenije v vinih iz te sorte z Bizeljskega največ, več kot v modrem pinotu in refošku in menda več kot v katerem koli vinu sploh! Resveratrol je zaradi blagodejnih učinkov, med drugim naj bi upočasnjeval staranje, promocijski adut pri trženju modre frankinje. No, najprej mora biti seveda vino okusno in zdravo, a s tem v Posavju nimajo zagat.
Okusi Posavja
Okusi Posavja je zaščitena znamka, s katero želijo v jugovzhodni Sloveniji dvigniti kakovost gastronomske ponudbe, storitev in izdelkov. Cilj je oblikovanje doživetij za zahtevnejše goste. Zametki Okusov Posavja segajo v sredino prejšnjega desetletja. V pobudo, ki je odprta za vse ponudnike iz regije, je vključenih 24 gostincev, vinarjev in drugih ponudnikov, nekateri med njimi so še v postopku kategorizacije, za kar skrbita Uroš in Violeta Mencinger iz VIVI Šola okusov & Izbor okusov, ki jim namenjata do največ pet srčkov. Osrednji dogodek je Mesec okusov Posavja, ki ga pripravljajo septembra in ga koordinira CPT Krško.
Široko paleto modrih frankinj vsako leto predstavijo na Festivalu modre frankinje na gradu v Sevnici, ob robu pa pripravijo tudi ocenjevanje. Modro frankinjo ima domala vsak vinar v Posavju, tako na Dolenjskem kot na Štajerskem, a se nekateri z njo ukvarjajo bolj poglobljeno. Izpostaviti velja Janka Kobala, Lojzeta Kerina, Klet Krško, Žarnove (Albiana), Davida Kozinca, Marjana Jeleniča … Modra frankinja raste tudi na Primorskem, v zgornji Vipavski dolini, vendar bolj potihoma. Čeprav je zgodovinska sorta, ni vpisana v ustrezni državni register, kar je škoda, ker bi lahko bila - podobno kot laški rizling - domača v vseh slovenskih vinorodnih deželah.
Svež kulinarični veter
Kulinarična podoba Posavja se je dvigala obenem z novimi vinskimi iskanji. Zagrebčani so nekoč oboževali Šekoranjo v Bizeljskem, tudi Repovž v Šentjanžu je imel sloves daleč naokrog. Zares pa se je začelo dogajati, ko je vajeti v domači gostilni Debeluh v središču Brežic preprijel Jure Tomič. Njegova brezmejna kreativnost, občutek za okuse, kulturo mize in vina so privabili goste od blizu in daleč, Tomiču še zdaj priznavajo da ima "najboljšo zagrebško gostilno".
V Brežicah imajo "najboljšo zagrebško gostilno"
Drugi pomembni steber posavske kulinarike so Repovževi iz Šentjanža, gostitelji v tako rekoč eko resortu, kjer ponujajo očarljivo posodobljeno podeželsko kuhinjo in kjer ima vsaka stvar, ki pride na mizo, zgodbo in poreklo. Na obnovljenem gradu Rajhenburg so ne prav dolgo nazaj odprli gostilno A3, ki jo vodijo trije mladi prijatelji Barbara Sitar, Matjaž Hribar in Damjan Wallner, čigar družina ima pri Blanci ribogojnico, zato pomemben del jedilnika "bistroumnega" bistroja sloni na sladkovodnih ribah. Na kulinaričnem zemljevidu Posavja so še Tri lučke nad Krškim, Kunst v Krškem in vse prodornejša gostilna Jež iz Radeč. V nekoliko širši regiji pa je treba izpostaviti Finka v Novem mestu, koder ustvarja Damjan Fink, stari znanec z ljubljanskega Gradu, gostilno Vovko v Ratežu pri Otočcu, domačijo Novak v Sadinji vasi pri Dvoru in Rakarja v Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem. Skratka, zares veliko razlogov je za gastronomski potep po Posavju in spoznavanje pokrajine, ki ponuja marsikaj. Posebne pozornosti so vredni gradovi, zlasti Rajhenburg, čigar pisana zgodovina je uprizorjena v nizu izvrstnih razstav. Za osvežitev pa je tu in tam kakšno rečno kopališče, predvsem pa posavska riviera, Terme Čatež.
