Tridesetega aprila je minilo natanko 76 let od trenutka, ko si je v podzemnem bunkerju pod kanclersko palačo v Berlinu življenje vzel Adolf Hitler. S tem dejanjem je dokončno uresničil temno prerokbo, ki jo je v toku svoje politične kariere pogostoma nakazoval. "Nemčija se bo skupaj z njim povzpela ali pa potonila v strašnem uničenju. Nemčija bo svetovna sila ali pa je sploh ne bo."

Hitlerja je ustvarilo obdobje

Pri analitičnem razmišljanju o Hitlerju šokira grozljivost dejstva, s kakšno lahkoto je uspelo temu grotesknemu posebnežu - avstrijskemu kaplarju, pivniškemu demagogu, spodletelemu slikarju razglednic in arhitektu, polnemu zafrustriranosti, sovraštva in rasnih predsodkov –-zapeljati enega najbolj pismenih, modernih ter kulturno, ekonomsko in civilizacijsko naprednih narodov v Evropi, v nadaljevanju pa ga pahniti še v apokaliptično barbarsko uničenje, trajno zaznamovano z genocidnimi zločini in nacionalno sramoto. Hitlerja je ustvarilo obdobje. V takratni situaciji in danih razmerah so se morale ujeti popolnoma vse ključne družbene, psihološke, politične in vojaške okoliščine - in to v kolesju popolnoma pravilnega vrstnega reda. Če zgolj majhen člen tega zaporedja ne bi sovpadal s preostalo verigo dogodkov, bi bila podoba sveta danes drugačna. V nekih drugih časih in razmerah bi Hitler prav gotovo ostal ničè.

Hitler ni bil nikoli človek, ki bi znal izbirati vmesno pot. V vseh situacijah je vedno šel na vse ali nič, v svojih največjih tveganjih je pogostoma stavil na svojo intuicijo in hazarderski instinkt. Na tej nepremišljeni spontanosti so temeljile tudi njegove vojaške odločitve, ki so ga do poletja 1942 resda pripeljale do obvladovanja imperija gromozanskih razsežnosti; od arktičnih območij severne Evrope do grških otokov in celo severnoafriških sipin na jugu ter predmestij Moskve in Stalingrada na vzhodu do španske meje na zahodu Evrope. To razdobje je pomenilo vrhunec njegove politične in vojaške moči. Toda s prav takšno silovitostjo, s kakršno si je vojaško pokoril evropski prostor, sta se njegova moč in vpliv tudi zrušila.

V Mariboru

Na njegovi zmagoslavni poti so bila redka mesta, ki jih je med vojno obiskal osebno. Maribor je bil eno tistih. V letu 1941denimo se je širši javnosti pokazal samo še v Berlinu, Münchnu, Linzu, Gradcu in Celovcu. 26. aprila smo obeležili 80 let od njegovega prihoda v prestolnico takratne Spodnje Štajerske. Istega dne je bila v okupirani Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda.

Marčevski prevratni dogodki v Beogradu (in posledično nemško uničenje Kraljevine Jugoslavije) so tudi odločilno vplivali na zakasnitev Hitlerjeve najusodnejše in najpomembnejše življenjske odločitve, ki ga je na koncu potolkla. Operacija Barbarossa, megalomanski napad na Sovjetsko zvezo in odprtje vzhodne fronte, največja vojaška operacija v zgodovini človeškega vojskovanja, v kateri je padlo 80 odstotkov nemških vojakov.

Zadnjič zunaj bunkerja

V letu 1944 in še izraziteje v zadnjem letu vojaške konfrontacije je bil tretji rajh že v popolni defenzivi. 20. aprila 1945, na Hitlerjev 56. rojstni dan, so tanki sovjetske Rdeče armade dosegli obrobje rajhovske prestolnice. Tistega dne je Hitler v najožjem krogu svojega osebja in najbolj gorečih privržencev v bolj pogrebnem kot slavnostnem vzdušju še zadnjič praznoval svoj rojstni dan. Narcisoidnemu fanatiku, rojenemu leta 1889 v obmejnem avstrijskem mestecu Braunau ob reki Inn, kakor tudi drugim, ki so ostali z njim, so se pisali zadnji dnevi.

Dvajsetega aprila je bil dan, ko se je ves izčrpan, apatičen in sključen s podrsavajočimi koraki še zadnjič prikazal zunaj bunkerja. Med ruševinami in katastrofičnim uničenjem se je z dvajsetimi dečki iz Hitlerjeve mladine, ki so se pri obrambi Berlina še posebno izkazali, rokoval s svojo tresočo in oslabelo roko, jim zamrmral nekaj spodbudnih besed, enega ali dva pa pobožal po licu. Dečki, stari od 13 do 16 let, so takoj zatem odšli streljat sovražnikove tanke, sam pa se je za deset dni vrnil v utrjeno podzemlje, od koder se ni več vrnil. Vsaj živ ne.

Do svoje smrti je iz klavstrofobičnega labirintnega podzemlja dvonadstropnega bunkerskega kompleksa pod razrušenim Berlinom, umaknjen od bedne realnosti, diktiral svoje zadnje odločitve, histerično kričal neizvedljive ukaze, po zemljevidih premikal navidezne armade, ki že zdavnaj niso več obstajale, in vse do konca, ko si je tudi samemu sebi namenil strel, krojil usodo nemškega naroda.

Poroka z Evo Braun

Ko je spoznal, da je vsega konec, se je odločil za poroko z Evo Braun. Dotlej poroka ni prišla v poštev, saj je življenje posvetil Nemčiji, zato za ženo ni bilo prostora, poleg tega bi ga poroka politično zgolj ovirala. Zakonske zaobljube sta si izmenjala 29. aprila malo po polnoči v grozljivem in zatohlem okolju bunkerja, ki se je tresel od eksplozij sovjetske artilerije. Tik pred polnočjo in poročnim obredom je Hitler svoji najmlajši tajnici narekoval še svojo poslednjo voljo in dve oporoki - osebno in politično. Še vedno je sanjaril. Vse imetje je zapustil stranki ali državi, upal je, da bo njegova zbirka slik odromala v eno izmed galerij v Linzu. Politični testament je bil namenjen prihodnjim rodovom in je bil znak čistega samoupravičevanja vojne in nasilja.

Le mrtev v sovražnikove roke

Živ nikakor ni imel namena priti v sovražnikove roke. Tovrstno prepričanje se je še dodatno utrdilo, ko je izvedel, da so italijanski partizani ujeli Mussolinija in njegovo ljubico Claro Petacci (28. aprila je tudi od tega minilo 76 let) in ju usmrtili na nekem milanskem trgu z obešenjem z glavo navzdol, zbrani množici pa dovolili sadistično kamenjanje. Strah pred tem, da bi njegovo truplo zajeli in ga po vojni razkazovali kot razstavno trofejo oziroma muzejski eksponat, je bil prehud, zato je še izdal ukaz, naj ju po smrti zažgejo.

Tridesetega aprila 1945, nekaj minut pred pol četrto popoldan, sta Hitler in njegova žena še zadnjič zaprla vrata delovne sobe. Kakšnih deset minut zatem je ob vstopu v sobo smrdelo po grenkih mandljih - prepoznavnem vonju cianida. Eva je ugriznila v kapsulo tega brezbarvnega strupa, njen mož pa si je z valterjem poslal kroglo v usta, ki se mu je zarila v desno sence. Trupli so zavili v odeje in prenesli skozi bunker na vrt kanclerske palače. Odložili so ju kakšne tri metre od vhodnih vrat, ju polili z bencinom in sežgali. Ker so v neposredni bližini padale granate sovražnikovega topništva, ni nihče iz firerjevega najožjega kroga počakal, da trupli povsem zgorita. S stopnic so jima v silni naglici še zadnjič salutirali v nacistični pozdrav, zavpili "Heil Hitler" in odšli nazaj v bunker.

Po šestletnem spopadanju, več kot petdeset milijonov mrtvih in razrušeni celini si je Hitler spisal lastno sodbo. Preživel je vsaj 42 evidentiranih poskusov atentata, na koncu si je življenje vzel sam. Ni se zmotil, ko je ob tretji obletnici atentata v münchenski pivnici pripomnil, da ga nikoli ne bo pokončala tuja roka. Z njegovo smrtjo je bil zaključen proces najhujšega civilizacijskega zloma v novem veku, pred svetom pa je bilo dolgotrajno obdobje povojne obnove in izgradnje. Tretji rajh je preživel svojega ustanovitelja zgolj za teden dni in kapituliral 7. maja 1945.

-----------------------

Avtor: asist. Daniel Siter, mladi raziskovalec, Alma Mater Europaea - Fakulteta za humanistični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana