Dr. Dragan Potočnik je profesor zgodovine, pesnik, pisatelj in popotnik, ki ga je radovednost vodila po poteh raziskovalcev in popotnikov, ki so, večinoma v 19. stoletju, od blizu vpijali islamski svet in pustili knjižne sledi. "Sem otrok pokrajin od Balkana do iranskih puščav, od Črnega morja do Perzijskega zaliva. Ničkolikokrat sem prepotoval brezčasne pokrajine od Horasana do Huzestana, od Kaspijskega morja do Perzijskega zaliva, od Sredozemskega morja do Indijskega oceana," se opiše. V študijskem letu 2008/9 je bil na univerzi v Esfahanu gostujoči profesor in študent farsija, iranskega jezika. V Iranu je bil tudi gost nomadov, verskih in političnih voditeljev, napisal je knjigo o zgodovini te države in roman o ljubezni med Sinin džan in Amirjem, kakršne, poudari, ni več. "Zaljubljen sem v Hafezovo in Rumijevo mistično poezijo, hrani me sufizem in na skrivaj si prisvajam tako krščanstvo in islam kot judaizem."
Stik z muslimansko kulturo je imel že v prejšnjem stoletju, leta 1979 je prištopal v Istanbul, leta 1986 v Sirijo, ob islam je trčil ob popotovanjih po Indokini, Indiji, Pakistanu, Kitajski in tudi v mnogih afriških državah. Prepotoval je večino islamskih držav, tudi raziskoval na terenu, iskal gradivo po arhivih in knjižnicah. Predavatelj neevropske zgodovine, tudi islamske civilizacije, je še vedno navdušen nad raziskovalci, orientalisti in popotniki, ki so v 19. stoletju z navdušenjem odkrivali in opisovali Prednjo Azijo.

Bagdad je bil središče sveta

Hodil in vozil se je, tudi s kolesom, po poteh britanske arheologinje in alpinistke Gertrude Bell, britanskega častnika in arheologa Lawrencea Arabskega, ki se je v prvi svetovni vojni boril na Bližnjem vzhodu na strani antantnih sil. Bral tudi dela švicarske pisateljice Annemarie Schwarzenbach o njenih potovanjih z avtom v Perzijo, Afganistan in Rusijo in šel preverit, kje vse je v islamskem svetu bila. Švicar Burckhardt, Francoz Huber, Nemec Euting, Angleža Doughty in Palgrav so ga privlačili. "Preprost način potovanja, peš, s kolesom, tudi z avtom, odpira vrata do ljudi, do njihovih zgodb, in če si dovolj ponižen in spoštljiv, ti ljudje dovolijo, da vstopiš v njihov svet. To je neprecenljivo," poudari. "V večini islamskih dežel so ljudje zelo prijazni, vedno pripravljeni pomagati."
Perzija je slovela po strpnosti, ob mošeji je stala sinagoga, armenska cerkev in zoroastrski tempelj, nemuslimani so opravljali svoje obrede nemoteno.
Izročilo islamske civilizacije je izjemno bogato. Po velikih osvajanjih v 7. in 8. stoletju so muslimani izkoristili sosedstvo z nasledniki velikih, starih civilizacij, njihova spoznanja so prenašali v svojo družbo in znanje.

Svobodnjaški pesnik Omar Hajam

Izjemen je tudi prispevek islama v zakladnico svetovne umetnosti. Posebno visoko mesto je zavzemala književnost. Pesniki so povzdigovali ljubezen do življenja, peli so o ljubezni in vinu. Eden takih je bil Omar Hajam, ki je avtor štirivrstičnic, imenovanih rubajati. Njihova misel je svobodnjaška, usmerjena zoper verske dogme v proslavljanje užitkov, včasih celo v mistiko. Med velikane svetovne poezije so se zapisali še Hafez, Sadi pa Firduzi, Rudaki, Nizami in številni drugi. To pa je tudi doba, ko je živel Rumi, mistični poet, ki velja za ustanovitelja reda vrtečih se dervišev. Rumi je tudi v ZDA, kjer islam pogosto satanizirajo, med najpriljubljenejšimi pesniki. Ne smemo pozabiti tudi izjemne islamske arhitekture.
Tisti, ki so bili v Esfahanu, se gotovo strinjajo, da je to mesto še vedno najlepši mesečev odsev, najlepši Hafezov verz in najbolj tenkočutni napev. "Esfahan je pol sveta!" so presenečeni nad lepoto mesta vzklikali popotniki in trgovci, ki jih je pot zanesla v to perzijsko mesto. Lepoto mesta so opevali pesniki, o razkošju in bogastvu so si pripovedovali vodniki karavan. Esfahan je še vedno pol sveta.
"Evropa izgublja, če vsega tega ne upošteva, in ne smemo pozabiti, da je bila ta civilizacija v obdobju evropskega srednjega veka skupaj s Kitajsko vodilna civilizacija na svetu."

Zgodbe iz prve roke

Ko iz prve roke spoznaš zgodbe ali vsaj slišiš drugo plat o tem, kako je prišlo do nasprotij med islamom in Zahodom, spoznaš, da ni vse črno-belo oziroma da v islamskem svetu ni vse črno, kot bi Zahod rad prikazal, pripoveduje Dragan Potočnik.
"Ob tem ne smemo pozabiti, da sta na ustvarjanje odnosov med islamskim svetom in Zahodom vplivali tudi kolonialna okupacija in imperialistična politika velikih evropskih sil. Vse to je seveda še poglabljalo krizo na območju Prednje Azije. Evropa 19. stoletja je bila brez dvoma vojaško močnejša in tudi ekonomsko in sploh institucionalno bolj razvita. Vse to je bila posledica industrijske revolucije in sploh razvoja kapitalizma v Evropi, ki je v določenem zgodovinskem trenutku pripeljalo do pospešenega razvoja Evrope in do očitne stagnacije islamskega sveta. Dejstvo, da islamski svet ni spoznal industrijske revolucije in kapitalizma, da ni vedel za moderno državo in njene težave na poti k demokratskemu preoblikovanju, da ni šel skozi izkušnjo francoske buržoazne revolucije in ustavotvorno gibanje, je imelo globoke posledice v razvoju tega dela sveta. Ne nazadnje je tu moč iskati razloge za današnjo različnost in napete odnose med Zahodom in islamskim svetom."
Narodi in kulture na območju Prednje Azije so se na začetku 20. stoletja, torej v času najhujše kolonialne politike zahodnih držav, znašli pred veliko preizkušnjo: ali se podrediti moči evropske tehnologije in znanosti ali se ji prilagoditi za ceno opuščanja lastnih civilizacijskih tradicij ali poiskati tretjo pot, kjer bodo narodi na tem območju našli pot, kako sodelovati z Zahodom, pa vendar ob tem ohraniti lastno identiteto. Večina islamskih intelektualcev je menila, da je ponovno treba odkriti lastno avtentičnost oziroma kulturne, verske in sploh civilizacijske korenine.

V interesu zahodnih velesil

Razlog, da je britanska vlada Davida Lloyda Georgea izdala Balfourjevo deklaracijo, kratko pismo, ki so ga poslali lordu Rotschildu, visokemu predstavniku britanskega sionističnega gibanja, so bili seveda interesi. "Britanci so hoteli zavarovati povezavo med svojimi kolonialnimi posestmi v Afriki, katerih središče je bil Kairo, in posestmi v Aziji oziroma v Indiji s središčem v Delhiju. Povezava Kairo-Delhi je bila zavarovana v celoti razen v točki Palestine, ki jo je nadzorovalo Osmansko cesarstvo. Ker pa je bil ta takrat že pod močnim vplivom nemške vojske, je Britance skrbelo, da bi Nemci presekali povezavo med britanskimi afriškimi in azijskimi posestmi. Prepričani so bili, da bodo z ustanovitvijo judovske države dobili zaveznika, ki bo zanje branil to zanje pomembno strateško ozemlje. Pomemben pa je tudi ideološki razlog in je še danes prisoten ter ga moramo razumeti, ko obravnavamo odnos ZDA do Izraela. David Lloyd George je bil krščanski sionist. Pripadal je ultra konservativnim protestantom, ki so verjeli, da je vse zapisano v Svetem pismu dobesedna resnica. Ker v Svetem pismu v Janezovem razodetju piše o drugem prihodu Jezusa Kristusa na Zemljo, so krščanski sionisti verjeli, da se bo to dejansko zgodilo in da je treba delovati v tej smeri. V Svetem pismu je hkrati zapisano, da bo Jezus Kristus prišel drugič na Zemljo šele, ko bo rekonstruiran svetopisemski Izrael. Vse to so ljudje, ki so dobesedno razumeli Sveto pismo, upoštevali. Zato je David Lloyd George skupaj z Arthurjem Balfourjem, ki je tudi bil krščanski sionist, želel judovskemu ljudstvu omogočiti, da bo prišlo nazaj v Palestino in začelo graditi svojo državo. Skratka, meje novonastalih držav na Bližnjem vzhodu po prvi svetovni vojni so tako ustrezale le interesom evropskega kolonializma."

Vojne v imenu boga

Stalne napetosti med Izraelom in arabskimi državami, moč radikalnih islamskih gibanj in naraščajoča pomembnost nafte kot glavne izvozne surovine teh območij so v desetletjih po koncu druge svetovne vojne vedno bolj destabilizirale politični položaj na območju Prednje Azije. Kot posledica dolgoletnega kolonialnega zatiranja se je pojavil okrepljen arabski nacionalizem. "Dolgoletno kolonialno zatiranje zahodnih držav je povzročilo krepitev arabskega nacionalizma. Še posebej egiptovskemu predsedniku Naserju je dolgo uspevalo spodbujati Arabce s poudarjanjem arabskega nacionalizma, panarabizma. Ko pa je izraelska vojska v obmejnih spopadih v šestih dnevih od 5. do 10. junija 1967 napadla arabske sosede in zasedla Sinajski polotok in Zahodni breg, Golansko planoto in Gazo, so bili Izraelci prepričani, da so po 2000 letih osvobodili Jeruzalem. V izgnanstvo je moralo 300 tisoč Palestincev, v sosednje arabske države, največ v Jordanijo. Izgnanstvo in ponižanje je imelo hude posledice za Arabce, rodilo se je palestinsko odporniško gibanje. Zmaga v šestdnevni vojni je postala zmaga sionizma, gibanja, ki je pozneje vpliv samo še krepilo."

Kriza identitete in vračanje k religiji

V istem času kot v Iranu se je politični islam pojavil tudi v Afganistanu. Sovjetska zveza ga napadla, da bi pomagala vladajočim komunistom. "Afganistanci so se uprli, vendar se niso bojevali v imenu ideologije, ampak v imenu islama, geslo je bilo Allahu Akbar, Bog je velik. Islam kot vera se je vse bolj uveljavljal kot posebna oblika boja za nacionalno in kulturno neodvisnost. Vse bolj se je krepil tudi islamski fundamentalizem, ki zavrača zahodni način življenja ter poudarja lastno kulturno, narodno in versko samobitnost."
Današnje družbenopolitične razmere v muslimanskem svetu so rezultat različnih dogodkov in dejavnikov, zgodovinskih, političnih, družbenih, ekonomskih in religijskih, poudarja Potočnik. "Med razlogi, ki so povzročili vzpon islama v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, velja najprej omeniti krizo identitete, ki so jo reševali z vračanjem k religiji. Do tega je prihajalo zaradi hitrega in radikalnega spreminjanja družbenega okolja, ki ga povzroča modernizacija. Posameznik v mestnem okolju izgublja svojo tradicionalno identiteto in občutek smisla. Posledično prihaja do velikih socialnih razlik, kar ustvarja idealno okolje za krepitev religije, kot je islam, ki s svojim izrazito socialno naravnanim etičnim sistemom v percepciji muslimana ustvarja smisel za razumevanje sveta. Zaznati je bilo močno naraščanje osebne religioznosti. Ljudje so spet začeli množično obiskovati mošeje, začeli so moliti, se postiti, širiti religijske programe in se začeli oblačiti po islamskih predpisih, ženske so se spet zakrivale."
Večjo prisotnost islama je bilo zaznati tudi v javnem življenju, vlade, banke, zakoni, institucije in izobraževalni sistem so bili vse bolj islamsko usmerjeni. "Vladajoča in opozicijska gibanja so se obrnila k islamu, da bi s tem pridobila podporo javnosti. Za večino voditeljev, ki so se zavedali moči islama, je postala značilna večja zaskrbljenost za islamske zadeve."