Bojan Bauman
Sredi tedna so ji v Ljubljani pripravili sprejem - prvega v karieri Urške Repušič, 19-letne športne plezalke iz Rač pri Mariboru. Pozornost si je priborila z osvojitvijo naslova evropske prvakinje v balvanskem plezanju septembra v Zakopanah na Poljskem. Naslov ji veliko pomeni, a si ob tem ne dela utvar, da je kar prek noči postala najboljša balvanska plezalka v Evropi. Ne nazadnje na tekme slovenske reprezentance potuje z aktualno svetovno prvakinjo v balvanih Janjo Garnbret, ki je letos hkrati dobila vse preizkušnje v premagovanju plezalnih problemov v umetni skali (to je princip balvanskega plezanja). Garnbretova na evropskem prvenstvu ni nastopila.
Repušičeva ostaja realna glede pomembnosti tekmovanja, na katerem je osvojila laskavi naslov: "Največ pomeni naslov svetovne prvakinje, kjer sem letos tekmovanje, ki so ga pripravili v Tokiu, končala na 15. mestu. Po kvaliteti drugo najmočnejše tekmovanje so tekme svetovnega pokala, zatem šele pride evropsko prvenstvo. Letos je predolimpijska sezona, ko je veliko nastopov in plezalci so morali kako tekmo tudi izpustiti, nekaj je bilo kalkuliranja. Čeprav je bila na evropskem prvenstvu v Zakopanah kar spodobna konkurenca."
Kar bo, bo
Tam v kvalifikacijah Repušičevi še ni šlo vse po načrtih. "Moji nastopi v polfinalu niso bili idealni, komaj sem se prebila v finale. A sem takrat, ko je bilo najbolj pomembno, nastopila povsem neobremenjeno. Zavedala sem se, da sem sposobna tudi zmagati. Na treh balvanih sem prikazala skoraj popolno plezanje, zalomilo se mi je na le enem balvanu. Zadnjega sem premagala v drugem poskusu in bilo je dovolj za zmago."
Lahko bi bilo boljše
Doma je iz Rač, študira v Mariboru, trenira pa ... "Na začetku sem bila veliko v mariborski Pekarni, kjer imajo balvansko steno in se v omejenih danostih trudijo po najboljših močeh. Veliko so postorili sami, a kmalu sem potrebovala boljše pogoje. Prostor bi moral biti večji, oprimki so bili zastareli, več bi moralo biti nagibov sten. Zato sem veliko trenirala v Ljubljani, Velenju in Gradcu. Ša najmanj sem bila v Mariboru, kjer ostaja veliko možnosti za razvoj športnega plezanja. Do letos, ko sem februarja naredila izpit za avto, so me na treninge vozili starši in babica. Trenirala sem vsak dan - no, tri dni treninga, dan pavze ... in tako v nizih," Repušičeva nadaljuje svojo zgodbo, ki je kljub številnim oviram zgodba o uspehu.
"Sem profesionalka, a z rezervo, ker ne zanemarjam študija"
Vse to stane
Jo v steni kdaj zdela utrujenost? "Ja, še vsakega je zmanjkalo, zato je treba še bolj trdo trenirati. Vaje so nam znane, nove vaje odkrivamo na internetu, veliko je usklajevanja. Če želim na primer okrepiti noge, se preprosto odpravim v hribe - 'no big deal'. V fitnesu sem nekaj časa sodelovala s trenerji, a vse to stane. Denar potrebujem za bencin, za vstopnine na treninge, za opremo, trenerja, fizioterapevta ... za vse. Sama hodim po svoji poti."
Čeprav sanja o nastopu na olimpijskih igrah, v Tokio prihodnje leto ne bo potovala. Tam bodo zbrana dekleta, ki so sposobna dobrih uvrstitev v vseh treh disciplinah - v hitrosti, v balvanih in v težavnostnem plezanju, medtem ko se sama osredotoča na balvane. Za Urško je kombinacija umetna disciplina: "Res ni bilo plezalk, ki bi doslej tekmovale v vseh treh disciplinah. Kombinacija je umetna tvorba, ki so jo ustanovili na račun olimpijskih iger. A za gledalce bo to zelo zanimivo tekmovanje, z veliko dogajanja. Sama si želim na olimpijskih igrah nastopiti v Parizu. Časa za trdo delo bo še dovolj."
Neki drugi šport
Slovenski plezalci so odlični v balvanskem plezanju in v težavnosti in hkrati podpovprečni v hitrosti. "To je tako drug šport, kjer so pomembne druge sposobnosti. Sama bi hitrostno plezanje uvrstila v atletske panoge. Plezalno znanje tam ni potrebno, gibi so zmeraj enaki, rutinski. Smer na vrh je le ena in zapomniti si je treba le gibe. Potem jih na tekmi izvedeš brez razmišljanja. Plezalci smo nekaj drugega. V Sloveniji do nedavno nismo imeli niti ene stene za hitrostno plezanje, ni bilo strokovnjakov in v tem športu smo zelo slabi, pravi rekreativci. No, trudimo se napredovati."
Kako se je začelo?
Za pogovor sva se z Urško, evropsko prvakinjo v balvanskem plezanju, dogovorila v baru študentov ekonomije, mariborskem Brucu. Ob dogovorjeni uri je bilo v lokalu nekaj gostov in - študentka ekonomije. Da je bilo to urejeno dekle hkrati evropska prvakinja v plezanju, se mi je posvetilo šele čez čas, po prvih požirkih kave, ko sem nekaj po dogovorjenem roku še zmeraj sedel za sosednjo mizo. Običajno hitro prepoznam športnice, tokrat ni bilo tako. Urška pač na prvi pogled ni prepoznavna - kot športnica.
Največkrat na tleh
Poškodbe so del športa, s katerim se ukvarja. "Obremenjujem praktično vse sklepe, tudi hrbtenico. Zdaj je predolimpijska sezona in število poškodb se je povečalo, saj se trenira še bolj intenzivno in tudi tvega se več. Telo v takih okoliščinah včasih popusti. Med plezanjem po balvanih nisi zavarovan z vrvmi in ob napakah zgrmimo po več metrov na blazine, ki so postavljene pod steno. Na vsakem treningu večkrat končaš na tleh kot na vrhu. Pomembno je, da znaš pasti s stene, napake se kaznujejo s poškodbami," nevarnosti balvanskega plezanja razkriva Repušičeva.
Rada potuje
Ni med športnicami, ki od vseh zvenečih krajev, ki so jih prepotovale, poznajo samo hotele. "Rada potujem in v našem športu se potuje po celem svetu. Dan pred tekmo se seveda koncentriram na plezanje, po tekmi pa rada ostanem v kraju še kak dan in se potepam. Da vidim še kaj drugega kot hotele. Potovanja znajo biti naporna - lani smo recimo iz Japonske leteli neposredno v ZDA. Japonci so sedem ur pred nami, Američani sedem ur zadaj in tekma v ZDA je bila na 2000 metrih nadmorske višine. Tam me je res zdelalo, nisem verjela, da te lahko višina tako utrudi. Doma potem potrebujem nekaj dni, da se sestavim."
Za vse je sama
Za Repušičevo bi lahko rekli, da je zelo samostojno dekle. Še več, da je za vse sama. Sama je, ko je treba urediti posle menedžerja, sama je v vlogi trenerja in tekmovalke, sama si pripravi jedilnik. Le nase se lahko osloni, ko so na vrsti kondicijski treningi in regeneracija. Povsod sama. "Ja, v resnici za vse poskrbim sama. Menedžerja si ne morem privoščiti, za to ne nameravam razmetavati z denarjem. Imam sicer trenerja Gorazda Hrena, ki pa je tudi selektor reprezentance in je bivši trener Garnbretove; zelo je zaseden. Včasih je ob meni, pogosto mi le sestavi trening in potem treniram sama."
A za plezalke to ni nič posebnega. "Tudi Garnbretova trenira sama, nima trenerja. Ona je res fenomen, je tudi dobra prijateljica, dobra oseba. Zelo je talentirana, hkrati je stoodstotno v plezanju, psihično je močna; in v taki kombinaciji pridejo samo najboljši rezultati. Ona nam dokazuje, da je vse mogoče. Po njenem vzoru danes veliko slovenskih reprezentantov trenira samih, brez trenerjev. Sami si napišejo treninge in trenirajo tisto, kar jim še manjka."
Za tako delo je najprej potrebno ogromno samodiscipline. A tudi znanja. Kje ga črpa naša sogovornica? "Včasih pogledam kakšno tekmo, medtem ko je youtube v našem primeru neuporaben. Preučujem gibe, ki bi jih lahko uporabila v steni. Potem to vadim, dokler jih povsem ne usvojim. Tehniko plezanja sem usvojila sama. No, odkar sem v reprezentanci, pogosto treniram v skupini in tam se učimo drug od drugega. Vmes tudi eksperimentiramo, analiziramo. Literatura sicer obstaja, a z njo si pri nas nihče ne pomaga. Izjema so prehranski nasveti in regeneracija. Fizioterapevtko imam, a jo angažiram le po potrebi. O vsem odločam sama. Da bi imela svojo ekipo, to je zame le ideja. Nimam niti psihologa, ki bi me podučil, kako se je treba mentalno pripraviti na tekmo. Pa saj s tem nimam težav. Na tekmovanjih sem dovolj skoncentrirana, znam se spraviti v red."
To ni to
Tudi krize so sestavni del življenja mlade športnice. "Včasih pridejo trenutki, ko si rečem: To ni to! Takrat je treba hitro preklopiti misli, tega sem se naučila z leti. Niti ob velikih razočaranjih običajno ne jokam, to je že za menoj. Zdaj sem takrat zelo jezna in to skušam izkoristiti za še večjo zagnanost na treningih. Tako minevajo dnevi, časa mi zmanjka za veliko drugih reči, ki so običajne za moje vrstnike. Še fanta nimam. Predstavljam si, da bi bilo takrat preveč zapleteno. Veliko o tem ne razmišljam in priložnosti, da bi se zaljubila, tudi ni, saj sem nenehno na poti. Narobe, bi se že našel čas, če bi tako hotela; a za zdaj še nisem na tej poti," o rečeh, ki niso neposredno povezane s športom, pravi Repušičeva.
Urška bo čez nekaj dni odpotovala v Katar, kjer bo sodelovala na igrah v neolimpijskih športih. Balvani, za katere se je specializirala, še niso samostojna olimpijska disciplina, bodo pa posebna disciplina v Parizu 2024. Katar je bogata država, razpisali so bogate nagrade, njen proračun bi se ob uspehu lahko okrepil. "Če sem odkrita, ne vem, kako visoke nagrade so razpisali Katarci. Tudi o tistem tekmovanju trenutno še ne vem veliko," zaključi Repušičeva.
