Ideja o atomski bombi se je rodila pred natančno 80 leti: 11. oktobra 1939 se je tedanji ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt sestal s svojim dolgoletnim prijateljem in neformalnim svetovalcem Alexandrom Sachsom, da bi se z njim posvetoval o vsebini pisma, ki mu ga je nekaj tednov prej poslal Albert Einstein. Sloviti nemški fizik judovskega porekla, ki je takrat že živel v ZDA, je 2. avgusta 1939 ameriškega predsednika obvestil, da je nemškim fizikom v berlinskem laboratoriju že pred letom dni uspelo razcepiti atom urana, pri čemer se je sprostilo veliko energije, ki bi jo lahko uporabili za izdelavo "ekstremno močne" bombe oziroma orožja, kakršnega si dotlej ni bilo mogoče niti predstavljati.

Projekt Manhattan

Pismo, ki ga je Einstein podpisal kot vodilni znanstvenik tistega časa, je nastalo na pobudo madžarskega fizika Lea Szilarda in še nekaterih znanstvenikov, ki so v 30-ih letih tako kot Szilard in Einstein zapustili Evropo zaradi groženj nacističnega režima. Čutili so se dolžne opozoriti ameriško vodstvo, da bi lahko v tekmi za izgradnjo atomske bombe zmagali nemški znanstveniki in da bi bil Hitler hitro pripravljen tako orožje tudi uporabiti. Toda Roosevelt si je vzel več kot dva meseca časa, preden se je o Einsteinovem pismu pogovoril s Sachsom, kar so si Szilard in somišljeniki že razlagali s tem, da predsednik ne jemlje resno grožnje morebitnega nacističnega jedrska orožja.
Res Roosevelt tudi po pogovoru s Sachsom sprva ni bil navdušen, skrbelo ga je zaradi enormnih sredstev, ki bi jih takšne raziskave zahtevale, a po drugem srečanju je spoznal pomen raziskovanja jedrske energije. Tako je 19. oktobra 1939 v pismu sporočil Einsteinu, da je ustanovil komisijo za raziskave urana, ki jo sestavljajo civilni in vojaški strokovnjaki. Rooseveltova odobritev raziskav urana, sprejeta na osnovi spoznanja, da ZDA ne morejo dovoliti, da bi bil Hitlerjev nacistični režim edini imetnik teh "ekstremno močnih bomb", je bila prva v seriji odločitev, ki so vodile k zagonu projekta Manhattan oziroma ameriškega jedrskega programa.

Obtožbe proti Einsteinu

Po vojni se je izkazalo, da je bila bojazen zavezniških sil, da so nacisti blizu izdelavi atomske bombe, odveč. Nemcem je uspelo usposobiti le majhen jedrski reaktor. Prvega projekta Uranverein za bogatenje urana, ki bi ga uporabili za izdelavo atomske bombe, niso mogli izpeljati do konca, saj so znanstvenike, ki bi jih potrebovali za izpeljavo projekta, vpoklicali v vojsko. Projekt, ki so se ga lotili v začetku leta 1939, je tako moral počakati. Še enkrat so poskusili septembra 1939, na dan ofenzive na Poljsko, a tudi takrat niso uspešno zaključili. Med vojno je veliko nemških znanstvenikov pristalo v ujetništvu, zlasti sovjetskem, in so svoje delo nadaljevali pri razvoju sovjetskega jedrskega programa.
Alberta Einsteina so po vojni številni, zlasti Japonci, obtoževali, da je sodeloval pri izdelavi atomske bombe. Zaman je razlagal, da to ne drži. "Moje sodelovanje pri izdelavi atomske bombe je bilo sestavljeno iz enega samega dejanja: podpisal sem pismo predsedniku Rooseveltu. To pismo je poudarilo nujnost obsežnih eksperimentov, da bi ugotovili možnost izdelave atomske bombe. Dobro sem se zavedal grozljive nevarnosti za vse človeštvo, če bodo ti poskusi uspeli. Toda verjetnost, da bodo Nemci lahko nadaljevali raziskave z dobro možnostjo za uspeh, me je spodbudila k temu koraku. Nisem videl drugega izhoda, čeprav sem bil vedno prepričan pacifist. Zame ubijanje v vojnem času v ničemer ni boljše kot navadni umor," je zapisal v nekem japonskem magazinu.
Za tednik Newsweek pa je Einstein v intervjuju dejal, da če bi bil vedel, da Nemcem ne bo uspelo izdelati atomske bombe, niti tega pisma predsedniku Rooseveltu ne bi napisal.