Pomlad kuka izza vogala, kmalu bomo svoje poglede pasli na barvitih gredah cvetočih tulipanov, narcis, žafranov in hijacint. Vse naštete so najbolj pogosto gojene pomladne čebulnice na naših vrtovih in prav vse ljubiteljice sonca. Kaj pa lahko posadite vsi tisti, ki imate vrt delno zasenčen, morda poleti, ko so listavci olistani, celo zelo zasenčen?
Ker je rastlinski svet zelo bogat, tudi tu naše želje ne bodo ostale povsem neuresničene. Že na kratkem spomladanskem sprehodu po gozdu lahko ugotovimo, da tudi pri nas mnogo čebulnic uspeva pod mogočnimi drevesnimi krošnjami. Če našim samoniklim vrstam dodamo še nekaj tujih, imamo že lep nabor, s katerim lahko ustvarjamo zasaditve pod drevesi in listopadnimi grmovnicami, hkrati pa z rezultatom nikogar ne bomo puščali ravnodušnega.

Pasji zob (Erythronium dens-canis)

Lahko bi mu rekli tudi spomladanska ciklama, saj ima cvet podobno barvo in obliko. Rožnati in nazaj zavihani venčni listi se na tankem steblu dvigajo nad izjemno dekorativnimi listi. Ti so sivozeleni, hkrati pa posejani še z bordo rdečimi pegami. Zobu podoben bel založni organ pasjemu zobu pomaga preživeti tudi v zelo prekoreninjenih in kasneje v sezoni bolj suhih tleh.

Podlesna vetrnica (Anemone nemorosa)

Še ena naša avtohtona vetrnica, ki ji ponekod rečejo tudi Marijina srajčka. Podzemne korenike se delijo in razvijajo v pravi splet. Posledica je vsako leto večja zaplata snežno belih cvetov, ki se v sončnem vremenu na široko odpirajo in vabijo čmrlje po medičino. Poleg prikupnih cvetov ne smemo spregledati tudi dekorativno narezanih listov.

Morska čebulica (Scilla sp.)

Za naše vrtove s polsenčno lego sta primerni predvsem dvolistna Scilla bifolia in sibirska morska čebulica S. sibirica. Obe vrsti sta nizki in se radi zasejeta. Tako tvorita cele kolonije in spomladi pričarata pravo modro morje cvetov. Sibirska je še nekoliko bolj radodarna s sejanci, zato je ni priporočljivo saditi na mesta, kjer nočemo, da bi se prepletla z drugimi rastlinami.

Enocvetna brodeja (Ipheion uniflorum)

Če bo spomladi ta lepotica z zvezdastimi cvetovi prejela nekaj sončnih žarkov, da si bo ustvarila dovolj zalog v tleh, lahko nanjo brez skrbi računamo še nekaj nadaljnjih let. Poznamo tako bele, rožnate, pastelno vijolične in tudi temneje vijolične oziroma modrikaste sorte. Sprva raste v lepih šopih, v ugodnih pogojih pa se lahko počasi razrašča v manjšo kolonijo.

Petelinček (Corydalis solida in C. cava)

Čvrsti in votli petelinček sta pri nas pogosti rastlini. V naravi se razraščata v nepreglednih kolonijah, kjer se marca ali aprila nad listi razvija množiva rožnatih do vijolično nadahnjenih socvetij iz cevastih cvetov. Glede tal niso pretirano izbirčni in tudi v vrtu se hitro zasejejo. Uporabni so predvsem na mestih, ki so po olistanju grmovja ali drevesa kasneje povsem zakrita.

Navadna jarica (Eranthis hyemalis)

Čeprav pri nas za prvega znanilca splošno velja zvonček, ga marsikatero pomlad za las prehiti jarica. Največ pet centimetrov visoka stebelca z enim zlatici podobnim cvetom, ki je odet v "venček" listov, pogosto pokuka že iz snega. V tleh ima drobne gomoljčke, ki se s setvijo pod listopadno drevnino hitro namnoži v pravo februarsko ali marčevsko zlatarno.

Navadni mali zvonček (Galanthus nivalis)

Verjetno o našem navadnem malem zvončku ni treba izgubljati besed, saj ga večina dobro pozna, je pa v tem seznamu bolj zato, da ga ne spregledamo. Kljub njegovi pogostosti ali navadnosti se je treba zavedati, da gre za izjemno vrtno rastlino. Poleg lepega izgleda je to tudi čebulnica, ki je odlično prilagojena na naše razmere. Na odcednih in humusnih tleh v nekaj letih tvori prave kolonije.

Ciklame (Cyclamen hederifolium in C. purpurascens)

Bršljanovolistna in navadna ciklama sta v tej druščini izjema, saj sta zimzeleni in k izgledu zasaditve za razliko drugih izrazito sezonsko "zelenih" čebulnic ter gomoljnic doprinašata 12 mesecev na leto. Obe imata dekorativne liste in prikupne rožnate ali bele cvetove. Navadna ciklama, ki jo najdemo tudi po naših gozdovih prvo prekaša še v neverjetno bogatem vonju. Obe sta zelo vzdržljivi in se brez težav spopadata s slabimi tlemi, konkurenco drevesnih korenin ter sušo.

Turška lilija (Lilium martagon)

Da ne bomo ostajali čisto pri tleh in samo v pomladni ter jesenski sezoni, predstavljam še turško lilijo. Na višini približno enega metra ali več se v juniju in juliju eden nad drugim odpirajo prekrasni umazano rožnati cvetovi. Ti imajo venčne liste zavihane nazaj in spominjajo na turški turban. Turška lilija bo lepo cvetela v polsenci, kjer jo bomo v hujših sušah zalivali. Prekrasna je med praprotmi in okrasnimi travami.