
Kateri predmet bi izbrali in ga postavili na ogled javnosti, da bi najbolje zaznamovali čustven pretres ob razpadu nekega vašega razmerja, in kakšno zgodbo bi spisali ob njem? V hrvaški prestolnici že skoraj desetletje obstaja Muzej prekinjenih zvez, ki zbira takšne predmete in njihove zgodbe. V arhivu jih hranijo več kot tri tisoč z vsega sveta, tudi iz Slovenije, tako kot uvodno, spisano ob podarjenem ključku. Finec, ki je bil poročen štirinajst let, je muzeju doniral sobno kolo in ob tem zapisal: "To sobno kolo je bilo božično darilo moji soprogi. Ko sem izvedel, da moja draga žena vozi še kaj drugega kot sobno kolo, sem se ločil. Ni ga želela vzeti s seboj. Kolo sedaj že osemnajst mesecev stoji pred vrati v pričakovanju naslednjega domovanja. Le kje bi lahko našel primernejše mesto kot v tem muzeju! Hladno in preračunljivo dejanje osebe, ki jo pojmuješ kot najpomembnejšo na svetu, ti odvzame dostojanstvo kot zakoncu, očetu in človeškemu bitju. No, le za trenutek, ker na koncu zmaga življenje. K boljšemu jutri!"
Ob vhodu v muzejske prostore je na steni zapisano, da "muzej nudi priložnost preseči čustveno sesutje na ustvarjalen način - z donacijo muzejski zbirki". Zgodba muzeja, ki je zrasla iz domiselne umetniške instalacije, se je začela z razpadlo zvezo umetnikov Olinke Vištice in Dražena Grubišića, a ju je ta projekt nato ponovno združil. Do danes domala ni svetovnega medija, ki se ne bi razpisal o njem. Najpogosteje o sekiri, s katero je dekle iz Nemčije vsak dan razbilo kos pohištva svoje nezveste ljubimke. Bolj ko je sobo polnila s pohištvenimi razbitinami, bolje se je počutila.

Steklenica, najdena na plaži
Belgija, 39 let: "S steklenico sva nerazdružljivi že 40 let. Bili smo v naši hiši ob morju, ko sem jo našla na plaži in v njej ni bilo sporočila. Sporočilo je prišlo malo kasneje istega dne. To popoldne sem želela pobarvati steklenico, jo spremeniti v svojo, ker je bila moja dragocenost. Bila sem ob očetu v pisarni in sem kljub glasbi slišala telefonski razgovor med njim in neko žensko. Očetov glas je bil spremenjen, in ko je odložil slušalko, sem začutila, da je zaskrbljen. Odšel je do moje mame, ki je slikala v ateljeju, da bi ji pojasnil telefonski pogovor. Stara sem bila pet let, zato nisem veliko razumela, vem le, da je mama pričela jokati. Skrivala sem se za foteljem in poslušala, kako se pogovarjata: 'Kako naj ji pojasnimo, da smo jo posvojili in da je ona najina hči, MOJA hči.' Mojih staršev danes več ni in ne mine dan, da ne bi mislila nanje. Pogrešam jih. Bila sem srečen in izpopolnjen otrok. Njima v čast vam zaupam to steklenico, MOJO steklenico in njeno zgodbo, MOJO zgodbo."

Poročna obleka
Istanbul, Turčija, 2 leti: "Tik pred poroko je ženin umrl v terorističnem napadu, ko je na letališču, po odhodu iz službe, čakal na avtobus."

Dva modrca
Zgodba iz Velike Britanije, od poznih šestdesetih let do 23. maja 2011: "O Bog, to je zares dolgo - čez 40 let. To je bila bližnja zveza, začeta v adolescenci, ki je tekla v glavnem gladko. Ob tem, da smo se starali skupaj, večjih problemov ni bilo. Po novem letu 2011 pa so stvari šle zelo narobe. Postavljena mi je bila diagnoza in na svoje telo nisem več mogla zanesti. Najprej so mi izpadli lasje, kar me niti ni toliko motilo, eksperimentirala sem s turbani in lasuljami. Nekoliko težje sem prenesla upad fizične moči, pa sem vendarle kljub kemoterapiji uspela obdržati predstavo o sebi. Nato je sledil pravi, resen udarec - tista beseda na 'm'. Z enim rezom kirurškega noža je izginila oseba, ki sem jo poznala. Grajenje zveze z mojim novim 'jaz' leži še pred menoj. Poslovila sem se od svojih čipkastih nedrčkov in sončenjem v toplesu, brezbrižno slačenje v javnih garderobah je zamenjalo opazovanje neke osebe, ki je niti ne poznam, niti je nimam preveč rada in me gleda iz zraka. Čez nekaj let bom dobila novo dojko. Morda mi bo to pomagalo ponovno zgraditi odnos z lastnim telesom, ki sem ga izgubila. Z nestrpnostjo pričakujem ta dan."
Muzej, v katerem preberemo vse
Če se ne odpravimo s Trga bana Jelačića peš skozi znamenita Kamnita vrata, ampak kar z najkrajšo vzpenjačo na svetu na Gornji grad, naletimo na muzej za prvim ovinkom - v baročni plemiški palači Kulmer iz 18. stoletja. Nekaj čakanja zaradi prevelike gneče v notranjosti in 40 kun (okoli 5 evrov) za vstopnino omogočijo vpogled v najbolj zaželen in atraktiven muzej v Zagrebu. "V poletnih mesecih nas obišče okoli šeststo obiskovalcev dnevno," pojasni uslužbenka pri recepciji. Gre za najbolje obiskan muzej v hrvaški prestolnici, lani so našteli 118 tisoč obiskovalcev, med njimi je bilo 95 odstotkov tujcev. V muzejih se običajno dokaj hitro pomikamo od enega eksponata do drugega in vmes preletimo še kakšen zapis. V Muzeju prekinjenih zvez obiskovalci preberejo domala vsako zgodbo, zapisano ob triinosemdesetih razstavljenih predmetih, ki so lahko povsem vsakdanji, a so zaznamovali razpad neke zveze, nekega razmerja. Zgodbe so zelo osebne in izpovedne, ponekod le v eni ali dveh povedih, pri drugih precej daljše. Ob njih razstavljeni predmeti "spregovorijo". K donirani številki 2 je dekle s Filipinov zapisalo: "Imel je drugo. Ni me hotel postaviti na prvo mesto, jaz pa nisem želela biti njegova številka 2." Vsaj uro in pol je treba, da se naužijemo vsega razstavljenega, obisk muzeja nikogar ne pusti ravnodušnega.
Iz ladijskega zabojnika do svetovnega uspeha
Ustanovitelja in lastnika muzeja sta umetniška producentka Olinka Vištica in kipar Dražen Grubišić. Muzej je njun otrok, spočet ob bolečem razpadu njune ljubezenske zveze v letu 2003, ko sta se dogovarjala o delitvi premoženja. Nekega večera sta ugotavljala, kateri izmed predmetov najbolj pooseblja njuno razpadlo zvezo. Izbrala sta zajčka, plišasto igračo, ki ju je spremljala na potovanjih. V šali je bila izrečena zamisel o tem, da bi bilo zgodbe in predmete, ki simbolizirajo razpadle zveze, zanimivo postaviti na ogled javnosti. Dve leti po razhodu je Dražen Grubišić poklical Olinko Vištica in ji predlagal, da idejo uresničita kot umetniško instalacijo na Salonu, likovnem festivalu, ki ga v Zagrebu priredijo vsaki dve leti.
"Ko sva se lotila te zgodbe, sva bila z Olinko prepričana, da nekaj podobnega najverjetneje že obstaja in to ne bo nič novega. Ločitev namreč sodi, ob smrti in selitvi, med tri največje čustvene pretrese. Dva dni sva brskala po spletu in bila šokirana nad dejstvom, da ni ničesar podobnega. Obstajali so le nasveti, naj se predmeti, ki spominjajo na razpadlo ljubezensko zvezo, hitro zavržejo ali uničijo," pripoveduje Grubišić. Na začetku je bil prepričan, da bo vse pravzaprav zelo dolgočasno, ker bodo prejeli le pisma. Izkazalo se je, da znajo ljudje postreči z zelo zanimivimi zgodbami. Ker za njuno instalacijo ni bilo prostora v sami razstavni galeriji, sta zagato domiselno rešila z naročilom ladijskega zabojnika z Reke. Postavila sta ga kar na galerijskem dvorišču in v njem razstavila predmete z zgodbami, ki sta jih morala zbrati v pičlih štirinajstih dneh. Poleg njunega zajčka, prvega eksponata v zbirki, je še danes v muzeju na ogled lesena nožna proteza, ki jo je Vištičevi prinesel vojni invalid in jo potegnil kar iz nakupovalne vrečke. Priskrbela mu jo je bila socialna delavka v devetdesetih letih, ko je bilo zaradi vojne situacije skoraj nemogoče priti do proteze. Njuna zveza ni vzdržala tako dolgo kot proteza (da je ta iz trdnejšega materiala, je utemeljil vojni veteran).
Najbolj inovativni evropski muzej
Gradimo domovino, zato ni časa za ljubezen
V šestih razstavnih prostorih na tristo kvadratnih metrih sledimo čustveno pretresljivim zgodbam, ki jih menjajo vsaka tri leta. Finka, ki je donirala padalsko opremo, je zapisala: "Spoznala sem ga, ko sem prvič skočila s padalom. Bila sem zelo prestrašena, a me je 'rešil' lep moški, ki je bil inštruktor tandem skoka. Kasneje me je naučil skakati samostojno. Rada sva se igrala na nebu in ljubila sva drug drugega. Nato je umrl v padalski nesreči."
Vrata
Crikvenica, Hrvaška, 20. 1. 1992-13. 7. 2014: "To so vhodna vrata mojega doma, na katera so prijatelji mojega pokojnega sina napisali čudovita sporočila, stihe in besede svojega slovesa z njim."
Razglednica
Heidelberg - ZDA, 1919, en mesec: "Mama moje babice je bila 1919 prekrasno mlado dekle. Takrat je bilo njeno življenje ena velika zabava in vsak mesec je spoznala novega fanta. Vendar sta bila njej pomembna le dva moška: njen oče in njen nemški ljubimec. Svoje srce je pustila v Heidelbergu. Zaljubljenca sta skupaj preživela mesec dni. Nekega večera sta opazovala zahajanje sonca z dvorca Heidelberg. Ni odšel z njo v Ameriko. Ni imel denarja in ni bil všeč njenim staršem. Kljub temu ji je sleherno jesen poslal razglednico. To je poslednja razglednica njenega nemškega ljubimca. Prispela je 1939. Ničesar ni napisal nanjo. Domnevamo, da je preminil v 2. svetovni vojni."
Slemenjak
Švica, 4 do 5 mesecev: "Za moj 30. rojstni dan mi je poklonila 30 daril, med njimi tudi slemenjak, na katerega je napisala … bije le zate. Po slabe pol leta sva se razšla, objemajoč drug drugega s solzami v očeh. Dva tedna kasneje me je poklicala v trgovino. Ni dobila menstruacije. Jaz sem se medtem zaljubil v moškega, visokega dva metra."
Plastična steklenička s sveto vodo v obliki Device Marije
Zgodba iz Nizozemske, zveza, ki je trajala dva meseca: "V Amsterdamu sem leta 1988 spoznala svojega 'prehodnega ljubimca'. To mu je bila prehodna postaja na potovanju. Bil je iz Peruja in je z vlakom odkrival Evropo. Spoznala sva se v disku Buddha. Čez nekaj časa sva se srečala na ulici. Odšel je z menoj in ostal približno dva meseca. Naenkrat je izginil. Našla sem poslovilno pismo in stekleničko v obliki kipca, ki jo je prav posebej prinesel iz Peruja, da bi našel novo ljubezen. Ni pa vedel, da sem nekoč odprla njegovo torbo in v njej našla vrečo, polno takšnih stekleničk. Nikoli več ga nisem videla."
Slovenski vrtni palček v vetrobransko steklo
Leta 2011 so z Evropskega muzejskega foruma prejeli prestižno priznanje Kennetha Hudsona za najbolj inovativni muzej v Evropi. "Projekt nas preseneča že od vsega začetka. Sprva zbirka ni bila zamišljena kot muzej, le kot razstava. Ob Zagrebu bi jo enkrat ali dvakrat razstavili še kje drugje, nato bi se lotili kakšne druge dejavnosti. Zasukalo se je drugače, postavili smo pravi muzej, obenem imamo za seboj že 50 gostujočih razstav. Šalimo se, da le sledimo poti, po kateri nas vodi ta projekt. Z razstavami bi radi obiskali še nekatere države. Na primer Izrael in Palestino, ker verjamemo, da bi bile zgodbe in razstava popolnoma drugačni, a bi to lahko bilo tudi zelo politično tvegano," pojasnjuje sogovornik. Trenutno se pripravljajo na razstavo v Avstraliji, za seboj imajo gostovanja v Berlinu, Londonu, Parizu, Tokiu, New Yorku, San Franciscu, Buenos Airesu, Istanbulu, Evropskem parlamentu v Bruslju, Helsinkih, Džedžu v Južni Koreji …


Kitajci kopirajo le najboljše
V enem izmed muzejskih prostorov je na stenah niz fotografij običajnih predmetov. Pretresljive postanejo, ko preberemo, da so ti predmeti beguncem dragocen spomin na izgubljene vezi. Begunčevo pismo, popisano in ilustrirano, spominja na najboljšo prijateljico, ki jo je izgubil v vojni v Siriji. "Razstava je nastala na pobudo in v sodelovanju z Rdečim križem v obdobju, ko je Hrvaško preplavilo več kot milijon beguncev. Sedaj smo jo na njihovo pobudo ponovili, a malo drugače. Beguncem so predmeti, ki jih spominjajo na prekinjene vezi, tako dragoceni, da jih ne želijo dati iz rok. Zato smo se izjemoma odločili fotografirati jih in priložiti zgodbe," navaja Grubišić.
V zagrebškem muzeju se lotevajo tudi dobrodelnih aktivnosti. Tako je trinajst kuharjev chefov pripravljalo razprodano gala večerjo v muzeju, s ceno menija v višini 1000 kun (okoli 130 evrov), denar pa je bil namenjen otrokom in ženskam, žrtvam nasilja. "Med letom, običajno ob sredah, pripeljejo na ogled našega muzeja paciente iz mentalnih ustanov, ker so zdravniki ugotovili, da se jim pacienti po obisku muzeja lažje odprejo in spregovorijo o svojih problemih. Nekaj časa smo izvajali tudi psihoterapevtske razgovore, imeli smo še zamisel, da nekje na Jadranu naredimo hotel zlomljenih src za tiste, ki prekinejo zvezo. Vendar smo majhen tim, ki se financira izključno sam, zato so to za nas preveliki zalogaji in veliko idej tako ostane neuresničenih. Ni jih namreč enostavno udejanjiti," pravi Dražen Grubišić.
Njihova izvirna muzejska zamisel je tako navdihujoča, da imajo po svetu in tudi pri nas mnogo najrazličnejših posnemovalcev. "Tega je sedaj veliko - pišejo scenarije, postavljajo gledališke predstave; razni umetniki po svetu se lotevajo marsičesa podobnega. Kopirajo nas tudi Kitajci, kar nas je sprva jezilo. Sedaj več ne. Prijatelj nas je potolažil, da če nas kopirajo Kitajci, ki izberejo le najboljše, potem smo zares dobri," zadovoljno ugotavlja Grubišić.