Ko sem pred leti predaval na seminarju med olimpijado mladih (do 16 let) na Slovaškem, se je iz sobe poleg moje nenehno slišalo vpitje. Razumel nisem ničesar, izgovorjene besede so bile v meni neznanem jeziku in šele čez čas sem ugotovil, da gre za iransko delegacijo. Tisti, ki je kričal, je bil trener Khosro Harandi, nekakšen oče, začetnik šaha v tej veliki islamski deželi, ki te dni izstopa s svojim uporom velikim ZDA. Harandi je bil (konec prejšnjega leta je umrl zaradi srčne kapi) prvi iranski veliki šahist. Prilezel je sicer "le" do mednarodnega mojstrstva, dokaj hitro pa je presedlal med trenerje. Bil je učitelj, ki so ga zelo spoštovali, pa tudi radi imeli vsi - otroci so vedeli, da je strog, a pravičen, predvsem pa so se zavedali, da se bodo pri njem marsičesa naučili. Mimogrede, iranska ekipa je takrat postala olimpijska prvakinja, pa čeprav je bil najmlajši, Alireza Firouzja, še osnovnošolec in je komaj dobro videl čez šahovnico. Pozneje sva s Harandijem nekajkrat govorila: "Zapomni si to ime! Alireza Firouzja! Danes je junak v naši ekipi (na tekmovanju je na drugi šahovnici oddal le en remi), že čez nekaj let bo junak na veliki sceni."

V hipu ve, katera poteza je najboljša

Pozneje sem nekajkrat govoril tudi z Ivanom Sokolovom, bosanskim velemojstrom, dobro znanim tudi na teh prostorih. Sokolov je v mladosti večkrat igral tudi v Mariboru in njegovo ime najdemo na seznamu zmagovalcev Pirčevega memoriala. Od leta 2018 je stalen trener prve iranske ekipe. "Imam fenomenalno ekipo. Najstarejši nima še niti 20 let, najmlajšemu, Alirezi Firouzji, manjkajo le še izkušnje. Ko jih dobi, se bo katapultiral v svetovni vrh. Tako hitro je pravilno kot on zmogel misliti Visvanatan Anand. Alireza v trenutku čuti, ve, katera je najboljša naslednja poteza. Pri tem se zelo redko moti - kot Anand v mladosti in pozneje, v najboljših letih. Firouzja je odličen v klasičnem šahu, vsaj tako dober, če ne še boljši pa v pospešenem in hitropoteznem šahu. Bodoči svetovni prvak, o tem sploh ne dvomim," je svojo oceno zaključil Sokolov.

Nogometni vratar za šahovnico

Alireza Firouzja bo 18. junija dopolnil komaj 17 let. Rojen je bil v Babolu, prestolnici severovzhodne pokrajine Mazandaran, na obali Kaspijskega morja. Babol ni veliko mesto, po številu prebivalcev je nekje med Mariborom in Ljubljano, šahovske tradicije pa sploh nima. Tudi v Alirezovi družini niso šahirali, z igro se je deček seznanil po naključju, v šolskem krožku. Nadarjeni matematik, predvsem pa fant z imenitno prostorsko inteligenco se je v šah zaljubil na prvi pogled.
"Alireza je sicer priden, pameten, inteligenten fant, pri katerem pa nismo opažali kakšnih zelo posebnih nadarjenosti. Daleč od tega, da bi imel fotografski spomin, sposobnosti, ki jih za šahovnico kaže danes, kot otrok ni demonstriral, zato ga v družini tudi nismo pretirano silili v intelektualne dejavnosti. Smo bolj športniki po duši, zato je Alireza najprej obiskoval nogometne treninge. Bil je vratar in mu je šlo kar dobro. Potem se je v njegovem življenju pojavil šah. In vse drugo je v trenutku padlo v pozabo," Alirezove prve korake opiše oče Hamidreza. Dečku krožek kmalu ni več zadoščal in začel je iskati močnejše nasprotnike. Ker v Babolu ni bilo ustreznih rešitev, se je bil oče prisiljen ozreti naokrog.

Homeini in njegova šahovska zmota

Šahiranje je bilo v Iranu prepovedano od leta 1979, ko je oblast prevzel ajatola Homeini. Leta 1988 je sprevidel svojo zmoto, preklical fatvo (prepoved) nad šahom in javno izjavil, da šah ni povezan z igranjem na srečo, kot je zmotno tolmačil dotlej.
Po vključitvi v državno selekcijo je Alireza začel še bolj fanatično študirati. Deček je postajal šahovski mož, polniti se je začela tudi njegova malha velikih skalpov: mojstri, mednarodni mojstri, velemojstri. Že leto pozneje (2016) je prvič postal iranski članski prvak (uspeh je ponovil lani), v enajstih partijah je petkrat zmagal in šestkrat remiziral. Istega leta je postal mednarodni mojster, eden najmlajših na svetu. Kljub vsemu ga Iranci niso želeli preforsirati. Vedeli so, da se v dečku že skriva velemojstrska moč, a naravnega razvoja niso želeli prehitevati z nesmiselnim pehanjem za rekordi.
Velemojster je Alireza postal aprila leta 2018, pogoje je izpolnil že nekaj mesecev prej. Istega leta je debitiral v iranski olimpijski reprezentanci, leto 2018 pa zaključil s senzacionalnim nastopom na pospešenem in hitropoteznem svetovnem prvenstvu.
Že lani smo pričakovali eksplozijo, niz vrhunskih rezultatov in preboj daleč navzgor na svetovni jakostni lestvici. A mali Iranec ni šahiral preveč. Na nekaj turnirjih je sicer praviloma blestel: na svetovnem pokalu, denimo, se je prebil v tretji krog, po poti pa izločil tudi velikega favorita Daniila Dubova, preden ga je (v podaljšku!) s precej sreče izločil prvi favorit, Kitajec Ding Liren.
V jesenskem prijateljskem dvoboju na Nizozemskem je ponižal najboljšega Perujca Jorgeja Corija in se z visoko zmago že pretolkel do ratinga 2700 točk. Sledil je že opisani nastop na svetovnem prvenstvu v hitrem šahiranju, kjer je na pospešenem prvenstvu osvojil drugo mesto in srebrno kolajno, na hitropoteznem pa nesrečno ostal brez nje.

"Prepovedi so nesmiselne"

Leto je zaključil s številnimi podrtimi mejniki. Postal je prvi iranski šahist z ratingom 2700 točk, prvi v Iranu rojeni šahist s kolajno s članskega svetovnega prvenstva. Da, prav ste prebrali: prvi v Iranu rojeni šahist, ki pa kolajne ni osvojil za svojo domovino! Le nekaj dni pred prvenstvom je Alireza Firouzja v spremstvu očeta Iran namreč zapustil, se preselil v Pariz in zaprosil FIDE, ali na prvenstvu lahko nastopi pod njegovo zastavo. Brez državne pripadnosti, torej. Zaplet je na tiskovni konferenci pojasnil kar sam:
"Iranska šahovska zveza je od mene zahtevala, da se odpovem nastopu na svetovnem prvenstvu, češ da bodo tam nastopili tudi izraelski šahisti, Iranci pa proti njim naj ne bi igrali. Meni osebno se zdi ta prepoved povsem nesmiselna, pa čeprav jo je izrekel in jo aktivno podpira naš ajatola Ali Hamenej. Ker na prvenstvu kot Iranec nikakor ne bi mogel nastopiti, če pa že bi, bi me doma čakala ostra kazen, sva se z očetom odločila za najtežjo potezo - izselitev iz države. Zavedava se, da nama ne bo lahko, doma je ostala najina družina, zapustila sva domovino, ki jo iz srca ljubiva. A te prepovedi so nesmiselne in moji karieri stojijo na poti. Le pomislite, da bi se mi čez kakšno leto uspelo prebiti do zaključnih bojev v klasičnem šahu, tam pa bi me pričakal kakšen Izraelec. Namesto za šahovnico bi mu moral priznati premoč zaradi političnih razlogov, ki jih še razumem ne najbolje."