V zadnjih dneh veliko poležavam in lenarim. Zaužila sem že malo morje tračev, pametnih neumnosti, križank, poučnih zgodbic, reklamnih akcijskih letakov in podobno. Primerno resetirana se lahko končno lotim kupa knjig, ki že zelo dolgo čakajo na mojo pozornost. Ko že skoraj odprem prvo, zapiska v torbici. Hitro pogledam na ekranček, preberem sporočilo, se sprehodim po spletu in tako se sprehajam in sprehajam, dokler slučajno ne dvignem pogleda in vidim, kako se tudi drugi, ležeči, sedeči, stoječi, meni podobni, prav tako "sprehajajo", zatopljeni v dlančne enkrančke. Kakšno bizarno tihožitje s sanjsko lepo kuliso. Resnično smo grozni. Pogledam knjigo, ki me roteče, s solznimi očmi gleda nazaj. "Kako moreš! Izdajalka!" In že me peče vest. Prav nič nisem boljša od drugih obsedencev in telefonskih bolnikov. Pospravim pregrešno napravo. Spet zapiska. Srbijo me prsti. "Samo enkrat še," si dopovedujem. Nekje v daljavi se kregajo kužki. "Samo enkrat ... danes zadnjič!" Počutim se kot dekletce pod sosednjim borovcem, ki že pol ure teži staršem za sladoled. Dekletce je vedno bolj glasno in tečno. Starša sta online. Priklopljena, zaposlena. Dekletca niti več ne slišita. Mala je naredila pravo dramo. Tudi drugi borovčniki so pričeli dvigovati poglede s svojih dlančnih ekrančkov. Ko je otroška arija dosegla svoj vrhunec, sem se junaško dvignila z brisače in odjaponkala k mali cmeri. Prinesla sem ji navaden storž. Mala je utihnila, vzela storž, ga temeljito pregledala in se usedla na tla. Nato me je še enkrat nezaupljivo premerila od glave do pet. Ker so starši končno postali pozorni na dogajanje pol metra pred svojim nosom, sem ji le pomahala in se vrnila pod svoje drevo. Čez nekaj časa je mala pričela tekati naokoli in zbirati storže, na srečo vseh borovčnikov le v spremljavi instrumentala škržatov.
V torbici ponovno zapiska. Misli se počasi priklapljajo na škržatno meditacijo. Vsi digitalni zvoki se zdijo vedno dlje in dlje ... daleč ... Postaja mi vseeno, kaj se bo danes kuhalo in kje se dobimo po filmu v Areni. V polsnu rešujem jadranskega tuna, preberem vse knjige, večerjam z gospodom Almodovarjem, opazujem Penelope, kako obeša dišeče perilo na vrv v prvem nadstropju, za ovinkom na ulici prepeva Antonio Banderas. Nato še peljem na sladoled malo cmero izpod sosednjega drevesa. Sladoledar je šarmanten temnolasec. Prične žonglirati s sladolednimi kroglicami. Mala vriska od veselja. Slaščičarna se spremeni v velik trampolin. Vsi skupaj skačemo in lovimo sladoledne kroglice. Ko so vse kroglice v kornetu, se z malo odrineva tako močno, da poletiva čez vse mesto in pristaneva na našem pomolu. Sladoled se topi. Penelope se jezi, da je sveže oprano perilo popackano. Dekletce zgrabi za roko in jo odvleče s pomola, mala kriči in joče, Antonio pa prepeva in prepeva in prepeva ... Bum! Zbudi me storž, ki mi je pravkar padel na glavo. Pa pismo rosno no, skoraj sem zapela skupaj z Banderasom in mi je to preprečil en butast storž? V torbici zapiska. In še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Ne da se mi pogledati, kdo spet teži ... Medtem ko sem se sprehajala z Almodovarjem in druščino, so se borovci povsem spraznili. Nekdo je ostal brez kosila in nekdo bo zelo izgubljen v Pulju. Ko me že malo zapeče vest, opazim simpatična starčka, ki vsak večer igrata šah in poslušata radio. "Še vedno so vsi koščki celi ..." prepeva iz malega tranzistorja Predin. Poletje me pocuka za rokav: "Hej! Še vedno so vsi koščki celi." Poženem se po pomolu in skočim v toplo večerno morje.