Namesto da banke ljudem govorijo, da niso kreditno sposobni, bi morali ljudje bankam govoriti, da niso vredne človeka. O tem je trdno prepričan ekonomist Mohamed Junus, ki je s svojo banko Grameen in politiko mikrokreditov leta 2006 prejel Nobelovo nagrado za mir. Težko sodim, ali guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle pozna opus dela svojega ekonomskega kolega, a jasno je, da z zaostrovanjem pogojev dodeljevanja kreditov, tako potrošniških kot še bolj delikatnih stanovanjskih, deluje popolnoma v nasprotju s prakso in teorijo Nobelovega nagrajenca.
Zakaj namesto da banke rečejo, da ljudje niso kreditno sposobni, ljudje ne rečejo, da banke niso vredne človeka, optiko in filozofijo kreditiranja, pri katerem banka služi potrebam in zmožnostim kreditojemalca, obrne Junus. Prepričan je, da je treba oblikovati institucijo, ki je vredna človeka, takšno, ki lahko posluje z njim. In takšno banko, banko Grameen, je oblikoval sam. Oblikoval je torej bančno institucijo, ki ustreza ljudem. Banke, ki so šle skozi globalno finančno krizo, pa še vedno vztrajajo pri tem, da ljudje ustrezajo njim, namesto da bi one ustrezale ljudem, ugotavlja Junus in dodaja, da so finančne institucije in banke napačno zastavljene, saj velikemu delu svetovnega prebivalstva odrekajo storitve.
Sicer pod pretvezo stabilnosti bančnega sistema prav enako danes počne Banka Slovenije. Velikemu delu državljanov Slovenije odreka kreditne storitve. Prve ocene kažejo, da je ukrep prizadel več kot 300 tisoč ljudi, od tega največ upokojencev in socialno šibkejših. Pa čeprav so taisti državljani s svojimi žulji dokapitalizirali zdaj nič več naše banke, v katerih so več milijard evrov globoko luknjo navrtali tajkuni in ostali politični priskledniki, ki so se šli pajdaškega kapitalizma.
Iskreno povedano, z guvernerjem delim kar nekaj pomislekov glede rasti potrošniških kreditov. Banka Slovenije ima socializacijsko vlogo, da potrošnike zavaruje pred tveganji, ki so povezana s čezmernim, predvsem pa nepotrebnim trošenjem. Je res vsaka dobrina, ki jo kupimo s kreditom, nujno potrebna? Potrošništvo je v luči ohranjanja planeta treba omejiti. Meje rasti so evidentne. Podnebne spremembe lahko ustavi odrast. In odrast je mogoče doseči z zadrževanjem potrošniškega gona. Težja dostopnost potrošniških kreditov ima lahko v tej luči pozitivne okoljske učinke. Manj potrošnje pomeni več zelenega planeta. Sploh ker vemo, da imajo potrošne dobrine vedno krajši rok trajanja uporabe, ročnost potrošniških kreditov pa se podaljšuje. Ekološko-finančno-potrošniška zanka, ki je v najboljšem primeru netrajnostna.
Pri stanovanjskih kreditih pa so že danes komercialne banke v Sloveniji zelo dobro zavarovane, lahko potrdim tudi iz lastne izkušnje. Stanovanjskih kreditov za povprečne občane na lepe oči ni bilo nikoli. Banke so se tudi brez Banke Slovenije znale izdatno zavarovati pred riziki. Življenjska zavarovanja, poroki in hipoteke predstavljajo seveda precej bolj gosto varnostno mrežo kot administrativna določitev kreditne sposobnosti in višine obroka.
Postkrizna Slovenija je tudi daleč od krizne situacije v ZDA pred desetletjem, ko se je kriza drugorazrednih hipotekarnih kreditov (subprime crisis) prelila v globalno finančno krizo. Finančne ustanove so takrat nekaznovano špekulativno vezale svoje izvedene finančne inštrumente, zaradi česar je padel standard v razvitem svetu, ki se je komaj izvil iz izgubljenega desetletja. Zaradi posledic omenjene kreditne krize bo zdaj večina mlajše generacije v razvitem svetu prvič v zgodovini živela slabše kot njihovi starši. Predvsem zaradi nedostopnosti stanovanj in kreditov za stanovanja. Vprašanje regulacije dostopnosti stanovanjskih kreditov je eden temeljnih političnoekonomskih problemov Zahoda, demokratičnega odgovora nanj pa kljub rušilni krizi ni na vidiku. V 78. členu slovenske ustave je jasno zapisano, da je država dolžna zagotavljati možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.
Rezultati bangladeške banke Grameen, ki deluje kot banka, vredna človeka, so na drugi strani zavidljivi. Banka ima več kot 2600 podružnic v 64 državah sveta, do sedaj je devetim milijonom posojilojemalcev posodila več kot 20 milijard dolarjev, stopnja vračanja kreditov pa znaša 99,6 odstotka. Čas je, da gredo banksterji in njihovi regulatorji na strokovno ekskurzijo v tretji svet. Seveda skupaj s politiki.