Na svetu je 14 vrhov, ki se dvigujejo več kot osem tisoč metrov. To je sicer le umetno ustvarjena meja, saj na desetine vrhov, ki so le nekaj metrov nižji od te magične meje, ni nič lažjih, kar zadeva nadmorsko višino in z njo povezano pomanjkanje kisika. A 8000 se pač dobro sliši, tako je to v začetku 20. stoletja postala zadnja meja dotlej še neosvojenega sveta.
Alpinisti so se za osvajanje teh vrhov začeli zanimati šele na prehodu v 20. stoletje - komaj takrat so namreč območje Himalaje sploh kartografirali in izmerili višino vrhov, takrat so se tja začele podajati prve geografske in geološke raziskovalne odprave, za njimi pa tudi najboljši plezalci tistega časa, neustrašni možje, ki so bili pripravljeni tvegati vse, a niso ničesar vedeli o pomanjkanju kisika na velikih višinah. Šele v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so se Angleži in Nemci začeli lotevati plezanja na osemtisočake bolj znanstveno, z dodatnim kisikom. Prišli so nad mejo osem tisoč metrov, a ni jim uspelo stopiti na noben vrh.

Beg v življenje

Po prekinitvi zaradi druge svetovne vojne je tekma za prvi osemtisočak postala stvar prestiža med tedanjimi alpinističnimi velesilami. Anapurna sprva ni bila v igri za to premiero, šele leta 1950 so Angleži, ki so raziskovali dolino reke Marsiandi, prvič prišli na severno stran pogorja Anapurn in na Anapurni IV dosegli višino 7300 metrov. Francozi so istega leta raziskovali dolino reke Kali Gandaki, ki razdvaja dva osemtisočaka, na eni strani je 8172 metrov visoki Daulagiri, na drugi veriga Anapurn, katere najvišji vrh sega 8091 metrov visoko. Centralni in vzhodni vrh Anapurne sta le nekaj metrov nižja, še vedno osemtisočka, sedem vrhov sega krepko nad 7000 metrov, poleg njih je še več deset šest- in pettisočakov. Pogorje Anapurne je eno največjih in najbolj zahtevnih območij nepalske Himalaje, razteza se od plodnih ravnin Pokhare na jugu do tibetanske planote na severu.

Prvi vzpon in smučanje z vrha

Francoska smer na Anapurno velja za najnevarnejšo normalno, kot v alpinizmu imenujejo smer prvopristopnikov, na katerikoli osemtisočak. Ob tem je Anapurna, kljub relativno "nizki" višini po statistiki smrti med plezalci tudi najnevarnejši osemtisočak sploh, zato si jo zbiratelji vrhov nad 8000 metrov navadno puščajo za svoj zadnji, 14. vzpon. Slovenski alpinisti si je niso namenoma, saj so pogorje Anapurn spoznali že razmeroma zgodaj, a glavni vrh se jim je dolgo izmikal. Že leta 1969 je tretja himalajska odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja osvojila Anapurno II in Anapurno IV, leta 1983 pod vodstvom Staneta Belaka Gangapurno. Pobudo za vzpon na Anapurno I je že v začetku osemdesetih let dal Nejc Zaplotnik, a je zaradi prezgodnje smrti ni uresničil. Gora je nato postala življenjski izziv vrhunskega plezalca Slavka Svetičiča. Leta 1991 je v samostojni odpravi preplezal osrednji del 2600 metrov visoke zahodne stene Anapurne I na alpski način. Na grebenu na višini 7800 metrov, le slabih 300 metrov pod vrhom, se je zaradi orkanskega vetra moral obrniti.