Zvezdana Bercko
Letos mineva 115 let od rojstva in 30 let od smrti ene najbolj enigmatičnih hollywoodskih zvezd 20. stoletja, švedske filmske igralke Grete Garbo (1905-1990). A pravzaprav je "božanska Greta Garbo", kot so jo imenovali, vedno skrivnostna in nedostopna, "umrla" že pri 35-ih, ko je posnela svoj zadnji film in se umaknila v zasebnost. Pa s tem ni utonila v pozabo, prav nasprotno, njen mit se je samo še okrepil. V času, ko nadobudni zvezdniki ne vedo več, kaj bi še objavili na družbenih omrežjih, da bi pritegnili pozornost, Greta Garbo, ki se nikoli ni pojavila na rdeči preprogi, vzbuja zanimanje še desetletja po svoji smrti.
Rodila se je 18. septembra 1905 v Stockholmu kot Greta Lovisa Gustafsson. Odraščala je v skromnih razmerah in se že zgodaj navdušila nad gledališčem. Po očetovi smrti se je preživljala z raznimi manjšimi deli, preobrat pa ji je prineslo delo v lokalni veleblagovnici, kjer so jo uporabili kot model za damske klobuke. Potem je začela nastopati v filmskih oglasih za oblačila, te pa je videl tudi režiser Erik Petschler in ji leta 1922 ponudil manjšo vlogo v svojem filmu. Istega leta je začela študirati na igralski akademiji Kraljevega dramskega gledališča, kjer je nato srečala režiserja Mauritza Stillerja. On ji je dal umetniško ime Greta Garbo in prvo večjo filmsko vlogo. Ko je naslednje leto odšel v ZDA, da bi delal za Metro-Goldwyn-Mayer (MGM), je zahteval pogodbo tudi za Greto. Stiller sicer v ZDA ni uspel, vrnil se je na Švedsko in kmalu umrl, Greta Garbo pa je v Hollywoodu postala zvezda svetovnega formata.
Iz nemega v zvočni film
To so bili še časi nemega filma. Greta Garbo je pritegnila pozornost filmskega občinstva že leta 1926 s svojim prvim nemim filmom Torrent, zares zaslovela pa je naslednje leto v filmu Meso in hudič. Istega leta je posnela še Ljubezen. Čeprav je v filme že prihajal tudi zvok, so studii skušali svoje največje zvezdnike čim dlje obvarovati pred zvočnim filmom, v katerem so mnogi pogoreli. A ne Greta. Bila je ena redkih zvezdnic nemega filma, ki ji je uspel preboj tudi v zvočnem. Čeprav je odlično govorila angleško, je v filmu uporabljala močan švedski naglas, ki jo je naredil še bolj posebno. Njen prvi zvočni film Anna Christie iz leta 1930 so celo reklamirali s sloganom Garbova govori. Istega leta je igrala še v Romanci, za oba je bila nominirana za oskarja.
Vzdevek "švedska sfinga" so Greti Garbo najprej prilepili novinarji, studio MGM pa je ta njen imidž še utrjeval, ko je je prikazoval kot skrivnostno žensko.
Njen pepel so iz New Yorka prenesli v rodni Stockholm
Ledena sfinga se ne odtaja
Leta 1939 je posnela svojo edino komedijo, Ninočko. S tem filmom so pri MGM želeli spremeniti njen imidž ledene sfinge, ki se nikoli ne nasmehne, in jo narediti bolj dostopno širšemu občinstvu. Film so celo reklamirali s sloganom Garbova se smeji.
Film je režiral Ernst Lubitsch in Greta je izjavila: "Ninočka je edini hollywoodski film, ki sem ga posnela z velikim režiserjem." Lubitsch pa je o delu z božansko Garbo dejal: "Delal sem s številnimi zvezdnicami in pri tem spoznal, da je ena največjih težav njihova odvisnost, podložnost ogledalu. Mnoge igralke med posnetki porabijo celo večnost za pudranje in ličenje. Tako obsedeno se ukvarjajo z masko, da med tem početjem izpuhti vsa njihova igralska vitalnost. Greta Garbo pa se v vseh osmih tednih snemanja ni niti enkrat samkrat pogledala v ogledalo, razen takrat, ko sem ji to naročil. In če kdo, potem režiser resnično ceni takšno vedenje."
