Letos mineva natančno 1700 let, kar je bila prvič uzakonjena nedelja kot dan počitka. Uzakonil jo je rimski cesar Konstantin 7. marca leta 321, ko je izdal državni zakon, ki je obvezoval vse prebivalce razen kmetov, da posvečujejo nedeljo. Ta zakon se je ohranil do danes, čeprav ni v skladu s Svetim pismom.

Če ste se pri verouku učili katoliške zapovedi, se verjetno še spomnite tiste Posvečuj Gospodov dan. In vsem je jasno, da je nedelja dela prost dan in da se v nedeljo vernikom spodobi iti v cerkev k maši. A če odprete Sveto pismo, se lahko sami prepričate, da v njem o nedelji ni nobene zapovedi. V Stari zavezi, kjer so zapisane Božje zapovedi, piše: "Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga." (2 Mz 20, 8-9)

​Kako se je torej zgodilo

Dejavnika, da je sobota postala nedelja, sta bila predvsem dva. V času cesarja Konstantina je bila v Rimskem cesarstvu prisotna prva krščanska cerkev, ki je v skladu s Svetim pismom kot dan počitka posvečevala soboto. Prva krščanska cerkev je bila sestavljena iz kristjanov poganskega izvora in nekaterih judov. Zaradi judovskih vstaj je v Rimskem cesarstvu nastalo močno protijudovsko ozračje. Judom so prepovedali izpovedovati vero, posvečevati soboto in druge praznike, preučevati svete spise, naložili pa so jim celo poseben davek. Judovstvo, ki je bilo prej dovoljeno verstvo, je naenkrat postalo nedovoljena ali prepovedana vera (religio ilicita).

Kristjane poganskega izvora, ki prej niso imeli zveze z judovstvom, so razmere prisilile, da so se oddaljili od vsega, kar je bilo podobno judovstvu. Krščanska cerkev v Rimu je želela pokazati ločitev od judovstva, da bi se izognila preganjanju in plačevanju diskriminatornega davka, zato so začeli v bogoslužje vpeljevati nedeljo, saj je bila sobota prepovedana. Toda zakaj so si izbrali nedeljo in ne kateri drug dan, recimo petek?

V tistem času je bil v rimskem cesarstvu razširjen mitraizem ali čaščenje sonca kot vrhovnega božanstva. Mitraisti so v čast sonca praznovali prvi dan tedna, ki so ga imenovali sončev dan. Angleži in Nemci so do danes ohranili ime "dan sonca" za prvi dan tedna - nedeljo (sunday, Sonntag). 

Konstantin je upal, da bo z nedeljskim zakonom združil poganstvo s krščanstvom in tako zedinil svoje kraljestvo. Toda to, kar se je začelo kot poganski običaj, se je spremenilo v krščansko pravilo. Nedelja je bila sprva samo dan bogoslužja, potem pa jo je cesar uzakonil kot dan počitka. Njegov zakon se je glasil: "Na častni sončev dan naj mestna uprava in ljudstvo, ki živi v mestu, počivata in vse delavnice naj bodo zaprte. Toda na deželi smejo kmetje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, svobodno nadaljevati svoje delo, ker se dogaja, da kateri drug dan ni toliko primeren za setev ali delo v vinogradu; naj se opravljajo takšna dela, da ne bi propadli blagoslovi, ki nam jih pošilja nebo."

Najzgodnejši cerkveni zbor, ki se je ukvarjal s praznovanjem nedelje, je bil krajevni zbor v Laodiceji leta 364. V 29. sklepu je razglasil: "Kristjani ne smejo posvečevati sobote in ta dan počivati, marveč morajo ta dan delati; toda Gospodov dan morajo posebno spoštovati in kot kristjani, kolikor je le možno, ta dan ne smejo delati. Če bodo še naprej posvečevali soboto, naj bodo prekleti." 

​Nedelja in sreda v Svetem pismu

V teh dveh zakonih vidimo torej prizadevanja, da se nedelja uzakoni kot dan počitka. Nedelja ima svoje korenine v poganstvu, razširjena je bila s čaščenjem sonca, podprta s kraljevskimi zakoni in vsiljena s sklepi zborov in rimskih škofov. Vse to je bilo potrebno zato, ker ji manjka svetopisemski temelj.

Nedelja je v Svetem pismu imenovana prvi dan tedna in tudi danes še vedno je prvi dan tedna. Če pogledate koledarje protestantskih držav, recimo Amerike, Nemčije, Nizozemske, se teden prične z nedeljo kot prvim dnevom tedna. Zato imamo tudi v slovenščini sredo (nemško Mittwoch), ki je na sredini tedna, kar se izide samo, če štejemo nedeljo kot prvi dan.

Katekizem Katoliške cerkve uči, da je Katoliška cerkev prenesla svetost sobote na nedeljo zato, ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja. "Kot 'prvi dan tedna' (Mr 16,2) spominja na prvo stvarjenje; kot 'osmi dan', dan, ki sledi soboti, pomeni ta dan novo stvarjenje, ki se je začelo s Kristusovim vstajenjem. Nedelja je tako postala za kristjane prvi izmed vseh dni, prvi izmed vseh praznikov: Gospodov dan, ko Gospod s svojo veliko nočjo (pasho) dopolnjuje duhovno resničnost judovske sobote in naznanja človekov večni počitek v Bogu." 

​Kateri dan posvečuješ?

Vprašanje, ki se pojavlja, je, s kakšno avtoriteto je to storila Katoliška cerkev. Ali ima človek pravico spreminjati Božje zapovedi? Jezus je rekel: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mt 5,18). Božje zapovedi so nespremenljive, spremeni ji lahko samo Bog, ki je njihov avtor ali zakonodajalec.

Kljub vsem poskusom, da bi bila sobota popolnoma izrinjena in nadomeščena z nedeljo, so skozi zgodovino vedno živeli kristjani, ki so ostali zvesti Bogu s posvečevanjem sobote. Tako se je posvečevanje ohranilo do današnjega dne v Krščanski adventistični cerkvi.

Obstajata dva načina za ugotavljanje, ali je sobota, ki jo poznamo danes, res ta sedmi dan, ki ga je Bog določil v začetku.

En način je svetopisemski - tako, da preverimo vsa mesta v Svetem pismu, ki govorijo o tem, kateri je Božji dan počitka. Niti ena vrstica ne govori o posvečevanju katerega drugega dne.

Drugi je jezikovni - v 109 jezikih po celem svetu, vključno z našim, ima ime za sedmi dan svoj koren v hebrejski besedi šabat, ki pomeni počitek. 

Nekateri kristjani trdijo, da ni pomembno, kateri dan posvečuješ. Vendar je Bog dal na stran en dan s posebnim pomenom. Sveto pismo pravi: "In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil." (1 Mz 2,3) Pravi celo, da je sobota znamenje med Bogom in njegovim ljudstvom (prim. Ezk 20,20). Pravi kristjan naj bi torej sledil temu, kar je zapisano v Svetem pismu, razodeti Božji besedi.

Soboti, kot sedmemu dnevu, pa govori v prid tudi dejstvo, da je v človekov organizem položen sedemdnevni ritem. V času francoske revolucije so skušali uvesti dekade, teden z desetimi dnevi, v Rusiji pa so leta 1929 skušali vpeljati petdnevni teden z neprekinjenim delovnim časom. Oba poskusa sta neslavno propadla, saj se je izkazalo, da človek najbolje deluje v sedemdnevnem življenjskem ritmu.