Urška Mlinarič
"Kako je mogoče, da v 21. stoletju, dobi poletov v vesolje in razvijanja sodobne tehnologije, Rusija ljudi še vedno pošilja v kazenske kolonije v Sibiriji," se sprašuje 24-letna Tamara Koriahina, vidno vznemirjena, s pogledom usmerjenim vame, kot da bi upala, da bo končno slišala nek zdravorazumski odgovor. Tamara je mlado dekle, ki v zadnjih treh letih vojno vsakodnevno doživlja na enega bolj okrutnih načinov. Ne le skozi izgubo doma, številnih prijateljev in porušeno duševno zdravje. Vojna ji je vzela, upa, da le začasno, zaročenca. Od šestih let, kolikor sta v zvezi, Tamara že tri leta živi le za trenutek, ko bo spet objela svojega zaročenca. Dvomov, da se to ne bi zgodilo, si ne dopušča, saj se zaveda, da bi jo to dokončno zlomilo.
Danes 26-letni Serhij Mihailenko je bil maja 2022, ko bi se s Tamaro morala poročiti na obali Azovskega morja, iz železarne Azovstal v Mariupolu, kjer so se odvijali najhujši boji za ubranitev mesta, kot ukrajinski vojak odpeljan v rusko ujetništvo. Sprva je bil na okupiranem območju regije Doneck obsojen na 25 let zapora. Kasneje so mu kazen spremenili v dosmrtno kazen. "Serhij je moral priznati zločine, ki jih ni nikoli zagrešil, sicer bi ga ubili. Sama sem sodno farso spremljala prek ruskih televizijskih kanalov in kanala Telegram. Ko sem videla Sergija na posnetku, ga sprva nisem prepoznala. Bil je zelo suh, upadlih lic," pripoveduje, medtem ko ji oči napolnijo solze.
Januarja 2024 je prav tako prek enega od ruskih propagandnih kanalov izvedela, da bo poslan v taborišče za zapornike z najstrožjim režimom. Serhij je bil iz zaporov Olenivka in Taganrog premeščen v kazensko kolonijo IK-3, ki jo svet bolje pozna pod imenom Polarni volk. V njej je bil do lanskega februarja, ko je tam umrl, zaprt ruski opozicijski politik Aleksej Navalni. Kazensko taborišče, v katerega so poslani obsojeni za najhujša kazniva dejanja, je v regiji Jamalo-Nenets, precej nad polarnim krogom. Sneg pokriva tla več mesecev, nato ga zamenja blatna brozga, ko se temperature okoli maja dvignejo nad ničlo.
Božanska komedija za ogrevanje
Tamarino lice se razjasni in dobi mile poteze, ko spregovori o času pred vojno. Času, ko sta se s Serhijem zaljubila in zaživela skupaj. Čeprav sta oba odraščala v Mariupolu, sta se spoznala šele v času študija. "Sergij je bil vedno poln življenja, optimističen, zelo razgledan, pripravljen vsakomur priskočiti na pomoč," pripoveduje Tamara z žarom v očeh.
Leta 2019 se je pridružil polku Azov, Tamara je, kot diplomirana anglistka, ustanovila jezikovno šolo. Spominja se, da je bilo mesece pred rusko invazijo februarja 2022 v Mariupolu čutiti napetost v zraku. "Serhija, ki je bil takrat na usposabljanju v Lvovu, sem vprašala, kaj naj storim, če pride do napada, a me je miril, naj ne skrbim, da bo vse v redu. Nihče ni bil pripravljen na to, kar je sledilo."
Postali so tarča nenehnega bombardiranja, telefonski signal je bil le občasen, sredi zime so ostali brez gretja in vode. Tako je bila prisiljena zažigati knjige, med njimi tudi Božansko komedijo in Starogrške bajke, eni najljubših Serhijevih knjig, se spominja Tamara, ki je živela blizu železarne Azovstal. Serhij se je medtem s svojo enoto vrnil v Mariupol, a sta se le redko slišala.
Tamara je pogosto odhajala v mestno gledališče, kjer je lahko dobila nekaj hrane in toplo vodo. Tam je bilo mogoče dobiti tudi informacije o dogajanju, saj so občasno prihajali ljudje iz policije in vojske. "Nikoli ne bom pozabila 16. marca. Gledališče sem zapustila le nekaj minut pred tem, ko so ga zasule bombe. Proti meni je tekel moški, ki mu je odtrgalo obe roki. Nič nisem mogla narediti, lahko sem samo gledala, kako je umrl pred mojimi očmi."
Dva dni kasneje se je odločila za beg iz mesta. V njenem avtomobilu so bile še štiri osebe, med njimi tudi njena babica in neka ženska z otrokom. Do Zaporožja, do katerega v mirnodobnem času pot z avtomobilom prevoziš v štirih urah, so takrat potrebovali 20 ur.
Zadnji klic in jok
"Nikoli ne bom pozabila, kako je otroku na eni od kontrolnih točk ruski vojak ponujal piškote, medtem ko so ti isti Rusi bombardirali naše mesto." V strahu, da ne bi odkrili, da je njen najdražji pripadnik Azova, je telefon, v katerem je imela shranjene vse njune fotografije, pustila u Mariupolu. V stanovanju, ki so ga ruski vojaki izropali in požgali. "Sosedi, ki so bili vselej prijazni, a prorusko usmerjeni, so jih obvestili, da naj bi v njem živel Azovec," pravi Tamara.
Konec marca, ko se je ponovno slišala s Serhijem, ji je povedal, da so ga drobci šrapnela ranili v nogo, a da zaradi pomanjkanja medicinske opreme ne bo operiran. "Oba sva jokala!" Aprila je sledil še en klic. Takrat je zvedela, da je s soborci v Azovstalu. "Sergij je človek, ki se nikoli ni pritoževal. Takrat se mi je potožil, da je hudo. Da že več dni niso jedli in da jim primanjkuje vode. Zadnje njegovo sporočilo je dobila 16. maja. Takrat mi je sporočil, da se bodo po ukazu z vrha predali. Naj me ne skrbi, češ da jim je bilo zagotovljeno, da se bodo že po nekaj mesecih vrnili iz ujetništva. "Vidiva se kmalu, pripravi se na poroko," so bile njegove zadnje besede. Tamara prizna, da jo te besede navdajajo z upanjem, da se bo nekega dne vrnil.
"Vem, da to ne bo Serhij, ki sem ga poznala pred vojno," si Tamara ne dela utvar, pojasnjujoč, da je njun skupni prijatelj, ki se je iz ujetništva vrnil že leta 2022, še vedno v rehabilitacijskem programu. Preko ruskih propagandnih sporočil na telegramu je izvedela, da so zaročenca, še preden je bil odpeljan v Sibirijo, mučili. "Zlomljenih je imel nekaj reber, večkrat so ga pretepli do nezavesti, zaradi kontuzije ima napade panike." Prijatelj, s katerim si je nekaj časa delil celico na okupiranem območju, ji je dejal, da se je tri leta pripravljal, da bi ji povedal, kako so ga mučili, čeprav mu je dejala, da ji vsega ni treba vedeti.
Odrezani, izolirani
Zdaj, ko je v Sibiriji, o njem nima novic. "Ne vem, ali ima dovolj hrane, primerno obleko, saj se tam pozimi spusti temperatura tudi do 35 stopinj Celzija pod ničlo. Tisti redki pripadniki Azova, ki so bili odpeljani v te odročne, neobljudene kraje, so izolirani. Nimava nobenih stikov. Tudi Rdeči križ mi ni mogel pomagati vzpostaviti stika. Vse, kar lahko zvemo, je od tistih, ki so se že vrnili iz ujetništva, a ti se ne vračajo iz Sibirije, temveč iz okupiranih območij in nekaterih kazenskih kolonij v južni in osrednji Rusiji."
Edino uteho in razumevanje najde med ženami in materami vojnih ujetnikov ter tistimi, ki so se že vrnili. "Včasih sem bila zelo družabna, zdaj se izogibam hrupnih, velikih prostorov. Z večino izmenjujem le nujno potrebne informacije. Tisti, ki jih vojna ni prizadela na način, kot je mene, ne razumejo mojih težav. Njihove, kot je denimo ta, da je fant pozabil na prijateljičin rojstni dan, se mi zdijo banalne. Živim v mehurčku, kjer se lahko čakajoči na svoje najdražje zjočemo, saj razumemo bolečino drugega." Tako Tamara, ki verjame, da državne oblasti delajo vse, da bi se ukrajinski vojaki vrnili iz ujetništva. Kljub temu se je lansko poletje skupaj s še nekaj soprogami udeležila sprejema pri papežu Frančišku. "Bog je samo eden in papež je vpliven človek, zato smo ga prosile, če lahko kako pomaga ustaviti to vojno in prispevati k temu, da bi se ruski ujetniki vrnili v domovino," pojasni, zakaj se je kot pravoslavna vernica odpravila h katoliku.
Ni vrnitve v Mariupol
Vojna, nenehno iskanje informacij o Serhiju in prizadevanja po njegovi vrnitvi so pustile posledice na njenem zdravju. Tamara odkrito prizna, da je brez mlajšega brata najbrž ne bi bilo več. "On je tisti, ki mi ob najtežjih trenutkih malodušja stoji ob strani. On je tudi tisti, ki me je zadnji trenutek odpeljal v bolnišnico. Tam je bila deležna psihiatrične pomoči zaradi duševne stiske, ki ji jo povzroča Sergijevo ujetništvo.
"Mnogi me sprašujejo, zakaj ne odidem v tujino, kjer je večina mojih sorodnikov. Moje mesto je tukaj, v Ukrajini, kjer bom počakala na Serhijevo vrnitev." Tako Tamara, ki na vprašanje, kaj razume pod pojmom mir, odvrne: "Najprej naj spustijo vse ujetnike in nehajo napade na Ukrajino!" Čeprav sta bila oba s Serhijem zelo navezana na njuno rojstno mesto, Mariupol, Tamara o vrnitvi tja ne razmišlja. "Mogoče bo Mariupol enkrat spet ukrajinski, a tam so se zgodile tako grozne stvari, da se nisem pripravljena vrniti."
