Renato Volker
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Bilo mi je enih dvanajst let. V kinu Partizan v Mariboru sem si ogledal film Bitka na Sutjeski. Sam. Ko sem prišel domov, sem bil napol v transu in tako pretresen, da sem od sile bruhal. Vsi ti prizori nemških vojnih letal, bežečih civilistov, stiska partizanov in bolečina ranjencev so se me res globoko dotaknili.
Film je tako avtentičen, naturalističen in krut, da bi ga danes težko gledali. Bitka vseh bitk. Okupacija v šestindvajsetih slikah in poznejši filmi o bratomorni vojni na teh prostorih mi niso prišli tako do živega. Lepe vasi pač lepo gorijo. Z leti malo otopimo. Navznoter pa vseeno trpimo.
Podobno se danes počutimo, ko spremljamo prizore iz Gaze. Sam sem se temu odpovedal. Ne morem več. Ne želim več. V želodcu pa še zmeraj nosim isto bolečino. Kot premnoge boli palestinska zastava na Piramidi.
Zgodba filma zvesto sledi zgodovinskim dogodkom in se gleda skoraj kot dokumentarec. V vlogi vrhovnega poveljnika, maršala Tita, je zaigral legendarni Richard Burton. Orson Welles je upodobil Winstona Churchila. Nemški igralci so upodobili svoje sonarodnjake. Franco Nero je bil seveda prebegli Italijanski fašist. Ampak v filmu bitka na Neretvi. Film, poleg Milene Dravić in cele vrste jugoslovanskih igralk tistega časa, krasi tudi grška boginja srebrnega platna Irene Papas. Njen sonarodnjak Mikis Theodorakis je prispeval glasbo. Ja, včasih se je Hollywood grebel za balkanska posla. Pa ne, da se danes ne. Samo Albanijo poglejmo v teh dneh.
Te dni sem bil spet v Bosni in prijateljica me je povabila za proslavo ob triinosemdeseti obletnici bitke na Sutjeski. Pred tremi leti sva bila na Neretvi. Izredno ganljivo.
Ob šestih sem ob kavici ugibal, kaj mi je tega treba. Pa mi je. Da se ne pozabi. Medtem ko so se evropske države, ki bi danes rade komandirale in prale možgane vsem nam, vdale nacizmu v par dneh, so Rusi vzdržali štiri leta. Danska je pokleknila po šestih urah, Luksemburg v enem dnevu, Nizozemska v petih dneh, Jugoslavija je vzdržala enajst dni, Belgija osemnajst, Grčija slab mesec, Francija pol drugi mesec, Norveška dva meseca. Samo Pavlova hiša v Stalingradu je vzdržala 58 dni in samo tam so nacisti izgubili več vojakov kot med zavzetjem Pariza. Kljub več kot desetim milijonom padlih vojakov in še vsaj enkrat toliko civilistov so osvobodili te iste države, ki se danes trudijo očrniti jo in jo v sklopu Nata napadajo. Hvaležnost pa taka. In jugoslovanski NOB ni nič zaostajal za bratsko Rusijo.
Se za to res splača vstati ob petih in riniti v neki hrib? Ne da se splača, obveza je.
Na Ilidži, pri Sarajevu, smo se zbasali v avtobus in ob zvokih harmonike nazdravili s pelinkovcem. Za želodec je baje dober. Za jezik podmazati pa tudi.
Bilečanka. Joj, kako z veseljem sem pritegnil. Peli smo jo vsaj dvojezično. Malo kdo ve, da je pesem napisal Slovenec Milan Apih. Prav zato je v njej nekaj slovenizmov. Bosanci bi rekli krš, ne kras. Ampak kamen je le amen, ki ga gleda k. Tudi v srcih bivših tovarišev, ki bi danes radi bili gospodje. Kako morajo spreobrnjenci trpeti, ko jim ob zvokih partizanskih pesmi besedilo samo prileti v misli in srce, jezik in grlo pa jim ne data na plano. To so pravi ujetniki današnje svobode. Ampak v njih bo pesem vseeno odmevala za zmeraj. Tega se ne bodo znebili. Mene očenaš ne bo nikoli zapustil, pa čeprav ga ne žebram na glas. Sicer pa je tudi srbsko himno uglasbil Slovenec Davorin Jenko.
Vodička je med vožnjo natresla osnovne zgodovinske podatke. Mi smo se med tem basali s suhomesnatimi proizvodi, pitami in pecivom, ki smo si jih podajali po ozkem avtobusnem koridorju. Ne preveč partizanski zajtrk. Ena taka radodarna Hormuška ožina pač.
Borba je potekala 15. in 16. junija 1943. Nemci so v toku pete ofenzive ta napad imenovali Operacija Schwarz – 117.000 okupatorskim vojakom, od Nemcev, Italijanov, Bolgarov in Hrvatov se je zoperstavilo 19.000 borcev NOB. Z njimi je bila tudi centralna bolnišnica in 3000 ranjencev. V bitki je bil ranjen vrhovni poveljnik Tito. Menda ga je gotove smrti rešil njegov pes Luks, ki ga je zaščitil s svojim telesom. Malo filmsko, pa vendar.
Gospod na sosednjem sedežu, ki se je mastil s sudžukom, mi je sicer namignil, da je bil tisti, ki je rešil Tita, neki Mujo. Ampak kdo bi vedel. Mi smo še na Depalo vas pozabili. Ja, zgodovino sicer pišejo zmagovalci, ampak dramatičnih vložkov ne sme manjkati. Pa četudi gre za psa. Ali še posebej, kadar gre za psa. V muzeju, kjer so stene popisane z imeni padlih, boste težko našli Muje, Hase in Ibre. Še Stipe in Ante sta nekam izginila. Niti v smrti jim ni dano opominjati nas, žive, na bratstvo in enotnost, ki sta nas prevevala in povezovala skoraj pol stoletja. Zmagala je cirilica. Vsaj začasno.
Med vožnjo prek Romanije smo se s pesmijo spomnili Halida Bešlića. "Ej, samo da mi je …"
Na Tjentištu sem bil nazadnje pred skoraj petdesetimi leti, ko so nas šolarčke vozili po poteh Avnoja. Tudi predsednik aktualne vlade se je udeleževal teh procesij. Celo organiziral jih je. Amnezija gor ali dol, narod moj dokaze hrani.
Na platoju, hrib se izteka v gore, ki obkrožajo dolino, se nas je zbralo nekaj tisoč. Iz nekega razloga imajo srbski romarji svoj dogodek en teden kasneje. Bi bila prevelika gneča? Prevladovale so črnogorske zastave. Petokraka je bila precej sramežljivo prisotna. Kot tudi Slovenci. Osamelci.
Če opazujemo Nemčijo danes, se lahko zavedamo, da je okupatorju iz sredine prejšnjega stoletja vseeno nekako uspelo. V bistvu smo se predali. Ali prodali. Za male pare. Obresti bodo odplačevali naši potomci, tako da briga nas.
Po pozdravu smo ob himni republike Bosne in Hercegovine z bolečino občudovali borce, ki se še zmeraj vračajo na mesto bitke in se spominjajo herojstev svojih tovarišev. Takrat so bili še otroci. Kulturni program je bil klasično zborovski, govorniško nostalgičen, s solističnimi vložki, ki smo jim pritegnili. Sivi sokol ni umanjkal.
Prihodnje leto me antifašisti Ilidže vabijo na Igmanski marš. Januarja. Za res doživeto izkušnjo mora baje snežiti.
Po Mariboru sem opazil nalepke #Maribor je antifašistično mesto, ki jih je na nekaterih mestih nekdo poskušal odstraniti. Le koga moti pozdrav Smrt fašizmu, svoboda narodu!?
