Tudi v Avstriji dovoljenje za asistirano smrt

V Avstriji je na novega leta dan začel veljati zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za asistirano smrt. Pri tem ne gre za evtanazijo, pri kateri človeka usmrti zdravnik. Za vsak primer asistirane smrti bo sicer potrebna skrbna strokovna ocena. Pred odobritvijo pomoči pri samomoru bosta vsak primer posebej morala oceniti dva zdravnika, od katerih bo moral biti eden usposobljen za paliativno medicino. Zdravnika bosta morala med drugim ugotoviti, ali je bolnik sposoben samostojno sprejemati odločitve.

Potem ko zdravnika odobrita prošnjo, mora bolnik po zakonu počakati dvanajst tednov, ki so namenjeni razmisleku o odločitvi. V primeru neozdravljive bolezni se to obdobje skrajša na dva tedna. Če želi bolnik po tej čakalni dobi še vedno nadaljevati, mora o tem obvestiti odvetnika ali notarja, potem pa lahko v lekarni prevzame smrtonosni pripravek. Da bi preprečili zlorabe, bodo imena lekarn, kjer bodo na voljo smrtonosni preparati, razkrita samo odvetnikom in notarjem, ki prejmejo obvestilo bolnikov. Nova pravila izrecno izključujejo mladoletnike in osebe z duševnimi motnjami.

Kot je pisal avstrijski liberalni dnevnik Standard, je največ pomislekov pri tem, ali je neozdravljivo bolni odločitev za smrt res sprejel sam in ne pod vplivom ali pritiskom koga drugega. Tudi se pojavljajo vprašanja, ali bi se kdo lahko odločil za pomoč pri samomoru, ker pač noče biti v napoto komurkoli, sorodnikom ali zdravstvenemu osebju, ali ker si ne more privoščiti vrhunske paliativne zaščite oziroma nege.

V Gradcu smo govorili z zdravnico Andreo Antel. Dejala je, da podpira novi zakon o pomoči pri samomoru za neozdravljivo bolne in hudo trpeče: "Če bi se sama znašla v takšnem brezizhodnem in mučnem položaju, si predstavljam, da bi se tudi jaz odločila za asistirano smrt." Kako pa bi ravnala, če bi jo kot zdravnico poklicali, da naj oceni, ali naj neozdravljivo bolni dobi pomoč pri samomoru? Ali torej v avstrijski zdravniški javnosti poteka o tem kakšna debata, saj novi zakon gotovo odpira številne etične in moralne dileme, smo še vprašali avstrijsko zdravnico. "Moram priznati, da kake večje debate nismo imeli, a bi se prav rada o teh moralnih dilemah, morda celo o ugovoru vesti, pogovorila s svojimi zdravniškimi kolegi in kolegicami. Toda spričo korone še nismo prišli do tega. Vendar upam, da se bomo kmalu spet srečali na delovnem mestu in se pogovorili tudi o tem. Če pa bi mene kot zdravico povabili, naj pripravim strokovno oceno, mislim, da bi jo naredila. Pri tem bi seveda zelo skrbno proučila primer, ali je bolnik res neozdravljivo bolan in pri tem neznosno trpi, medicina pa mu ne more več pomagati in niti ne lajšati bolečin. Prav to, da delamo v dobro pacienta, da mu lajšamo, odpravimo bolečine, od nas zahteva Hipokratova prisega. Zase menim, da s strokovno utemeljeno odločitvijo za asistirano smrt ne bi prišla v nasprotje s Hipokratovo prisego."

Nova avstrijska zakonodaja na tem področju je bila potrebna, ker je avstrijsko ustavno sodišče decembra lani razsodilo, da prepoved pomoči pri samomoru krši temeljne človekove pravice in jo je treba odpraviti, kar pa ne velja za prepoved aktivne pomoči pri samomoru. Ta v Avstriji ostaja prepovedana, zanjo pa je zagrožena kazen do petih let zapora. Pomoč pri samomoru je bila doslej dekriminalizirana v več evropskih državah, vključno s Švico, Španijo, Belgijo in Nizozemsko.