Richard Reid o situaciji v Eritreji in kaj lahko Evropa naredi, da ne bo delala še več škode

Kristina Božič
21.01.2020 08:48

Britanski zgodovinar sodobne afriške zgodovine z univerze Oxford pojasnjuje situacijo v državi, ki jo zaznamujeta politična avtoritarnost in tudi desetletja trajajoči nacionalni program obveznega služenja vojaškega roka, ki ga mednarodni opazovalci povezujejo s suženjskim delom. "Eritrejska vlada temelji na zgodovini nezaupanja do zunanjega sveta in mednarodne skupnosti. Vladajoči politiki živijo izolirano že zelo dolgo, saj so tudi izšli iz uspešnega uporniškega boja, ki ni zaupal v tuje sile," je v telefonskem pogovoru opisal državo, ki si je neodvisnost priborila istega leta kot Slovenija.
Zadnje tedne odmevajo odločitve slovenskih uradnikov notranjega ministrstva pod Boštjanom Poklukarjem. Ti bi v Eritrejo navkljub visoki verjetnosti arbitrarnega zapora in možnosti kaznovanja z usmrtvijo dezerterjev radi vrnili prosilce, ki so v Sloveniji zaprosili za azil.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profesor Richard Reid z univerze Oxford predava in raziskuje zgodovino sodobne Afrike, predvsem držav na vzhodu in severovzhodu kontinenta.
University Of Oxford

Eritreja postaja tema pogovorov v Evropi zaradi beguncev, ki bežijo iz nje, v medijih jo označujejo za afriško Severno Korejo. Kaj velja vedeti o tej severno-vzhodni afriški državi?
​To, da je Eritreja afriška Severna Koreja, je nekoliko len povzetek. Gre za zelo zaprto državo že zadnjih 25 let, ki jo vodi nekdanja skupina osvobodilnih gverilskih borcev. Ti so bili precej avtoritarni že med uporniškim delovanjem, s katerim so Eritrejo popeljali v neodvisnost leta 1991. Odtlej vodijo zelo militarizirano družbo, kjer sta tako politika kot gospodarstvo pod totalnim nadzorom vladajoče stranke. Nikoli niso organizirali omembe vrednih volitev in vladajoča stranka, Ljudska fronta za demokracijo in pravičnost v celoti obvladuje vse vidike političnega dogajanja.
Glavni razlog, da ljudje bežijo iz države, je v nedogled podaljšano obvezno služenje vojaškega roka. Tako rekoč vsi morajo v zadnjih letih srednje šole iti v vojsko in opravljati nacionalno služenje. Temu se je praktično nemogoče izogniti in zelo težko je z vojaškim služenjem tudi končati. Ljudje ostanejo v obvezni mobilizaciji leta in desetletja. V tem času dobijo zelo nizko plačilo. Gre za neskončen cikel brezupa, ki pripelje do tega, da ljudje pobegnejo iz države. Ob tem je pomembno poudariti, da prebivalke in prebivalci iz Eritreje ne morejo zakonito oditi razen redkih izjem. Zato so prisiljeni nezakonito pobegniti. 
Zahteva se izstopne vize?
Da, a te je zelo težko dobiti. Še posebej če še vedno služiš vojaško obveznost. Zato ljudje, če lahko, zberejo denar in plačajo tihotapcem, da jim pomagajo pobegniti čez mejo v Sudan ali Etiopijo. Običajni Eritrejci in Eritrejke ne morejo oditi, nato pa se vrniti v državo – prisiljeni so v beg in begunstvo.
To pojasni, zakaj športniki zaprosijo za azil med turnirji v tujini? Ta mesec so bili to nogometaši, ki so zaprosili za azil v Ugandi, kjer se zdaj skrivajo.
​Da, kar nekaj takšnih primerov je bilo v zadnjih letih, sam sem v resnici nehal šteti vse podobne primere tako nogometašev kot atletov, tekačev, ki so zaključili tekmovanje in nato tekli naprej, da bi ubežali.

Eritrejski prosilci za azil so v Ljubljani pretekli teden opozorili na prvih pet negativnih odločb o njihovih prošnjah za azil, ki so bile edine odločbe, ki jih je lani izdalo notranje ministrstvo in to tik pred koncem leta. V Ljubljani med dvajset in trideset eritrejskih prosilcev in prosilk za azil čaka na odločitev, nekateri tudi že več kot leto dni. V letih 2016, 2017 in 2018 slovensko notranje ministrstvo ni zavrnilo niti ene prošnje za azil iz Eritreje in je eritrejskim prosilcem podelilo 77 statusov beguncev. 
Robert Balen
Fotografija je iz Calaisa v Franciji, kjer so si eritrejski in etiopijski begunci pred leti uredili tudi malo svetišče, čakajoč na možnost, da bi prebežali v Britanijo. 
Reuters
Junij 2000: vojskovanje med eritrejskimi in etiopijskimi silami je prineslo uničenje in zažig tudi male restavracije, ki jo je vodila Alemash Ghebremedhin. Ostale so ji le razbitine, ki so jih za seboj pustili etiopijski vojaki v Tesseneyju v zahodni Eritreji. V Etiopiji naj bi bilo po podatkih UNHCR konec lanskega leta več kot 160.000 eritrejskih beguncev. ki še vedno dnevno prihajajo iz Eritreje, a mnogi nato tudi nadaljujejo pot proti varnejši prihodnosti. 
Reuters
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta