Eritreja postaja tema pogovorov v Evropi zaradi beguncev, ki bežijo iz nje, v medijih jo označujejo za afriško Severno Korejo. Kaj velja vedeti o tej severno-vzhodni afriški državi?
To, da je Eritreja afriška Severna Koreja, je nekoliko len povzetek. Gre za zelo zaprto državo že zadnjih 25 let, ki jo vodi nekdanja skupina osvobodilnih gverilskih borcev. Ti so bili precej avtoritarni že med uporniškim delovanjem, s katerim so Eritrejo popeljali v neodvisnost leta 1991. Odtlej vodijo zelo militarizirano družbo, kjer sta tako politika kot gospodarstvo pod totalnim nadzorom vladajoče stranke. Nikoli niso organizirali omembe vrednih volitev in vladajoča stranka, Ljudska fronta za demokracijo in pravičnost v celoti obvladuje vse vidike političnega dogajanja.
Glavni razlog, da ljudje bežijo iz države, je v nedogled podaljšano obvezno služenje vojaškega roka. Tako rekoč vsi morajo v zadnjih letih srednje šole iti v vojsko in opravljati nacionalno služenje. Temu se je praktično nemogoče izogniti in zelo težko je z vojaškim služenjem tudi končati. Ljudje ostanejo v obvezni mobilizaciji leta in desetletja. V tem času dobijo zelo nizko plačilo. Gre za neskončen cikel brezupa, ki pripelje do tega, da ljudje pobegnejo iz države. Ob tem je pomembno poudariti, da prebivalke in prebivalci iz Eritreje ne morejo zakonito oditi razen redkih izjem. Zato so prisiljeni nezakonito pobegniti.
Zahteva se izstopne vize?
Da, a te je zelo težko dobiti. Še posebej če še vedno služiš vojaško obveznost. Zato ljudje, če lahko, zberejo denar in plačajo tihotapcem, da jim pomagajo pobegniti čez mejo v Sudan ali Etiopijo. Običajni Eritrejci in Eritrejke ne morejo oditi, nato pa se vrniti v državo – prisiljeni so v beg in begunstvo.
To pojasni, zakaj športniki zaprosijo za azil med turnirji v tujini? Ta mesec so bili to nogometaši, ki so zaprosili za azil v Ugandi, kjer se zdaj skrivajo.
Da, kar nekaj takšnih primerov je bilo v zadnjih letih, sam sem v resnici nehal šteti vse podobne primere tako nogometašev kot atletov, tekačev, ki so zaključili tekmovanje in nato tekli naprej, da bi ubežali.
"Večina Eritrejcev in Eritrejk, ki pobegnejo iz države, pove, da v državi ni nobene svobode, da bi lahko povedali svoje mnenje na kakršenkoli način."
" Drži, nekateri opravljajo vojaško urjenje, drugi so vključeni v kot ste rekli, civilne projekte. A dejstvo je, da je ta vključenost v delo prepoznana kot prisilno delo. Gre za obliko suženjstva."
