(PORTRET TEDNA) Morda pa ne bo zadnji evropski diktator

Govorite o nepoštenih volitvah in želite poštene? Imeli smo volitve. In drugih volitev ne bo, razen če me ubijete," je v začetku tedna ob obisku obrata proizvajalcev tovornjakov MZKT v Minsku dejal, kot pravijo, "zadnji evropski diktator", beloruski predsednik Aleksander Lukašenko.
Absolutistična retorika, ali jaz ali smrt, ne bi mogla biti bolj značilna za 65-letnega avtokrata Lukašenka, ki naj bi na volitvah 9. avgusta pridobil že šesti predsedniški mandat, in to z nepredstavljivimi 80 odstotki. Še isti večer so se na ulice prestolnice vsuli demonstranti, ki imajo po 26 letih dovolj njegovega vladanja s trdo roko, in mu začeli vzklikati, naj odide, da so bile volitve lažirane, da naj se ponovijo pod nadzorom neodvisnih mednarodnih opazovalcev in podobno. V naslednjih dneh so se demonstracije in tudi stavke razširile v več kot 30 beloruskih mest in še zmeraj potekajo. Minulo nedeljo se je v Minsku zbralo rekordnih več kot 200 tisoč demonstrantov. In to kljub policijskemu brutalnemu zatiranju protestov vsak dan znova, pri čemer so doslej našteli vsaj tri ubite demonstrante s strelnim orožjem, več stotin je ranjenih, okoli 6500 se jih je znašlo za zapahi.

Igre med Minskom in Moskvo

Nekoliko pozabljeno dejstvo je, da je beloruski predsednik na oblast prišel leta 1994 na demokratičnih in poštenih volitvah. In ko je enkrat zgrabil krmilo skoraj desetmilijonske države, si ga ni več pustil iztrgati. Če so se nekdanje sovjetske republike okoli njega obrnile k Evropski uniji, denimo Estonija, Litva in Latvija, so postale njene članice, za kar najboljši aranžma si z Brusljem prizadeva Ukrajina in še kdo, pa se je Belorusija obrnila nazaj k Moskvi in raje vstopila v njeno evroazijsko gospodarsko zvezo. Ob tem ohranja državno vodeni, sovjetski model gospodarstva, ki se mu je Moskva v precejšnjem deležu že odrekla. Rusija oziroma njen prvi mož Vladimir Putin zato malo poševno zre na dogajanje pri svojih manjših bratih. Putin je ta teden izjavil, da bi bilo "vsakršno vmešavanje v Belorusijo in izvajanje pritiska na njeno vodstvo nesprejemljivo".

Neusmiljen in bizaren

V ta čas segajo prve sankcije EU zoper Belorusijo. Najnižjo točko so odnosi med Minskom in Brusljem dosegli leta 2012, ko je režim izvršil smrtno kazen nad 26-letnikoma. Dmitrij Konovaljov in Vladislav Kovaljov sta bila ustreljena, čeprav je bilo veliko resnih dvomov, da sta prav onadva izvedla teroristični napad leto dni prej na postajo podzemne železnice v Minsku. Umrlo je 15 ljudi, 200 jih je bilo ranjenih. Lukašenko je hladnokrvno zavrnil prošnjo za njuno pomilostitev oziroma moratorij na izvršitev smrtne kazni. Še več, tudi pritožbeni proces formalno ni bil izveden do konca. Lukašenko je leta 2015 znova tako kot tudi leta 2010 zmagal na volitvah z briljantnimi 83,5 odstotka glasov. Nekdanji beloruski politik je Lukašenka, ki si ji medtem sam nadel vzdevek Batka, torej oče, Anatol Ljabezdka takole opisal: "Je sijajen politik, ki politiko razume instinktivno. Hkrati je krut, premeten in neusmiljen. Na oblast je nor." Tudi svojega sina, za katerega se ni vedelo, kdo mu je mati, je pripravljal, da bo po njem prevzel vodenje Belorusije. Z njim je bil pri papežu, ruski predsednik Dmitrij Medvedjev mu je podaril zlato pištolo, pred njim so salutirali najvišji beloruski oficirji. Toda ko je fant odrasel, se je končno le izvil iz trdega očetovega prijema, saj se v javnosti ne pojavlja več.