Ameriška astronavta Bob Behnken in Doug Hurley sta le nekaj dni po devetnajsturnem potovanju iz vesolja, ki se je končalo v nedeljo zvečer, opisala pristanek, ki se je končal s pljuskom v Mehiškem zalivu. To je bil prvi pristanek vesoljske kapsule v vodi po dolgih 45 letih. Izpostavila sta predvsem močno bobnenje, vročino in sunke, Behnken pa je ob tem čustveno omenjal še oblake, ki so se "lepili" na okna kapsule Endeavour podjetja SpaceX, in močne udarce. "Kot bi kdo s palico za baseball tolkel po naslonjalu stola." A oba, tako Hurley kot Behnken, sta povedala, da je vse potekalo natančno tako, kot sta pričakovala. Po dveh mesecih bivanja na Mednarodni vesoljski postaji sta v nedeljo ob pričakovani uri - 20.48 po srednjeevropskem času - pljusknila v Atlantski ocean in s tem zaključila prvo komercialno misijo.
Ameriška zastava je čakala v vesolju devet let
Vse se je zgodilo zelo hitro
Najbolj napet je bil po njunih besedah ponoven vstop v atmosfero, ko se kapsula močno upočasni in zaradi trenja zažari, nekaj minut so bile prekinjene tudi vse povezave z nadzornim centrom. Nato se je začelo odpiranje padal, najprej dveh in nato še štirih, in nežen pristanek v vodi, kjer je na astronavta in kapsulo že čakala ladja Go Navigator.
"Ko smo padali skozi atmosfero, sem bil zelo presenečen, kako hitro se je vse odvijalo. Zdelo se je, da je bilo že čez nekaj minut, ko je kapsula zažarela, vsega konec. Pogledal sem skozi okno in videl samo oblake," je na tiskovni konferenci, ki so jo prenašali iz Nasinega vesoljskega centra Lyndon B. Johnson v Houstonu, povedal Bob Behnken. "Šele ko smo se spustili v atmosfero, je kapsula Dragon povsem oživela. Začela je pospeševati in bruhati ogenj. V atmosferi je postajalo glasno - slišati je bilo mogočno bobnenje zunaj kapsule. In ko želi plovilo to nadzorovati, začutiš vibriranje po vsem telesu. Občutila sva vse manjše tresljaje, zibanje in vijuganje - prav vsak premik naše kapsule."
Ko se je vesoljsko plovilo Endeavour spustilo skozi atmosfero, je postajalo ropotanje glasnejše, tresljaji pa niso več pojenjali. "Posnel sem ta ropot, a ne zveni kot delovanje stroja, sliši se kot oglašanje živali. Bilo je, kot bi sedeli v trupu živali," je še povedal Behnken in dodal, da bodo zdaj podjetju SpaceX in Nasi pomagali, da za naslednje posadke izdela nekoliko udobnejša plovila.
V vesolje z zasebniki
Nasa predaja polete astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo v roke zasebnih podjetij SpaceX in Boeing. Od prizemljitve vesoljskih taksijev leta 2011 ZDA niso imele vesoljskega plovila, s katerim bi lahko izstrelili astronavte v vesolje. Več deset milijonov dolarjev pa so plačale Rusiji, da so Američane vključili v posadko na Sojuzu.
"Počutil sem se kot v centrifugi"
Modul s posadko se mora na svoji poti z vesoljske postaje ločiti od tako imenovanega prtljažnika, na katerem so spravljeni solarni paneli, rezervoar za gorivo in druga oprema. "Vsako ločevanje posameznih delov je zelo spominjalo na udarjanje s palico za baseball po naslonjalu stola," je nazorno opisal dogajanje med poletom Bob Behnken. "Nežno udarjanje ob ločitvi prtljažnika, a precej močan sunek ob odpiranju padal." Kapsula se je nato začela segrevati, prvič po 64 dneh pa sta astronavta začutila gravitacijsko silo Zemlje in se nista več mogla premikati, niti k oknu se nista mogla obrniti, da bi lahko opazovala vročo plazmo, ki se je ovijala okrog plovila. "Počutil sem se kot v centrifugi," je dogajanje opisal Behnken in pohvalil inženirje, ki so za to misijo pripravljali Spacexov dragon. "Ne morem izreči dovolj pohval o tem, kako odlično nas je ekipa SpaceX usposobila."
Ob nedeljskem pristanku v morju se je dragonu približala flota zasebnih ladij, ki so priplule iz smeri Pensacole na Floridi. Prosili so jih, naj se umaknejo, saj so na zunanji strani dragona zaznali strupene hlape, zato lopute še dobro uro po pristanku niso odprli. "Vsekakor spoštujemo ljudi, ki so želeli prisostvovati tako posebnemu dogodku, a upoštevati moramo tudi varnostni vidik," je jasen Hurley. Dodaja, da čolnov med čakanjem v kapsuli zaradi požganih oken nista niti opazila. "Začutila sva padec v morje in videla visok pljusk. Mislim, da sva si takrat oba zelo oddahnila." Hurley je še izpostavil, da je ta zgodovinsko prelomna misija "eden največjih dosežkov njegovega življenja, zagotovo pa njegove poklicne kariere".
Med zadnjo misijo programa Space Shuttle STS-135 leta 2011 je posadka na vesoljski postaji pustila ameriško zastavo z namenom, da jo naslednja posadka, ki jo bo v vesolje izstrelilo ameriško vesoljsko polovilo, prinese na Zemljo. Devet let kasneje sta Hurley in Behnken simbolično prinesla domov zastavo, ki jo je imela ameriška posadka na svoji prvi misiji leta 1981.
