Demografske spremembe v Sloveniji in drugod po Evropi predstavljajo resen izziv za vzdržnost pokojninskih sistemov, zato so potrebne spremembe, ki pa morajo biti usklajene in postopne. Četrt stoletja po začetku veljave pokojninske reforme, ki je uvedla sistem s tremi stebri, se zdaj obeta nova. Med predlogi je tudi krepitev drugega stebra, kjer ima Slovenija precej manj denarja kot druge države OECD. Ker se prebivalstvo stara, delež mladih v družbi pa je vse manjši, pomeni to pritisk na pokojninsko blagajno. Zato bo nujen večji obseg varčevanja v drugem pokojninskem stebru. 

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) znaša razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno neto plačo 57 odstotkov, kar pomeni, da povprečna starostna pokojnina znaša le dobro polovico povprečne neto plače. In ni prav spodbuden podatek, da skoraj 40 odstotkov oziroma 163 tisoč upokojencev prejema starostno pokojnino, ki znaša 800 evrov ali manj. 

Pokojninski sistem v Sloveniji je do uvedbe pokojninske reforme ob prelomu tisočletja temeljil le na medgeneracijski pogodbi. Prispevke v ZPIZ vplačujejo zaposleni, iz njega pa se izplačujejo pokojnine sedanjim upokojencem. Gre za prvi pokojninski steber, s katerim upravlja in gospodari država po načelu vzajemnosti in solidarnosti. 

Vse več upokojencev glede na število zaposlenih 

A prebivalstvo v Evropi se stara, demografska piramida se zelo hitro obrača in to še posebej velja za Slovenijo, ki postaja hitro starajoča se družba. Zato je bilo treba prvemu pokojninskemu stebru, ki je obvezen za vse delodajalce, zaposlene in samozaposlene, dodati drugi in tretji steber, ki naj bi zagotavljala pokrivanje tistega dela pokojnin, za katerega zmanjkuje denarja v prvem pokojninskem stebru. 

V preteklosti je prvi steber upokojencem zagotavljal ustrezen nivo socialne in materialne varnosti, vendar je bilo to mogoče zaradi ugodne demografske slike; relativno visoko število delovno aktivnih prebivalcev je “vzdrževalo” razmeroma majhno število upokojencev. Težave pokojninskega sistema so se pojavile, ko se je začelo razmerje med številom zaposlenih in upokojenci zniževati. 

Padec števila zaposlenih glede na število upokojenih je bil največji med oziroma po osamosvojitveni vojni. Še leta 1990 je znašalo razmerje med zaposlenimi in upokojenci 2,3, v letu 1992 je razmerje upadlo na 1,6. Tudi po letu 1992 je še upadlo, a se je v zadnjih letih nekoliko izboljšalo in znaša okoli 1,5. 

Prispevki zaposlenih ne zadostujejo več za izplačilo pokojnin 

Zniževanje razmerja med številom zaposlenih in upokojencev povzroča vse večjo pokojninsko luknjo, ko prispevki zaposlenih ne zadostujejo več za izplačilo pokojnin. In to pomeni, da morajo posamezniki del bremena varčevanja za starost prenesti nase. Bistvo trostebrnega sistema je, da tudi posameznik sam prevzame del varčevanja za starost, saj mu zgolj obvezno pokojninsko zavarovanje, ki se plačuje od bruto plače ali si ga samostojni podjetniki plačujejo sami, ne zagotavlja več ustrezne pokojnine za starost. 

Pričakovano nadaljnje podaljševanje življenjske dobe bo ob nezadostnem prilivu novih generacij na trg dela dodatno posegalo v kakovost pravic bodočih upokojencev. Dodatno pokojninsko zavarovanje je tudi davčno ugodno, hkrati pa varen način za pripravo na upokojitev. Najvišja premija za davčno olajšavo je tudi v letu 2024 omejena na 5,844 odstotka letne bruto plače, vendar ne več kot 2.903,66 evra letno, pri čemer velja omejitev, ki je izpolnjena prej. Če je v vplačilnem obdobju “nagrada” za varčevanje davčna olajšava, so v izplačilnem obdobju to pokojninske rente, ki dopolnjujejo starostno pokojnino. 

Omeniti velja še, da zgodnji začetek dodatnega pokojninskega zavarovanja ob upokojitvi prinaša višje privarčevane zneske in nato tudi višje zneske izplačil pokojninske rente, kar pomeni še nekoliko bolj brezskrbno upokojitev.