Klara Širovnik
Svetovna trgovina je že desetletja ena od najpomembnejših gonilnih sil gospodarske rasti. Z zagotavljanjem delovnih mest je iz revščine potegnila na milijarde ljudi in povečala ekonomsko neodvisnost številnih držav. Ustvarila je soodvisnosti, ki so prispevale k mednarodni stabilnosti. Večstranski trgovinski sistem s Svetovno trgovinsko organizacijo (v angleščini WTO) na čelu je dolga leta omogočal reševanje trgovinskih sporov (po večini) na pravičen način.
V trenutku, ko se svet deli na nove bloke, pa na svetovno trgovino vse pogosteje gledamo tudi skozi prizmo varnosti. Trgovina je razumljena kot vir nacionalnih ranljivosti in kot strateški instrument. To bo vplivalo tudi na trgovinske tokove. Že zdaj lahko opazimo, da se ponovno krepita regionalizacija in nacionalizacija vrednostnih verig, ki sta se začeli vzpenjati pred leti in dobili nov zagon med pandemijo koronavirusa. Spodbuja ju tudi "kazanje mišic" med ZDA in Kitajsko. Svetovna trgovinska organizacija, ki je zaradi spremenjenih razmer že tako krha, bi lahko v teh pogojih še bolj oslabela. V tem kontekstu ne gre pozabiti na okolje: kaj se v svetovni trgovini (ob naraščajočih cenah energije in številnih sankcijah!) dogaja z načrtovanim odmikom od fosilnih goriv in s tranzicijo k obnovljivim virom energije?
Prednosti in slabosti svetovne trgovine
Ko govorimo o energetski tranziciji, trgovanje, ki se je z globalizacijo razširilo po vsem svetu, največkrat dojemamo kot del problema. "Seveda drži, da je trgovanje del težave! Transport, ki ga generira trgovanje, je zelo velik emisijski onesnaževalec. Ta del je treba razogljičiti in tukaj ni debate. Pomorski transportni sektor je že zastavil določene cilje in podjetja po vsem svetu začenjajo investirati v razogljičenje," pravi Jean-Marie Paugam, namestnik direktorja Svetovne trgovinske organizacije, in nadaljuje, da (čeprav si želimo energetske tranzicije) ne gre pozabiti, da trgovanje odločno prispeva k učinkovitosti globalne ekonomije. "Trgovina bi morala delovati kot naravni spodbujevalec energetskega prehoda, saj povečuje trg, s promoviranjem ekonomije obsega pa znižuje cene investicij," doda. Trgovinske politike bi morale biti uporabljene na način, da pospešujejo to tranzicijo. Vseeno pa ne gre spregledati, da so tarife v svetu pristranske v korist visoko intenzivnih ogljičnih dejavnosti, kar v praksi pomeni, da so izdelki blagovnih znamk obdavčeni manj kot "zeleni" izdelki. "To bi morali uravnotežiti. Do tega pa ne pride iz več razlogov," nadaljuje Paugam.
Prva težava je, da so politike razogljičenja po vsem svetu neusklajene. Čeprav si vsi prizadevamo za isti cilj - to je povečanje stroškov ogljika - to počnemo na tako različne načine, da prihaja do fragmentacije in posledično do znižane učinkovitosti. "Na svetu je trenutno v rabi več kot 70 različnih davkov na ogljik. Ko gre za merjenje vsebnosti ogljika v, na primer, jeklarskem sektorju, ki je zelo velik onesnaževalec (zaslužen za osem odstotkov emisij), je v rabi 20 različnih standardov za obračunavanje," pojasni sogovornik. Na splošno se v svetu trenutno uporabljata dva glavna načina določanja cene ogljika: sistemi trgovanja z emisijami (ETS) in davki na ogljik. ETS in davki trenutno pokrivajo 21,5 odstotka svetovnih emisij, pri čemer 16,4 odstotka pokriva ETS in 5,6 odstotka davki (nekatere emisije pokrivata obe kategoriji).
Določanje cen ogljika je med najučinkovitejšimi političnimi orodji za usmerjanje naložb v zelene alternative pridobivanja energije. Se pa tega mehanizma nekatere države nerade poslužujejo, ker se bojijo izgube mednarodne konkurenčnosti, zlasti v sektorjih z visokimi emisijami, kot je recimo jeklarstvo. Pokritost z ETS in davki na ogljik v državah v razvoju je sicer zelo nizka. V podsaharski Afriki je samo Južna Afrika uvedla davek na ogljik. Obenem pa je treba vedeti, da revnejše države doprinašajo zgolj majhen delež svetovnih emisij. Južna Amerika recimo doprinese tri odstotke emisij CO2, celotna afriška celina pa slabe štiri odstotke. Tudi dejstvo, da ogljičnih izpustov ne želijo zaračunavati, je torej do neke mere razumljivo. Zgodovinsko gledano te države niso krive, da smo v trenutni godlji. "Afriške države, ki niso zgodovinsko krive za ogljične izpuste, so upravičeno zaskrbljene. Bogate države so krive in zdaj želijo izpuste regulirati skozi iniciative trgovanja z ogljikom. Skrb je opravičena. Vsem državam za zniževanje ni treba delati enako! Vendar pa je res, da bomo na koncu morali vsi postaviti ceno na ogljik, ker vsi prispevamo," je prepričan sogovornik. V svetu so tako vedno glasnejši pozivi h globalnemu dogovoru o "najnižjih cenah ogljika", ki bi obdavčeval glede na zgodovinsko odgovornost in stopnjo razvoja. Ker so države v razvoju najbolj izpostavljene tveganjem podnebnih sprememb, bi jim taka rešitev zelo koristila.
Vedno več subvencij za fosilna goriva
Drugi razlog za to, da v svetovni trgovini ne pride do hitrejše energetske tranzicije, je po mnenju sogovornika skrit v vedno bolj raznovrstnem miksu različnih politik, ki so postavljene v ospredje (okolje, gospodarstvo, varnost) in jih je težko ali nemogoče usklajevati. Nazadnje pa gre razloge iskati tudi v vojni med Rusijo in Ukrajino ter slabo politiko, ki jo je ta situacija zgenerirala. V zadnjem letu je namreč prišlo do porasta subvencij za fosilna goriva, da bi obvladali visoke cene energije. Leta 2022 so subvencije za porabo fosilnih goriv po vsem svetu skokovito narasle na več kot bilijon dolarjev, kar je po zadnji oceni Mednarodne agencije za energijo daleč največja letna vrednost do zdaj. Prve ocene Agencije za leto 2022 tako kažejo, da so se subvencije za porabo zemeljskega plina in električne energije v primerjavi z letom 2021 več kot podvojile, subvencije za nafto pa so narasle za okoli 85 odstotkov. Prav postopna odprava subvencij za fosilna goriva je sicer temeljni korak k uspešnemu prehodu na obnovljive vire energije. Številni politični posegi so potrošnike zaščitili pred skokovitim dvigom cen, vendar s škodljivim učinkom ohranjanja umetne konkurence fosilnih goriv alternativam z nizkimi emisijami!
Nekatere od teh ukrepov je mogoče razumeti kot nujne glede na težave, ki bi jih lahko povzročila popolna izpostavljenost tržno pogojenim cenam. Toda obseg posegov je v luči energetskega prehoda še vedno zaskrbljujoč. Medtem ko številni drugi ukrepi, ki so jih sprejele vlade, služijo kot pospeševalec prehoda, so opisane cenovne intervencije delovale v nasprotni smeri, saj so dajale prednost umazanim gorivom. "Hkrati pa imamo vedno več subvencij za obnovljive vire energije - to je kontradikcija, ki mora biti odpravljena. Subvencije za fosilna goriva se bodo morale postopoma umakniti iz programa. Pozitivna posledica te vojne pa je, da zdaj vemo, da lahko - ko pride do vprašanja varnosti - države postopajo in reagirajo zelo hitro. Se lahko to zgodi na področju okolja in energije? Mislim da. Druga lekcija pa je, da ob istem času vsem ni treba delati istih korakov," zaključi sogovornik z vrha Svetovne trgovinske organizacije.
