Mariborski frančiškani so občinske velmože prosili za povišanje občinske doklade za vino, to pa utemeljili s tem, da oni s svojim vinom ne trgujejo, ampak ga popijejo sami. Seveda jim pri časniku Tabor nisi ostali dolžni, ampak so prošnjo pospremili s temi besedami: "Čudna fratarska logika! Kmet mora svoje vino, v potu obraza pridelano, obdavčiti, frančiškani pa za svoje, v potu svojega obraza popito vino, ne bi plačali občinske doklade."
Prav nič zabavna pa ni bilo zgodba, ki se je odvila tri mesece kasneje na vlaku, ki je 22. junija vozil iz Maribora v Ljubljano. V Poljčanah je vstopil neki duhovnik in njegovo obnašanje do Celja, do koder se je peljal, je bilo vse prej kot primerno za dušnega pastirja. V kupeju je takoj pričel z nadlegovanjem neke gospodične, silil je vanjo, naj mu pove svoje ime in naslov, česar pa seveda mlada dama ni hotela. Ko je mož v črnem ugotovil, da pri njej ne bo nič dosegel, dotična je kmalu z vlaka tudi izstopila, je vzel na piko drugo mladenko, ki je na novo vstopila. Ponudil se je, da ji bo pomagal poiskati prostor, nato je v praznem kupeju, ki ga je našel, sedel poleg nje in pričel z nadlegovanjem, podobno, kot je počel s prejšnjo žrtvijo. Dekle je iz kupeja pobegnilo in zatekla se je v nekega drugega, kjer je potnike v solzah prosila, naj jo rešijo pred nadležnim dušnim pastirjem. Ti so se postavili zanjo in mož v talarju je kmalu zapustil najprej kupe, nato še vlak.
"Naš informator ni mogel izvedeti imena tega vzornega moža, ker ga nihče navzočih ni poznal, kar pa je končno postranskega pomena, ker ne gre za njegovo ime, ampak za njegov stan in za njegovo ponašanje, ki je bilo skrajno sramotno in pohujšljivo. Dobro bi bilo, da bi se pošteni duhovniki sami pobrigali, da izslede tega gospoda, ki s svojim postopanjem blati in diskvalificira ves stan," poroča Tabor 26. junija 1926.