Šport

(INTERVJU) Aleksander Rajčević: Če je Zahovič prišel v slačilnico in s prsti vrtel ključe, smo vedeli, da so težave

Miha Dajčman Miha Dajčman
23.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Zagotovo doma ne bom sedel, ker to nisem jaz, rad bi skusil tudi drugačno življenje, ne le nogometnega," o svoji prihodnosti Aleksander Rajčević.
Tomaž PRIMOŽIČ/FPA

Na oblačno jutro, ko je po vsej Sloveniji snežilo, na Obali pa se je pred dopoldansko burjo za trenutek pokazalo sonce, nas je pred kavarno Cappuccino Kroštola nasmejan sprejel Aleksander Rajčević. "Spomnim se, da je bilo nebo prav takšno pred povratno tekmo s Hapoelom iz Be'er Ševe, ko smo se uvrstili v ligo prvakov. Viler mi je rekel, da še nebo hoče, da gremo naprej, potem pa je dal gol," je navrgel 36-letnik in nakazal, da bomo v dobrih dveh urah pogovora obudili številne spomine iz njegove kariere. Osemkrat je osvojil prvo ligo, v kateri je igral na 376 tekmah, prvič s Koprom in nato sedemkrat z Mariborom, še trikrat se je veselil pokalnega naslova, nazadnje poleti 2022 z rumeno-modrimi. Z veliko simbolike, kot naročeno je bila ob fotografiranju dolgoletnega člana Maribora na bližnjem pomolu v ozadju vijolično-rumena ladja, ki je bila na poti v bližnjo luko. Z vijoličastimi je Primorec trikrat igral v evropski ligi in dvakrat v ligi prvakov. V Mariboru so za deset let, kolikor jih je odigral v Ljudskem vrtu, upokojili njegovo številko 26. Decembra je Rajčević oznanil, da se zanj profesionalni nogomet zaključuje, a še vedno ni povsem nogometno upokojen. Za Kras Repen v petem rangu italijanskega nogometa, kjer želi igrati vsaj do konca sezone, je že dosegel gol.

Vaša nogometna penzija se je začela aktivno. V Italiji, pri Krasu, ste imeli le kratek zimski premor. Ste se že privadili nižjeligaškega nogometa?

 

"Dobro se je začelo. Pričakoval sem, da bo preskok večji, a tudi v nižjih ligah se igra nogomet. Skoraj edini iz ekipe sem imel pravo pavzo, tri tedne nisem delal skoraj nič, ostali so trenirali, ker so imeli sezono do 20. decembra. Zdaj sem že v ritmu in gremo naprej. Tudi na tem nivoju se je nogometa treba lotiti stoodstotno. Če nisi pripravljen, te lahko tudi amaterski igralec spravi v težave. Ni pa bilo lahko na prvi tekmi. Igrišče je specifično, kvaliteta soigralcev je drugačna, z glavo moraš biti pri stvari."

 

Kdo vas je prepričal, da kariero zaključite prav pri Repenu?

 

"Govoril sem z Daliborjem Radujkom in Daliborjem Volašem ter še nekaterimi prijatelji, ki so tam igrali. Rekli so mi, da če mi se še igra, bi se splačalo iti tja. Radujko je bil posrednik, stopil je v stik s predsednikom, ta pa me je prepričal, da jim pridem pomagat, ker so v težki situaciji, radi bi ostali v tem rangu. Ne gre za finančne vzgibe, pogodbe nimaš, pokrijejo ti stroške prevoza. Želel sem, da kariere ne zaključim decembra, ampak da odigram celotno sezono. Bomo pa poleti videli, kako sem bom odločil, če bo konec res takrat. Vse je odvisno od počutja. S Koprom sem bil pripravljen podaljšati sezono do poletja, a se nismo dogovorili, ker je imel trener drugačno idejo. Že mesec pred iztekom pogodbe mi je omenil, da bi raje računal na mlajše, povedal pa sem mu, da s tem nimam problema, zato smo se razšli."

 

V Kopru si želijo, da se jim poleti pridružite v drugačni vlogi. Kaj so vam ponudili?

 

"Trener mi je v isti sapi, ko smo se dogovorili za razhod, ponudil delo v strokovnem štabu. V tistem trenutku se še nisem videl v tej vlogi, želel sem igrati vsaj še pol leta. Poleti pa se bomo pogovarjali tudi o tem. Opravil sem že C-licenco za trenerja. B-licenco bom zagotovo še naredil. Potem imam možnost še za A-licenco ali z B-licenco nadaljujem izobraževanje za kondicijsko pripravo, kar me bolj zanima. Veste, da sem imel ogromno poškodb, in proti koncu kariere me je to začelo še bolj zanimati. Veliko priprav sem dal skozi, vem, kaj nogometaš potrebuje, zato me v to smer bolj vleče."

 

Omenjene poškodbe so bile eden od razlogov, da vaša kariera ni bila še bolj uspešna.

 

"Težko je reči, kaj bi se zgodilo, če ne bi imel poškodb. Morda bi res lahko naredil korak več, ker sem bil v času prve poškodbe član reprezentance, z Mariborom pa smo bili v ligi prvakov, res mi je šlo dobro. Sem pa dolgo pavziral. Vem, da nekaj zanimanja iz tujine je bilo, ponudbe so bile iz Poljske in Cipra. Toda morda se je poškodba zgodila v pravem času, ker sem potem doživel še drugo ligo prvakov, kar je izjemen dosežek. Bolje, da sem ostal v Mariboru in še enkrat doživel najvišji nivo nogometa. Če se bom kdaj dobil na samem z Zahovičem, bi ga rad vprašal, ali so bile kdaj ponudbe iz kakšnih močnejših lig. Vsem nam je govoril, da ni ponudb. 'Pa kako ni ponudb, ne samo zame, recimo za Agima Ibraimija, ki je dal gol Chelseaju?' smo se spraševali. Zdaj igralec odigra pet tekem v prvi ligi, pa mu že sledijo. Mi smo štiri leta igrali v Evropi in po Zahovičevih besedah ni bilo ponudb. Je pa znal Zahovič v najboljših letih tudi nagraditi igralce z boljšimi pogodbami in premijami. Meni je pogodba v Mariboru vedno rasla in logično, da takrat ne siliš ven."

 

Maribor vam je izkazoval podporo tudi v težkih trenutkih, z vami je podaljšal pogodbo, ko ste bili poškodovani.

 

"Mariboru bom za vse, kar sem tam preživel, večno hvaležen. Seveda sem tudi jaz klubu veliko dal, to pa so mi znali vrniti. Pogodbo sem dobil, ko me celo leto ni bilo. S tem sem dobil spoštovanje. Tudi takrat, ko sem se poslovil od kluba, je bilo tako."

 

Bili ste del ekipe, ki je nanizala izjemne uspehe. Ste si zamislili takšno kariero v vijoličastem, ko ste podpisali z Mariborom?

 

"Ko sem prišel v Maribor, sem imel v mislih, da bomo naredili kaj velikega, a ne v takšnem obsegu in toliko let zapored. Prvo leto smo se še lovili, bili smo mešana zasedba. Po skupnem letu sem vedel, da smo dobri, a si nisem mislil, da lahko pridemo v ligo prvakov. Po prvi evropski ligi sem verjel, da lahko ta uspeh še ponovimo, če bi ostali v podobni sestavi, a da bomo povezali tri evropske lige in še dvakrat igrali v ligi prvakov, si nisem mislil."

 

Kaj je bilo ključno, da vam je to uspevalo?

 

"Skupek vsega. Vemo, kako dobro je svoje delo opravljal športni direktor Zlatko Zahovič, imeli smo dobre trenerje, Darko Milanič in Ante Šimundža sta pokazala veliko znanja, tudi organizacija v klubu je bila izjemna, vseskozi je rasla. Zahovič je znal izbrati prave karakterje, zato smo začeli nizati uspehe."

 

Kako je prepričal vas, da ste se po osvojitvi naslova z Obale preselili v Maribor?

 

"Ob financah me je prepričal s karizmo. Čast je bila, ko je takrat prišel Zahovič pred tebe, prepričal te je z nekaj besedami. Govoril je tudi o ciljih. Že takrat je imel projekt, povedal je, da bi rad serijsko osvajal prvenstvo in v Evropi pustil pečat. Ni me bilo težko prepričati. Preden smo s Koprom postali prvaki, mi je rekel, da ne bomo prvaki, da ni šans, pa smo imeli deset točk prednosti. Rekel sem, da bo videl, in na to temo sva se zbadala tudi poleti, ko sem kot prvak prišel v Ljudski vrt."

Tomaž PRIMOŽIČ/FPA

 

Zahovič vas je označil za hrbtenico ekipe. Zakaj mislite, da je imel takšno mnenje o vas?

 

"Takšne Zahovičeve besede godijo. Vesel sem, da me je tako dojel. Mislim, da je do tega prišlo, ker sem ekipi dal, kar sta od mene zahtevala s trenerjem, pa tudi število let, preživetih v Mariboru, botruje temu."

 

Na mestu osrednjega branilca je bila ob vašem prihodu v Maribor ostra konkurenca, tako je bilo tudi v naslednjih letih.

 

"Ko sem prišel, nisem pričakoval, da bom takoj igral. V klubu je bil že dobro leto Siniša Andželković, Elvedin Džinić je bil z reprezentanco na svetovnem prvenstvu. Vedel pa sem, da bom dobil priložnost, če pride do kakšne poškodbe, in da jo takrat moram izkoristiti. Morda sem imel srečo, da je bil Džinić v Južni Afriki, ker sem takrat oddelal dobre priprave s klubom, ob tem pa sem imel še pred tem z reprezentanco kvalitetne priprave. Ko si pripravljen, teče vse kot po maslu. Sezono smo začeli dobro in stopnjevalo se je tako, da sem kmalu postal standardno član prve postave."

 

Poletje 2010 je bilo za Maribor morda prelomno.

 

"Da. Josip Iličić je naredil bum, fantastično je bilo. Ko je prišel, so mi razlagali, da je želel končati kariero. Na prvih dveh treningih sem videl, da gre za neverjetno kvalitetnega igralca. Tista dva meseca sta bila izjemna. Redko vidiš igralca, ki lahko naredi takšno razliko v tako kratkem času - tako v prvenstvu kot v Evropi. Proti Videotonu, težkemu nasprotniku, smo pustili dober vtis. Zahovič nas je pred to tekmo opozoril, da imajo veliko višji proračun. Dobro smo odigrali proti Hibernianu, Iličić je dosegel dva neverjetna gola. Tekma s Palermom je bila pika na i. Te tekme mi je malo žal. Če na prvi tekmi ne bi bil izključen vratar Marko Pridigar, bi imeli več možnosti. Toda tista tekma doma - vzdušje, zmaga, naša igra -, takrat je publika prepoznala, da Zahovič gradi uspešno zgodbo, in vse je šlo navzgor."

 

Maribor je v tistih letih prodajal ključne igralce, a je ekipa ostala superiorna v prvenstvu. V zadnjih letih ni tako.

 

"Takrat je bilo v kadru več enakovrednih nogometašev, zdaj se vsaka prodaja pozna, ker adekvatnih menjav ni. Priložnost se daje mlajšim, ki pa potrebujejo čas, da lahko nadomestijo odhode. V Mariboru pa tega časa ni, ker so potrebni rezultati."

Tomaž PRIMOŽIČ/FPA

 

Zdaj po vzoru takratnega Maribora najboljše igralce lige privabijo drugi prvoligaši.

 

"Čudim se, da tega sistema slovenski klubi niso posnemali že prej. Toda za takšno zgodbo so potrebne finance in dober načrt, kar je v Sloveniji težko. Če bi se več vlagalo v slovenski nogomet, bi kvaliteta zagotovo bila višja. Zdaj vidimo, da ima Celje denar in lahko ponudi več. Za ligo je to dobro, želel bi si še več takšnih klubov. Čeprav morda Celjani s številom okrepitev pretiravajo. Vsak klub se mora znajti po svoje. Vesel bi bil, če bi vsi klubi imeli vlagatelje."

 

So vas ob koncu kariere za kakšno od funkcij snubili tudi v Mariboru?

 

"Govoril sem s športnim direktorjem Markom Šulerjem. Vprašal me je, ali bi se pridružil njihovi zgodbi. Bomo videli. Rad bi oddelal to polovico sezone. Če me bodo potrebovali, sem Mariboru sigurno na voljo. Vidim se v Mariboru, veliko časa sem preživel tam in vem, kakšna je tamkajšnja mentaliteta. Šuler mi je razložil, da bi rad Maribor vrnil na pota z Zahovičem."

 

Je Šuler pravi za funkcijo športnega direktorja? Bila sta cimra, dobro ga poznate.

 

"Že kot soigralca sem ga videl v točno takšni vlogi. Ima karizmo, veliko je dal skozi v nogometu, je vodja in takšni igralci morajo biti na takšnem položaju. Kot soigralca sva imela vrhunski odnos, tako na igrišču kot izven njega."

 

Ste se na trenerskih izobraževanjih srečevali z Alešem Mertljem in Željkom Filipovićem? O čem se pogovarjate zdaj?

 

"Z Željkom sva v Kopru skupaj opravljala C-licenco, Mertelj pa je kak korak pred nama. Zdaj res drugače gledamo na nogomet, haha. Pogovori so bolj trenerski, več je debat o taktiki, posameznih igralcih."

 

Vas Filipović tudi po koncu kariere opomni, kdo je poskrbel za edino pomlad v Evropi za Maribor, ko je dosegel gol za zmago nad Wiganom?

 

"Po tej zmagi smo imeli naslednji dan zaključek v Baščaršiji. Ker je dal gol, je Filipović izrezal članek iz časopisa in ga zalepil nad mizo v lokalu, da bi vedeli, kdo je poskrbel za premije. Mislim, da ga je Cvijanović zbodel, da naj da že dol ta članek, pa je rekel, da ne bo, ker je on poskrbel za pomlad v Evropi. Spomladi smo bili s Sevillo, ki je nato osvojila evropsko ligo, zelo izenačeni, potem je jasno, kako dobro smo takrat igrali."

 

S kom iz šampionske zasedbe Maribora ste še redno v stikih?

 

"Z veliko igralci sem v stiku, sploh s tistimi, s katerimi sem se še zdaj srečeval na tekmah. Z Volašem sva soseda in se večkrat srečava, z Goranom Cvijanovićem, Amirjem Derviševićem in Jovanom Vidovićem smo redno v stiku. Včasih si kaj napišem z Nikolo Komazecem pa z Markom Jankovićem. Vse te stike sem pustil odprte, rad se pogovarjam z njimi, pokomentiram njihove transferje. Pa z Vilerjem si pogosto vzameva čas zase, da debatirava o nogometu. Debato začneva v sedanjosti, potem pa obujava spomine. Nazadnje sva se pogovarjala o zavarovanju, ima pač poklicno deformacijo in nekako vedno prideva na to temo, haha."

 

Kako pomembno je, da je ekipa povezana? Vaša generacija je bila znana po tem, da se je veliko družila zunaj stadiona.

 

"Ko gledam nazaj in primerjam s tem obdobjem, vidim, da smo prav v letih, ko je bilo vzdušje najboljše, dosegli uspehe. Ko gre po petnajst igralcev skupaj na kavo, veš, da se bo nekaj zagotovo zgodilo. V zadnjih letih se v Mariboru to ni več pogosto zgodilo, sploh pa ne v takšnem številu. Krasilo nas je, da smo se dobivali, ne glede na rezultat. Vedno smo se srečali na istem mestu."

 

Kje ste imeli bazo?

 

"Pa saj to se v Mariboru ve, haha. Klasični Trust je bil neka naša baza. Zjutraj se za kavo niti nismo poklicali, zvrstili smo se tam."

 

Ko so uspehi, nihče nima težav. Ko so sledile slabše predstave, so ljudje in mediji v tej vaši sproščenosti videli težave.

 

"To je edina zadeva, ki me je motila v Mariboru. Vem, da se to dogaja povsod, a v Mariboru je to še toliko bolj čutiti, ker mesto živi za nogomet. Če smo izgubili, so ljudje govorili, da se zbiramo na pijači, namesto da bi trenirali. Ampak razumem. Seveda so nezadovoljni, če pridejo na tekmo, plačajo karto, igralci pa ne dajo vsega od sebe. Hitro kdo vrže bombico, da so bili igralci včeraj nekje, in je vse narobe. Zgodbic je bilo ogromno, polovica jih sploh ni bila resničnih. To je del nogometa, sprijazniti se moraš. Kot nogometaš si javna oseba, če igraš za Maribor, te v mestu poznajo, paziti moraš, kaj počneš. Ko gre dobro, je vse v redu, ko ne gre, je bolje, da se malo skriješ. Ampak mi nismo bili taki, da bi se skrili, ker smo bili res dobra družba, haha. Ne strinjam se tudi, da se težave rešujejo z agresijo, kot so se kdaj v Mariboru, a to je del nogometa. Prav bi bilo, če bi prišli na trening in nam povedali svoje, ni pa rešitev fizično nasilje. Enkrat mi je Šuler razlagal, da je to, kar počnejo viole, še najmanj, kar se ti lahko zgodi, njega in soigralce so enkrat navijači Legie z avtobusom ustavili kar na avtocesti."

Spoštljivo nogometaši iz drugih koncev Slovenije govorite o Mariboru kot nogometnem mestu. Kdaj ste ga začutili kot takšnega?

 

"Takšnih anekdot je res dosti. Živel sem v centru Maribora in spomnim se enega od neverjetnih trenutkov, ki jih lahko doživi nogometaš, ko so se viole dan pred eno od evropskih tekem sprehodile po mestu, navijale in prižigale bakle. Mislim, da je bilo pred gostovanjem Glasgow Rangers, ko smo se prebili v evropsko ligo. Snemal sem tisti prizor, zagotovo ga imam še shranjenega na računalniku, poslal sem ga staršem in punci, ker sem bil res fasciniran. Za vsako evropsko tekmo in derbi se je čutilo, da mesto živi za nogomet."

 

Čeprav ste se lani s Koprom borili za naslov, ste prišli na poslovilno tekmo Marcosa Tavaresa. Ste imeli zaradi tega kakšne težave?

 

"V Kopru? Ne. Ko sem dobil vabilo, sta mi predsednik in trener dejala, da lahko grem brez slabe vesti. Vsi vedo, koliko časa sem preživel v Mariboru. Strinjali so se, da izkažemo čast Marcosu Tavaresu."

 

O Tavaresu je bilo že veliko povedanega. Kako ste ga doživljali vi?

 

"Nima smisla izgubljati besed. Tava je dober človek in odličen nogometaš. Bil je nogometaš za nekaj več, ne le za Maribor, a je bila njegova usoda pač takšna. Kot je rekel Mitja Viler, je bil slab pogajalec, a je bil pred pomembnimi tekmami res dober motivator. Pred obračuni je imel govore v polomljeni angleščini in slovenščini. Ko smo bili res dobra klapa, smo ga zafrkavali, naj raje govori v angleščini, da se ne bi smejali, ker zadeva več ne bi bila resna."

 

Je pa bila dolga leta smrtna tišina v garderobi, ko je tja stopil Zahovič?

 

"Sploh v prvih letih, ob pomembnih tekmah, je večkrat prišel v slačilnico, v tišini smo vsi čakali, kaj bo povedal. Rad sem ga poslušal, ker je vedno vedel, kaj želi povedati. Tudi zdaj, ko ga gledam na televiziji, ima dobre argumente. Če je prišel v slačilnico in je s prsti vrtel ključe, smo vedeli, da nekaj ni dobro, da bodo sledile kritike ali kazen. Na to me je opomnila že generacija prej, potem pa sem to doživel na lastni koži."

Z nastopom v ligi prvakov proti Sportingu je Aleksander Rajčević izpolnil svoje sanje.
Bobo

 

Katera je vaša najljubša tekma v dresu Maribora?

 

"Težko se je odločiti. Morda prva tekma v ligi prvakov, proti Sportingu doma v Ljudskem vrtu. Takrat sem uresničil sanje, vedno sem si želel igrati v ligi prvakov. Pa že tekmi s Celticom sta bili fantastični, tako doma kot v gosteh. Da ne govorim o tekmi s Hapoelom Be'er Ševo v Ljudskem vrtu, ko smo se doma uvrstili v ligo prvakov. Zadnjič me je en soigralec na Krasu vprašal, kako je igrati ligo prvakov, povedal sem mu, da sem imel solzne oči, ko je igrala himna. Že ko smo čakali na žreb skupin, je bilo posebno, čeprav je bilo veliko zafrkancije, ker so si eni želeli najmočnejšo skupino, jaz pa sem želel povprečno, da bi lahko vsaj nekaj naredili."

 

Ste bili tudi vi med nogometaši in člani trenerske ekipe, ki so se jutro po uvrstitvi v ligo prvakov ustavili v Radiu City in sodelovali v jutranjem programu?

 

"Ja, seveda. Takrat bi moral brati prometne informacije, pa sem bil v takšnem stanju, da sem raje zavrnil sodelovanje. Mislim, da smo bili tam z Martinom Milcem, Šulerjem, Sašo Gajserjem in Darkom Milaničem. Nano, kjer smo bili celo noč, smo zaprli ob šestih zjutraj, potem pa naravnost na radio."

 

Na nekaj tekmah v ligi prvakov ste bili konkurenčni, proti Chelseaju in Liverpoolu pa se je končalo z velikim številom golov v vaši mreži.

 

"Po Liverpoolu sem bil vsaj en teden ekstremno slabe volje, kot da sem amater, da ne znam igrati. Ne vem, kdaj sem nazadnje dobil sedem golov, pa še doma je bilo, kjer smo mislili, da lahko presenetimo vsakega. Proti Chelseaju niti ni bilo tako hudo, ker smo že naslednji teden iztržili točko."

"Če smo izgubili, so ljudje govorili, da se zbiramo na pijači, namesto da bi trenirali," se spominja Aleksander Rajčević.
Tomaž PRIMOŽIČ/FPA

 

So bile proti najboljšim tekmecem med trenerjevimi napotki tudi kakšne nešportne poteze?

 

"Ne, to se je večkrat zgodilo v prvenstvu. Direktor nam je namignil, da naj skušamo s kakšnim prekrškom umiriti mlade nogometaše. V Evropi pa je trener vseskozi poudarjal, da moramo igrati agresivno, moško, ker se tam igra drugačen stil nogometa."

 

Kateri mladi igralci v slovenski ligi izstopajo zdaj?

 

"Zelo dober vtis je name naredil Svit Sešlar, dela razliko. V Kopru bi izpostavil Andreja Kotnika, ki je fantastičen, ko ima svoj dan. Žan Vipotnik je zadnjih nekaj tekem igral vrhunsko. Že ko je prišel od mladincev med člane, je izstopal, bil je razvit, visok, hiter, močan, imel je dober zaključek. Toda v Mariboru je mladim težko, če niso samozavestni, zdaj to samozavest ima. Morda mu na začetku ni uspelo, ker je bila konkurenca v napadu močna. Pri mladih igralcih me moti, da je mnogim izpod časti, da bi šli na posojo. Moja izkušnja je, da je bolje narediti korak nazaj, da dobiš kilometrino. Jaz sem z Bonifiko igral v tretji ligi pa nato v drugi, da sem si izboril mesto v Kopru. Morda je to bila ena boljših potez v moji karieri."

 

Ker še niste odločeni, kje boste karierno pot nadaljevali poleti, obstaja možnost, da delujete tudi zunaj nogometa?

 

"Odprt sem za vse možnosti. Dolgo kariero sem imel in rad bi se preizkusil tudi na kakšnih drugih področjih. O tem razmišljam tudi zaradi družine, ker že celo življenje nisem imel prostih vikendov. Mislim, da bi z delom izven nogometa tudi malo resetiral glavo."

 

Koliko ste med kariero razmišljali o zagotovitvi eksistence za čas po koncu profesionalnega igranja nogometa?

 

"Sem razmišljal, ampak vemo, kako je s kariero nogometaša v Sloveniji. Res je, da smo imeli v Mariboru nekaj dobrih let, ko smo lahko finančno uredili tudi svojo prihodnost, a še vedno nismo zaslužili toliko, da nam po nogometni karieri ne bi bilo treba nič delati. Mislim, da sem denar dobro vložil, kreditov nimam. Zagotovo doma ne bom sedel, ker to nisem jaz, rad bi skusil tudi drugačno življenje, ne le nogometnega."

Ste bili od nekdaj odločeni, da boste po karieri živeli v Kopru?

 

"Ne. S punco sva se v obdobju v Mariboru pogovarjala, da bi živela tudi tam. Mesto mi je prijetno, ni veliko, zaljubil sem se v Maribor. Zdaj ne grem veliko v Maribor, sem bil pa pred tedni, ko se je poročil Rok Sirk, in videl sem, da se iz leta v leto Maribor spreminja in postaja še lepši. Poleti bom zagotovo spet v Mariboru, ker je sedemletni sin, ki se je rodil v Mariboru, izrazil željo, da gremo tja na izlet."

 

Imate zdaj čas tudi za rekreativno igranje nogometa?

 

"Pred kratkim sem dobil ponudbo Ivice Guberca, ob ponedeljkih igrajo nogomet njegova ekipa in ekipa predsednika Anteja Guberca. Mislim, da se bom te rekreacije udeležil."

 

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?