Evropski košarkarski prvaki: Deset se jih žoga, zmagajo pa Španci

Seveda je po bitki najlažje biti general, pa vendarle, zdaj se sliši hecno: novi košarkarski evropski prvaki Španci so bili na Fibini jakostni lestvici, ki je veljala kot napoved favoritov, pred Eurobasketom šele sedmi. A tako "slabega" rezultata na tekmovanju niso dosegli že vse od 1977. Še več: od vključno 1999 se redno uvrščajo vsaj v polfinala evropskih prvenstev in le z izjemo 2005, ko so bili četrti, vselej osvajajo medaljo. Da ne omenjamo, da so se z medaljo vrnili tudi z zadnjih treh olimpijskih iger, obenem pa so še aktualni svetovni prvaki. Kot da bi pri Fibi že med prvenstvom uvideli napako, so po vzoru slovite izjave Garyja Linekerja o nogometu in Nemcih na twitter zapisali: "Košarka je preprosta igra. Deset igralcev se 40 (ali 45) minut podi za žogo in na koncu vedno zmaga Španija."

Nova imena na Olimpu

Ne gre se čuditi, da je Fiba ob izboru favoritov spregledala Španijo. Generacija se je dokončno povsem zamenjala: če so še na zadnjem Eurobasketu 2017 igrali brata Pau in Marc Gasol, Juan Carlos Navarro, Ricky Rubio, Sergio Rodriguez, zaradi poškodbe pa je manjkal Sergio Llull, so te košarkarje tokrat nadomestili Jaime Fernández, Darío Brizuela, Alberto Díaz, Sebastian Saiz … Torej košarkarji, ki jih poznajo le ljubitelji španske lige.

Omenjena imena morda res niso steber reprezentance, a tudi nosilci igre niso veljali za izrazite superzvezdnike, kakršne imajo ostale reprezentance. Resda je Rudy Fernandez v košarki veliko ime, a pri 37 letih so bile - tako se je zdelo - najboljše tekme že za njim. Še bolj je zaskrbelo, kako se bo vklopil v reprezentanco, ko je v zvezi z naturalizacijo Lorenza Browna poleti javno izjavil: "Ne zdi se mi prav, da bomo naturalizirali košarkarja, ki nima nobene zveze z našo državo." Čez mesec dni, pred začetkom priprav, je besede omilil in postal "vesel, ker je Brown priskočil na pomoč".

No, ob Brownu in Fernandezu sta bili prvi imena reprezentance brata Willy in Juancho Hernangomez. Willy je bil lani šele tretji center New Orleans Pelicansov, ki se niti v NBA-končnico niso uvrstili, Juancho ima v žepu le dvomilijonsko pogodbo, stokrat manjšo od finalnega nasprotnika Rudyja Goberta, obenem pa je v zadnjem času bolj kot po košarkarskih znan po igralskih veščinah, saj je bil zvezda letošnjega Netflixovega filma Hustle.

Igral je Boja Cruza, ki ga je glavni igralec (Adam Sandler) kot agent slučajno našel v Madridu in ga spremenil v zvezdo. No, med nosilci španske reprezentance je še Usman Garuba, mož, ki je v minuli sezoni za Houston Rockets v ligi NBA odigral skupno 239 minut.

Depresija ob gledanju Dončića

Danes so vsi omenjeni evropski prvaki. Rudy Fernandez je v ključnih trenutkih izločilnih bojev zadeval velepomembne trojke za svoje četrto zlato od vključno leta 2009 (vmes je osvojil še dve bronasti medalji), Juancho Hernangomez se je spremenil v resničnega Boja Cruza s kar sedmimi trojkami v finalu (kar je največ od devetih Saše Đorđevića v finalu leta 1995), Brown je bil na koncu uvrščen v idealno peterko prvenstva, in to skupaj z Willyjem Hernangomezom, ki je osvojil še naziv najkoristnejšega košarkarja (MVP) Eurobasketa.

Če potegnemo črto: Evropo si je podredila ekipa z obrobnimi NBA-košarkarji, enim članom Reala, nobenim iz Barcelone ter s košarkarji iz Joventuta, Unicaje, Valencie in tokijskega Alvarka. A ne sme se zanemariti: to so košarkarji, ki so v preteklosti osvajali medalje v mlajših selekcijah, bili soigralci v klubih, se kalili v najmočnejši evropski ligi in dodobra spoznali sistem selektorja Sergia Scariola, ki je s triletno pavzo (2012-2015) španski selektor že od leta 2009.

Na trenutke se je pred prvenstvom zdelo, da niti sam ne verjame v uspešno izpolnitev večnega španskega cilja - zlato medaljo. "Ne vem, ali naj gledam in uživam ali naj ugasnem televizijo, da ne padem v depresijo," je med ogledom prijateljske tekme med Slovenijo in Srbijo tvitnil in s tem izrazil skrb, kako močne so druge ekipe. A svojo je opogumil: "Samo lačni moramo biti!" In bili so dovolj sestradani, da so v višjo prestavo dali, ko je bilo to najbolj potrebno.

Z zvezdniki je delikatno

V skupini so si ob zmagah nad Turki (za 3 točke), Črnogorci (17), Gruzijci (26) in Bolgari (27) privoščili kiks proti Belgiji (poraz za 10 točk), v osmini finala so si proti Litvi napredovanje zagotovili šele po podaljšku (102:94), Finsko v četrtfinalu premagali s 100:90, čeprav so po dvanajstih minutah zaostajali z 22:35, v polfinalu izločili Nemčijo s 96:91 kljub zaostanku za sedem točk (70:77) osem minut pred koncem, v finalu pa Franciji (88:76) niso dali niti trohice možnosti.

In tako so po avgustovski depresiji Scariola zdaj lahko depresivni le tekmeci: "Ta uspeh ima drugačen priokus kot dosedanji. Še slajši je. Na papirju smo bili pred prvenstvom po kakovosti osmi, zdaj smo prvaki, in to pred reprezentancami, ki so polne zvezdnikov in odličnih NBA-košarkarjev." Morda največja zvezda reprezentance je kar Scariolo sam: mlada, nadobudna imena je pripeljal do uspeha, kakršne je nekoč žel z evropskimi zvezdniki - bratoma Gasol, Navarrom, Rubiem … "Če je bila tista ekipa Ferrari, je morda ta zdaj Red Bull (smeh, op. a.). Voziti ferrari je težko, ker moraš upravljati motor, ki je poln delikatnih delov. Letos sem bil bolj zahteven, nesramen in agresiven, ker se mi je zdelo, da je to potrebno, da se vozi tak avto. Čutil sem, da igralci niso užaljeni, če se jih vozi 'na trdo', nanje pritiska in dela stvari, ki si jih nekoč sploh nisem upal."