Bleščeči suknjiči, s katerimi so japonski oblikovalci ogrinjali dela svojih tehničnih kolegov, so zagotavljali ogromno užitka v pogledu nanje, a ne vedno iz pričakovanih razlogov. Da bi se dalo tehniko zapakirati tudi v kaj vznemirljivega, dokazuje nissan AP-X iz leta 1993. To je bila posebno lepa kreacija, ki jo je oblikoval Italijan. In ne katerikoli: velemojster Marcello Gandini, ki je umrl točno pred enim letom, je podpisan tudi pod ta zmogljivi japonski kupe.
Ko se človek sprehaja skozi impresivno serijo konceptov, ki jih je Nissan predal svetu v zadnjih desetletjih, se miška vedno znova pomika nazaj k močno zelenemu kupeju iz leta 1993. Zakaj? Ker ima popolnoma drugačen videz kot preostali Nissanovi koncepti iz tega obdobja. Samozavestnejši, močnejši in predvsem veliko lepši od drugih. Vsaj enkrat ni avto, ki bi te spravil v smeh ali zaradi katerega bi se od začudenja zvrnil s stola.
Je tak lep čistokrvni veliki športni avto, sicer močno zastarel, a še vedno čeden. Pač avto, ki bi ga še danes lahko odvlekli naravnost s sejemske stojnice na uživaško testno vožnjo po prazni avtocesti (če še kje kakšna obstaja). V teoriji bi celo šlo, saj Nissan za lokacijo premiere koncepta ni izbral Tokia ampak Frankfurt.
Ne glede na to, kako lep je bil avto, Nissan v svoji maniri ni izgubljal odvečne energije ali vlagal naporov, da bi mu nadel pravo ime; pod kodnim imenom AP-X je potem izginil v anonimni množici podobno označenih konceptov. Tako kot že pred njim nissan AQ-X, ki zagotovo ni bil privlačen športni avto, ampak grda, mentol zelena družinska limuzina s sicer genialno novo zadnjo premo.
Tako kot AQ-X je bil tudi AP-X tehnično zelo zanimiv. Njegov trilitrski motor V6 s 24-ventilsko glavo z oznako VQX je bil lahke konstrukcije z aluminijastimi komponentami in je vključeval napredne tehnologije, kot so z molibdenom prevlečeni bati, ki so kasneje našli pot v serijske modele, kot je nissan 350Z. Nissan je trdil, da je motor zagotavljal porabo goriva, primerljivo z 2,0-litrskimi športnimi avtomobili, kar je bil za tisti čas pomemben dosežek.
Motor je bil povezan z brezstopenjskim menjalnikom, prvič z dvema prestavnima jermenoma, ki sta morala na asfalt skupaj prinesti kar 184 kW (250 KM) in 294 Nm navora. Zahvaljujoč izjemno nizkemu količniku upora 0,20 je lahko avto dosegel najvišjo hitrost 250 km/h, kar je bil takrat dosežek brez primere za avto z menjalnikom CVT. AP-X je imel tudi krmiljenje Super-HICAS za zadnji kolesi, aktivni diferencial, nadzor oprijema, ABS, uporabili so celo karbonske plošče za zmanjšanje teže. Poseben je bil tudi infrardeči senzor, ki je med nočno vožnjo lahko zaznal človeške obrise in je bil zgodnji predhodnik sistema, ki ga zdaj poznamo kot night vision. Radarski sistem z milimetrskimi valovi je spremljal razdaljo do vozil spredaj in zadaj, vgrajeni pa so bili tudi sistem za samodejno poročanje o nesrečah, opozorilo za nenadno zaviranje in celo monitor za zaznavanje zaspanosti voznika. Ta sistem je spremljal voznikove oči in v primeru zaznane utrujenosti sprožil zvočni in dišavni alarm – podrobnosti o vonju pa so žal izgubljene v zgodovini.
Še ena zanimiva zgodba je povezana z dizajnom tega Japonca z začetka zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Namreč prav vračanje na en in isti konceptni kupe, ki se od preostalih razlikuje kot dan in noč, v človeku vzbudi zanimanje, zakaj. Zato, kot rečeno, ker nadaljnje brskanje za AP-X razkrije, da ga je zrisal veliki Marcello Gandini. Če ste globoko v avtomobilskem dizajnu, potem delno prekrivajoč zadnji kolesni lok hitro spomni na tistega, ki je to idejo stalno uporabljal, prav tako klinasta oblika, čeprav je pri AP-X nekoliko bolj zaobljena.
Zunanjost AP-X je futuristična, a hkrati značilna za devetdeseta, morda celo rahlo nostalgična po osemdesetih. Nekateri so v njem videli podobnosti z drugimi avtomobili tistega časa, kot sta jaguar XJ220 ali celo nissan 300ZX, vendar z edinstvenim pridihom, sploh velika lita platišča v slogu pizza krožnikov so pritegnila poglede, zelo nenavadne pa so tudi sprednje luči z vdolbino s tremi okroglimi elementi (nekaj, kar smo deset let pozneje videli pri breri).
No, da nadaljujemo tisto zanimivo zgodbo – Gandini je 2005 zrisal še en čudovit športni kupe, stola S86 diamante je luč sveta ugledal pred 20 leti na avtosalonu v Ženevi. Zanj je dobil posebne pohvale, ker ga je ustvaril v rekordno kratkem času. Ali pač? Samo seči je moral na polico s pozabljenimi koncepti izpred desetletja in pred svojo risalno površino postaviti prav Nissanov AP-X. Podobnosti je toliko, da se opazijo pravzaprav že z Lune.
Čeprav je bil AP-X po mnenju mnogih pripravljen za proizvodnjo, nikoli ni zapeljal na ceste. Nekateri so spekulirali, da je bil mišljen kot naslednik modela 300ZX (Z32), saj je imel podobno velikost in tehnično osnovo. Vendar pri Nissanu očitno ni bilo dovolj navdušenja za projekt. Podjetje je morda menilo, da je 300ZX že zadostoval njihovim potrebam po športnosti v ponudbi ali pa je bil AP-X preveč tvegan za takratni trg.
Nissan AP-X morda nikoli ni postal resničnost, a njegova vizija je bila daleč pred časom. Nekatere tehnologije, ki jih je predstavil, so v proizvodnih avtomobilih zaživele šele desetletja kasneje. Gandinijevo delo pri tem projektu je dokaz njegove vsestranskosti – od superšportnikov do futurističnih konceptov, kot je AP-X.
Danes obstaja le še kot model v merilu 1:5, ki je razstavljen na Nissanovem globalnem sedežu v Jokohami. Usoda originalnega koncepta ostaja neznanka.
