Letos je svet precej pompozno, z diskusijami, retrospektivami, fotografijami in govori, praznoval 50. obletnico prvih korakov po Luni. Neil Armstrong in ekipa so simbol ameriškega napredka in zmožnosti znanosti, in četudi nosimo danes približno tako sposobno računalniško tehnologijo, kot je poslala prve astronavte na Luno, v vsakem pametnem telefonu, je njihov dosežek še vedno izjemen. A letos je precej neopazno minila še ena znanstvena obletnica, zagotovo bolj pomembna za prihodnost civilizacije, kot je bil pristanek na Luni.
Pred štiridesetimi leti, natančneje od 12. do 23. februarja 1979, se je na pobudo Svetovne meteorološke organizacije zbrala skupina znanstvenikov z različnih področij. Jasno zapišejo, kar so pravzaprav že vedeli, a konferenca je temelj današnjih programov, tudi medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). "Zdi se verjetno, da povišana količina ogljikovega dioksida v atmosferi lahko prispeva k postopnemu segrevanju atmosfere. Še posebej v višinah. Možno je, da bodo posamezni učinki na regionalni in lokalni ravni vidni že do konca tega stoletja in bodo postali pomembni še pred sredino naslednjega stoletja," so zapisali. Ne sliši se tako impresivno kot pristanek na Luni in zagotovo takrat ni bilo milijonov ljudi, ki bi ta zapis čakali z zadržanim dihom.
Kaj govorite o tem toplogrednem plinu?
Znanstveniki so že v 19. stoletju dokazali, da je ogljikov dioksid tisto, čemur danes pravimo toplogredni plin, manjkale so le napredne merilne metode, ki bi predvidevanja potrdile. Do petdesetih let prejšnjega stoletja so že napovedali segrevanje za več stopinj zaradi izgorevanja fosilnih goriv, leta 1972 je John Sawyer, vodja raziskav v meteorološkem uradu Združenega kraljestva, napisal štiri strani prispevka, objavljenega v reviji Nature, v katerem povzema dotedanja spoznanja in napoveduje segrevanje za približno 0,6 stopinje Celzija do konca 20. stoletja.
Toda te napovedi so bile v sedemdesetih letih še vedno sporne, sploh pa niso pritegnile kaj dosti pozornosti javnosti in preboj medijske brezbrižnosti je vsaj v ZDA uspel dr. Jamesu Hansnu z govorom v ameriškem kongresu, kasneje pa je v politično agendo temo pripeljal Al Gore. A čeprav se zdi z današnjega gledišča zgodovina znanosti podnebnih sprememb ameriška, je vse prej kot to, sestavljanko so zlagali številni znanstveniki. Na ruski raziskovalni postaji Vostok denimo francosko-sovjetska naveza znanstvenikov v osemdesetih dokaže povezavo med osciliranjem koncentracij ogljikovega dioksida in temperature, osemdeseta leta pa so dunajskim in montrealskim protokolom postregla tudi s prvimi globalnimi okoljskimi ukrepi, ki so rešili ozonsko plast. S strožjo zakonodajo, ki je sledila dognanjem znanosti, smo poslali v zgodovino prizore oskubljenih gozdov zaradi kislega dežja, ki je raztapljal krajino v času, ko smo zrak siromašili še z žveplovim dioksidom.
Vse je res
IPCC po 40 letih nadaljuje delo, z vsakim poročilom več pa je slika bolj jasna in opozorila bolj resna. A poročila vendarle vsakič potrdijo politiki in še do nedavnega je pred besedno zvezo "povzroča človek" po politični liniji vskočila beseda "verjetno". Aktivno napajanje in dobro podmazovanje stroja skeptikov, ki so od naftnih milijarderjev dobivali cele "raziskovalne" inštitute, sta prispevali k škodljivemu uravnoteževanju javnih debat in učinkovitemu sipanju dvoma, kar je podaljšalo odločevalski proces zagotovo za desetletje. Učinek je bil tako močan, da še danes slišimo osamljene glasove o naravnih ciklih in premorih med ledenimi dobami.
Naše naloge
V dokumentu z najširšo znanstveno podporo doslej navaja 11.000 znanstvenikov naslednje naloge človeštva:
- dati prednost energetski učin- kovitosti in nadomestiti fosilna goriva z nizkoogljičnimi obno- vljivimi viri energije,
- zmanjšati emisije kratkotrajnih onesnaževal, kot so metan in saje,
- zaščititi in obnoviti zemeljske ekosisteme z obnavljanjem de- gradiranih zemljišč,
- zmanjšati porabo mesa,
- oddaljevanje od nevzdržnih idej o vedno večji gospodarski porabi in porabi virov ter
- stabilizirati in v idealnem pri- meru postopoma zmanjševati človeško populacijo, denimo z daljšim šolanjem deklet.