Zgodbi dveh Urbanov, ki živita z redkima genskima okvarama. Njuni mami sta se ob diagnozi angažirali in ustanovili fundaciji

V Sloveniji trenutno živi okrog 120.000 ljudi z redkimi bolezni, med njimi so tri četrtine otrok. 30 odstotkov jih umre pred svojim petim letom starosti. Predstavljamo zgodbi dveh Urbanov, ki živita z gensko okvaro.

Nekaj črk brez konkretnih informacij

Nosečnost z zdaj dveinpolletnim Urbanom je potekala normalno, razlaga njegova mama Špela Miroševič. Ob rojstvu je bil zdrav, a ko do enega leta starosti ni mogel držati glave pokonci in je bil šibek v trupu, sta starša začela sumiti, da je nekaj narobe. Na pregledu je pediatrinja opazila neorganizirane gibe, šibko glavo, nemirne oči, zato je starša opozorila, da je nekaj hudo narobe. "Nismo vedeli, kaj. Tolažila sem se, da ima veliko otrok težave v zgodnjih letih, ki pozneje izzvenijo. Imeli smo upanje, govorili so nam, da ni cerebralna paraliza. Magnet glave je pokazal, da so njegovi možgani normalni, bili smo pomirjeni in hkrati zaskrbljeni, saj se stvari niso izboljšale," razlaga sogovornica.

Nevrologinja je Urbana sprotno testirala za genetske okvare, pri devetih mesecih je tako poklicala starše in jih obvestila, da so našli majhno napako, dve aminokislini, ki sta zbrisani v genu (CTNNB1). "Ko slišiš teh nekaj črk, ti ni nič jasno. Tudi zdravnica ni vedela, kaj bi rekla. V literaturi je pisalo zgolj to, da gre za motnjo, a ni bilo konkretnih informacij," se spominja. Po tem so se začeli povezovati z drugimi starši po vsem svetu ter ugotovili, da gre za resno motnjo, da so ti bolniki nesamostojni, ne morejo govoriti, hoditi, nekateri imajo hude vedenjske težave. "To nas je potrlo, skrbelo nas je za Urbanovo prihodnost in kaj to pomeni za nas kot družino." Za ta sindrom ni zdravila, slovensko zdravstvo omogoča fizioterapije, logoterapije, kar je (v primerjavi z Ameriko) dobro urejeno, a za nekatere stvari je vseeno treba plačati. S terapijami je Urban sicer precej napredoval, zdaj lahko drži glavo pokonci, lahko sedi, uči se hoditi, a je zelo v zaostanku. Obiskuje razvojni vrtec, a ne govori. Smrtnost pri CTNNB1 sicer ni nič višja od običajne, niso pa ti odrasli nikoli sposobni samostojnega življenja.

V negotovosti

V Sloveniji je Urban edini odkriti primer, na svetu jih je okrog 300. A veliko je neodkritih - recimo v Srbiji in Bosni ni niti enega, a najverjetneje ni tako. Pri nas imamo dobro diagnostiko v primerjavi z drugimi državami, meni Špela Miroševič. Urban je najmlajši otrok, ki mu je bila postavljena ta diagnoza, zahvale za to gredo nevrološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani. Večini otrok to diagnozo postavijo v desetem letu starosti, prej pa jih kategorizirajo pod cerebralno paralizo. "Prej sem mu vsak dan merila obseg glave, ker so mi rekli, da zaostaja, nisem vedela, ali bo samostojen ali ne. Vsak dan sem se obremenjevala, kakšen tonus ima. Ko smo izvedeli diagnozo, smo bili najprej šokirani, potem pa smo se sprijaznili, da nekatere stvari ne bodo šle na bolje, da ne bo nikoli samostojen. Tako sem se povezala z drugimi starši in začela sem delati na našem projektu," pojasnjuje sogovornica. Ker gre za gensko napako in je znano, kateri protein ni funkcionalen, je Špela Miroševič začela iskati raziskovalce po celem svetu, da bi našli ustrezno gensko zdravilo. V Fundaciji CTNNB1 sodeluje 20 raziskovalcev, imajo štiri do pet različnih pristopov genske terapije. Testirajo in razvijajo na Urbanovih celicah in upajo, da bodo lahko kmalu izvedli klinično študijo. Družina je tako nabrala začetni kapital za ustanovitev fundacije za financiranje raziskav. Pri projektu sodeluje tudi slovenska ekipa pod vodstvom prof. dr. Romana Jerale iz Kemijskega inštituta in izr. prof. dr. Damjanom Osredkarjem iz Pediatrične klinike. Rezultati pediatričnih testiranj bodo verjetno znani do konca leta 2022.

Špela Miroševič je tik pred doktoratom na Medicinski fakulteti, a ker genskega področja ni poznala, se je v večernih urah samostojno posvetila študiju genetike, biologije, brala je znanstvene članke, pregledovala strokovno literaturo, zato se lahko danes suvereno pogovarja z raziskovalci o raziskavah. Raziskovalce je iskala po seznamu literature v člankih, ki jih je brala. Roman Jerala se trenutno bori za razvoj centra za genetsko in celično terapijo, in če mu bo uspelo dobiti pomoč pri financiranju in nujno potrebno pomoč državnih organov ter ministrstva, bo to ogromen in pomemben projekt, kjer bi se lahko razvijala personalizirana zdravila. Za razvoj zdravil za redke bolezni ni finančne motivacije, po drugi strani pa, če se nekaj razvije v Ameriki, ne bo nihče poskrbel za bolnike tukaj v Sloveniji. Vzpostavitev takšnega centra v Sloveniji bi lahko privabila tudi otroke z Balkana, Slovenija bi lahko imela dober doseg drugih, raziskovalci bi lahko bili tako napredni, da bodo privabljali tudi druge, meni sogovornica. Gre za izredno pomemben projekt in napredek znanosti v Sloveniji.

Čakanje na diagnozo

Diagnostična pot devetletnega Urbana pa se je začela pri treh mesecih starosti, zaključila pa se je pri sedmih letih in pol. Pri rojstvu ni bilo posebnosti, pri slabih treh mesecih pa je njegova mama Erika Stariha začela opažati, da ni vzpostavljal očesnega stika in je vedno bolj škilil. Najprej so ga tako obravnavali zdravniki na očesni kliniki, potem pa na nevrologiji. Kljub diagnostiki vzroka za številne težave pri njegovih petih letih še vedno niso imeli. Negotovost, kakšno bo Urbanovo življenje v prihodnosti in ali bi mu lahko še kako drugače pomagali, jih je gnala naprej. Prijavila sta ga na drugo mnenje v Undiagnosed Dieseases Network v Ameriki, izvedli so dodatne invazivne teste, a odgovora niso dobili. V tem času je v Sloveniji postalo dostopno sekvenciranje celotnega eksoma in s tem je Urban avgusta leta 2020 dočakal diagnozo, ima točkovno mutacijo v genu SATB2, po katerem se imenuje tudi sindrom - SATB2-sindrom. Je najstarejši od treh otrok s to diagnozo v Sloveniji in eden od 600 otrok na svetu s tem sindromom.

Ti otroci imajo pomemben razvojni zaostanek na vseh področjih, velika večina otrok ne govori, vendar uporablja različne oblike nadomestne komunikacije, imajo vedenjske težave, nekateri epilepsijo, anomalije zob, razcepljeno nebo ob rojstvu in številne druge izzive pri senzornem zaznavanju. Z diagnozo sta starša dobila odgovore na mnoga vprašanja, povezala sta se s starši, katerih otroci trpijo za isto boleznijo, Stariha pa je tudi spremenila kariero, pustila službo klinične farmacevtke in skupaj s še dvema družinama iz Avstrije in Švedske ustanovila Evropsko fundacijo za SATB2-sindrom s sedežem v Sloveniji. Njihov cilj je pomembno izboljšati življenje posameznikov s SATB2-sindromom, in sicer z boljšo oskrbo znotraj evropskega zdravstvenega sistema ter razvojem usmerjenega zdravljenja. V šestih mesecih delovanja so povezali starše iz 18 evropskih držav, oblikovali mrežo kliničnih genetikov v Evropi za ta sindrom, organizirali prvo virtualno okroglo mizo s 13 raziskovalci in vzpostavili dobre povezave z ameriško in avstralsko fundacijo za ta sindrom.

Prej na gensko testiranje

Erika Stariha meni, da bi se morali v procesu diagnostike prej odločati za gensko testiranje. Običajno diagnostika poteka tako, da glede na klinične simptome in znake začnejo diagnostiko v smislu krvnih preiskav, ultrazvokov, magnetne resonance, iščejo odstopanja: "Če po nekaj osnovnih preiskavah ne bi prišli do odgovora, bi se morali odločiti za sekvenciranje celotnega eksoma oziroma genoma, saj bi s tem pomembno skrajšali čas do postavitve diagnoze, čas pa je včasih ključen in lahko odloča o življenju in smrti. Obenem bi bolniku in družini prihranili invazivne preiskave in negotovost, prihranili pa bi tudi denar v zdravstveni blagajni." Starihi se zdi pomembno, da se različni specialisti med seboj pogovarjajo (tudi zunaj meja Slovenije) o bolniku z redko boleznijo. S tem bi se skrajšal čas za sprejemanje pomembnih odločitev, opozori. Pri redkih boleznih je izziv pomanjkanje podatkov, saj ne obstajajo smernice zdravljenja, manjkajo osnovne informacije o bolezni in velikokrat so starši tisti, ki prinesejo informacije do zdravnika. "Problem je, da so številni sindromi poznani šele nekaj let, zato tudi delovanje samega gena in proteina v telesu, ki je pri določenem sindromu okvarjen ali odsoten, ni popolnoma razjasnjeno, s čimer je otežen razvoj zdravil oziroma zdravljenja," komentira.