Berem, koliko hrane zavržemo na leto. Zdi se mi prav neverjetno. Ne, grozljivo! Težko to razumem. Domnevam, da hrano zavrže tisti, ki pride zlahka do nje. Ker če bi jo moral sam pridelati, bi jo najbrž bolj cenil, no, cenil bi svoje delo. Tisto, za kar se moramo potruditi, običajno bolj cenimo.
Meni se zdi škoda vsake bučke, vsakega korenčka, ki mi zraste na vrtu. Pa ne porabim niti litra nafte ali katerega drugega goriva za pridelavo. Le seme moram kupiti, morda občasno nekaj gnojila. Če pa hrano kupujemo, je v njej kar nekaj vložene energije. Z vsakim zavrženim kosom zavržemo tudi nekaj te energije, nekaj truda tistega, ki je hrano pridelal. Z vsakim odvrženim kosom hrane se posmehujemo tistim, ki je nimajo. To je po mojem skoraj moralno zavržno dejanje.
S tem tudi povečujemo izpuste toplogrednih plinov. Kajti vsi litri traktorskega goriva, ki so bili porabljeni za oranje, pletje in prevoz, gredo s tem, ko hrano zavržemo, v nič. Kot da bi kar tako zažgali liter bencina ali dizla. In seveda tudi vsa elektrika, ki jo uporabijo pri skladiščenju v hladilnicah, ki jo porabijo razni stroji za čiščenje in podobno. In povrhu še voda, ki so jo porabili za zalivanje, čiščenje in umivanje vse te zavržene hrane. Saj, hrana ne vzdrži večno. Slej ali prej se pokvari. In če nočemo, da je preveč kemično obdelana, vzdrži še manj časa.
A nekaj pameti vendarle premoremo. Vsaj približno lahko načrtujemo svojo porabo in smiselnost nakupov. Mogoče boste rekli, da bi s tem samo preložili odgovornost za ta problem na trgovino in proizvajalce hrane, saj bi jo ti zavrgli, ker je ne bi toliko prodali ali preveč pridelali. Mogoče, a nekje je pač treba začeti. Tudi s tem, da bi se morali zavedati, da pač ne moremo imeti ves čas vsega za vsako ceno na razpolago.
Živimo v izobilju hrane, ki pa tudi tu, pri nas, ni vsakomur enako lahko dostopna. In razkošje na neki način zahteva tudi nekaj zavedanja in spoštovanja tega, kar imamo. In spoštovanje se začne tako, da stvari, ki jih imamo dovolj ali celo preveč, ne zametujemo in se ne norčujemo iz njih. S tem seveda ne bomo rešili lakote drugod, bomo pa optimizirali porabo dobrin in s tem posredno zmanjšali tudi izpuste toplogrednih plinov.
Pri današnjem standardu se nam zdi, da imamo pravico, da si vsak dan omislimo čisto drugo vrsto obrokov, in če nam je kaj ostalo od prej, bo šlo to v smeti. A to ni pojem in temelj zdrave prehrane. Načelo bi moralo biti, da tisto, kar smo kupili in pripravili, moramo tudi porabiti - ne s prenajedanjem, seveda, ampak s pametnim prerazporejanjem. Tudi hrana je postala problem podnebnih sprememb in zavržena hrana še toliko bolj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
