Raziskava s pacienti v bolnišnici Zdravnikov brez meja v Amanu je bila vaša prva raziskava med žrtvami vojn. Kaj to spremeni?
"Da, z žrtvami vojn sem delala prvič, a na povojnih in postkonfliktnih območjih v Ugandi sem delala že pred tem. V družbi se čuti vpliv preteklega nasilja in konfliktov. V Amanu je bilo zagotovo drugače v primerjavi z mojimi prejšnjimi izkušnjami v Afriki in specifično za okolje, ki je še vedno močno zaznamovano z vojno na Bližnjem vzhodu.
V Ugandi sem raziskovala, kako lokalne skupnosti vključiti v nadzor nad spalno boleznijo, zanimalo pa me je tudi, kako spomini in pretekle izkušnje z zdravljenjem vplivajo na poskuse zdravljenja. V tem projektu smo preizkušali majhne zastavice, impregnirane z insekticidom, ki smo jih nastavljali ob rekah, kjer se zadržujejo muhe cece, ki prenašajo spalno bolezen. Zato me je zanimalo, kdo ob rekah preživi največ časa in je najbolj izpostavljen: moški, ženske, otroci? Sledil je pilotni projekt vključevanja lokalnih žensk v nadzor nad boleznijo. Raziskovala pa sem tudi, kako daleč seže spomin lokalne skupnosti: mnoge metode, ki so jih izvajali za časa kolonializma, so bile zelo nasilne in agresivne. Ljudi so prisilno izseljevali, na njih so testirali zdravila - in spomini na to ostanejo."
Ukvarjate se z zelo specifičnimi vprašanji v okoljih, kjer je veliko družbenih težav. Kako vam uspe ohraniti osredotočenost in uskladiti te različne realnosti?
"Moje raziskave se začno z opazovanjem mikro sveta. Prek interpretacije zgodb in opazovanja ljudi, ki mi zgodbe pripovedujejo, dobim občutek okoliščin in njihovega razumevanja konteksta - in ta odraža tudi širšo sliko, političnih razmer in družbenih sprememb. Vsaka raziskava odpre nova vprašanja. Velika motivacija zame je, da raziskavam sledi tudi naslednji korak k praktičnim spremembam - ali znotraj organizacije ali v odnosu do skupnosti. Ta praktična aplikacija raziskav zahteva po navadi precej energije, a mi pomeni največ."
Ste kot raziskovalka vedno slišani in upoštevani? Se vaši zaključki uporabijo, da se izboljša situacijo?
"Različno je. V različnih krajih in projektih sem se tudi zadržala različno dolgo. Pri zadnji raziskavi v amanski bolnišnici imam dejansko privilegij, da lahko sledim spremembam in ostajam njihov del. Na splošno pa so moje raziskave vseskozi operativne, kar pomeni, da tudi same raziskave temeljijo na želji, da bi se obstoječi program izboljšalo. To pa poveča verjetnost, da se bo rezultate dejansko uporabilo."
So Zdravniki brez meja glede tega specifična organizacija?
"Primerjam lahko z akademskimi institucijami, s katerimi sem sodelovala, in tam je korak proti konkretnim spremembam nedvomno bolj počasen ali pa se sploh ne zgodi. Moje izkušnje do zdaj z Zdravniki brez meja so pozitivne - glede na misije se razlikuje le časovni okvir, kdaj rezultate raziskav uporabijo in pride do sprememb."
Kaj je bil povod za raziskavo o tem, kako še olajšati in izboljšati pogoje zdravljenja za žrtve vojn, ki so pacienti v bolnišnici Zdravnikov brez meja v Amanu?
"Amanski projekt, program za žrtve vojn, obstaja že več kot deset let. Ker so osnova programa kirurške operacije, je za program namenjenega precej denarja, kar znotraj Zdravnikov brez meja tudi odpre vprašanja, ali bi se lahko denar porabil drugače, v drugih okoljih, potrebnih humanitarne pomoči. Ob obletnici so želeli odgovoriti na ta vprašanja pa tudi na razmisleke osebja bolnišnice. Tam deluje več oddelkov, od kirurgije do fizioterapije in psihosocialne pomoči, in vsak sledi svojim merilom uspeha in napredka pacientov. Večinoma gre za medicinske cilje: uspeh je lahko, če oseba vstane z vozička in prehodi deset metrov. Mnoge zaposlene pa je zanimalo, kako se ti cilji, ki so določeni v bolnišnici, prevedejo v življenja bolnikov, ko se ti vrnejo domov. Ker je bolnišnično osebje zelo motivirano in angažirano ter je sočutja z bolniki veliko, je to zanje pomembno."
"Zdravje je ena temeljnih in najbolj cenjenih okoliščin v človeškem življenju"
OD 1 DO 3
Kdaj je potekala vaša raziskava o zdravljenju žrtev vojn v bolnišnici Zdravnikov brez meja v Amanu?
"Najprej sem šla tja za dva meseca, saj nismo bili prepričani, ali bo raziskavo sploh mogoče narediti. Preverila sem teren, takratno varnostno stanje, predvsem v Iraku, in preizkusila, ali je še možno stopiti v stik z bolniki, ki so bili že odpuščeni iz bolnišnice. Nato sem intervjuje začela leta 2017 in ostala na terenu več kot leto"
S kom ste se pogovarjali?
"Z ljudmi, ki so se zdravili v amanski bolnišnici, in so prihajali iz Sirije ali Iraka. Na začetku smo želeli vključiti tudi paciente iz Jemna, a je bila situacija tam prenevarna, da bi odpotovala tja. Iz teh treh držav prihaja večina pacientov v amanski bolnišnici."
Zakaj ste se odločili za sodelovanje z organizacijo Zdravniki brez meja, s katero ste sodelovali že pri raziskavi, povezani z virusom HIV v Keniji?
"Pomembno mi je, da gre za organizacijo, ki deluje po načelu biti priča in spregovoriti v primeru kršitev mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Prav tako Zdravniki brez meja zagovarjajo načelo, da je treba vsem povsod zagotoviti enako in najboljšo možno kakovost zdravljenja, in po njem delujejo. Finančna sredstva pridobijo v večini od privatnih donatorjev, tako da so lahko resnično politično nevtralni. To mi je pomembno."
"Vojna napade identiteto. Sirski pacienti so mi pripovedovali, da je že zgolj to, da so bili ranjeni, pomenilo, da so jih oblasti in družba videle kot sovražnike režima"
