Urška Polanc
Že od svojega 21. leta je 54-letni Ravenčan Aleš Sedelšak varovanec Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem. Vsak vikend in med počitnicami se vrača domov k družini, v času korone pa se je to spremenilo, v zavodu je bil kar tri mesece in pol. "v nasprotju s pričakovanjem se je kar navadil, bila sem pozitivno presenečena, štirikrat smo ga lahko obiskali," je povedala njegova mama Marija Sedelšak. Aleš, ki poletje preživlja doma, je obdobje v karanteni opisal kot katastrofalno. Nikamor niso mogli, pogrešal je mamo in očeta, opazil je, da se je psihično stanje nekaterih v zavodu poslabšalo. "Jaz sem bil v redu, poročila sem spremljal le zjutraj, potem več ne, preveč so 'nabijali'," je dejal Aleš, ki je stoodstotni invalid, tetraplegik, postal kmalu po rojstvu. O zdravstvenih težavah ne govori rad. "Mama, greva naprej," reče, ko kdo postane radoveden. Skoraj do petega leta ni govoril, čeprav mu je mama vsak dan pela, brala pravljice. Šele ko se je pri njegovih treh letih rodil brat Simon, je vidno napredoval, ocenjuje mama: "Postopoma je začel govoriti, danes žlobudra." Če bi to bilo danes, bi mu lahko bolje pomagali, takrat pa zdravstvo še ni bilo tako napredno. Spominja se, da je Aleš tedaj celo vozil posebej prilagojen tricikel. S fizioterapijo, razgibavanjem po posebni metodi, so kmalu poskusili v nemškem Stuttgartu, kjer so živeli tri leta. Nato so se vrnili na Koroško.
"Ne 'cartlamo' ga, a vedno se postavljam v njegov položaj"
Rad ima skoke in brate Prevc
"V Črni imam prijatelja Ljubljančana, ime mu je Aleks. Je najbolj zvit, znajde se, vedno fajn pride skozi, smešno govori, po ljubljansko," je povedal Aleš in dodal, da se drži vsakodnevne rutine. Pozimi rad spremlja smučanje, smučarske skoke, brate Prevc, tudi sam bi se preizkusil v teh športih. Gleda televizijo, romantične filme. "Če le utegnem, prisedem in mu berem podnapise pri filmu, veliko pa dojame sam. V družbi ga nikoli ne pustimo samega, vedno sodeluje v pogovorih in jim tudi zelo rad prisluhne. Je skrben, vseskozi nas opominja, na kaj moramo paziti," je povedala Sedelšakova. "Dokler je še lahko, je v Črni pogosto kaj naslikal, zdaj sodeluje pri krožku lahkega branja. Včasih nastopajo, igrajo igre. Tudi sama mu kaj preberem, vedno ga postavim na realna tla. Ne zdi se mi prav, da on nekaj filozofira po svoje, upa preveč, ker ni dobro, da se to potencira. Želim, da normalno razmišlja. Ker lahko. Veliko se ukvarjam z njim, veliko časa nama vzame umivanje, rad je lepo urejen. Od sedmih zjutraj, ko vstanem, pa do devetih zvečer vseskozi nekaj delam," je povedala upokojena Marija. Omogočijo mu, kar si želi: "Ne 'cartlamo' ga, a vedno se postavljam v njegov položaj. To govorim tudi drugim: Kako bi se vi počutili, če bi bili žejni, pijačo pa bi dobili šele čez pol ure? Predstavljam si, kaj pa, če bi jaz bila na njegovem mestu," razmišlja. Pred CUDV je bil njen sin nekaj časa v Stari Gori, kjer imajo oddelek za invalidno mladino, nato v oddelek za šolsko mladino na Ptuj, v Dornavo. "Zakaj bi morali voziti naše otroke po vsej Sloveniji, če so lahko v domači regiji," je nato razmišljala in dosegla, da so Aleša sprejeli v Črni, kamor so ga najprej morali voziti sami, kasneje jim je zavod organiziral prevoze. Da imajo v Črni dobre tovarišice in tovariše, kot jih poimenuje Aleš, ki mu pomagajo ob njegovih težavah, večkrat pove mami. "Izkazati bi jim morali več pozornosti za njihovo predanost delu," doda Marija.
Danes je lažje, a pomoči države je manj
Danes je veliko lažje priti do primerne opreme, dvigal, vozička, je povedala Sedelšakova. "Na spletu vedno preverim, ali je kakšna oprema, ki bi bila koristna zanj," pove in doda, da posebne pomoči države nikoli niso prejeli. Pred leti je Aleš za nego še dobil nekaj denarja. Četudi dosti časa preživi doma, gre ves njegov denar z računa za zavod, razliko prispeva ravenska občina. Včasih so več dobili tudi pri zvezi Sožitje, zdaj za letovanja namenjajo 250 evrov za družine in udeležence seminarjev oziroma psihofizično zdravje družin v Sloveniji. Kot edino akcijo izpred sedmih let, pri kateri so bili deležni pomoči sokrajanov in širše, izpostavi zbiranje zamaškov in plastike za nakup električnega vozička. "Leta 2012 smo zbrali 5700 evrov, 4500 je bil voziček, dokupili smo še dvigalo in nekaj doplačali sami. Največ so pripomogli v CUDV Črna, kjer so za Aleša zbirali in odvažali plastiko." Aleš se posebno rad vozi z električnim vozičkom, ki ga ima pri bratu. Načrtujejo obisk toplic. "Zdaj gremo sami preko Sožitja, dobro se že poznamo, vedno gledam na Aleša, da se lahko kopa, ima svoj mir, sprehod," je povedala mama. Sin bi sicer spet želel na morje v Izolo, kjer se je lahko vozil z motornim vozičkom. "V domu Dva topola imajo dobro urejeno za invalide. Včasih smo hodili preko zavoda, starši, spremljevalci smo lahko šli zraven, vse je bilo brezplačno. Negovalci so pomagali," je povedala Sedelšakova in dodala, da si sin rad naroči veliko pivo, nato pa spije le nekaj požirkov.
