Šepet doline svinca

V nekakšni zatišni legi so o(b)stali nedavno sporočeni rezultati zadnjih izmerjenih vrednosti svinca v krvi otrok v zgornji Mežiški dolini - bržkone (tudi) zato, ker je prvič opazno izboljšanje in so prekomerne vsebnosti te težke kovine izmerili "le" pri petih odstotkih triletnikov iz te doline. Ko se je prejšnja leta kljub vlaganjem države v okoljsko sanacijo izkazalo, da oprijemljivih učinkov vlaganj v sanacijo (še) ni, in ko so se trendi po vmesnem izboljšanju rezultatov vmes celo obrnili navzdol, je bilo več glasnih odzivov in opozoril o alarmantnem stanju v tem delu koroškega okolja, kot je zdaj odobravajočih.
Ne le v medijskem spektru (še vedno je slaba novica v temelju bolj prodorna od obetavne), tudi politične vrste so se takrat zganile in enotno izkazovale skrb za zdravje otrok ter izpostavljale nadaljnje nujne poteze zato, da bi v perspektivi dosegli sanacijske cilje - torej čistejše okolje, še posebno za otroke kot najbolj dovzetne za negativne vplive svinca. Če pustimo ob strani vprašanje iskrenosti odzivov zaskrbljenosti kot še posebej dejanskega poznavanja problematike, je na sedanji točki, pod črto, doseženo stanje (ob)mirovanja v več pogledih. Kar je deloma dobro, ne pa ravno zadovoljivo. Ob prvem bolj optimističnem pogledu na okoljsko sliko te doline, ki jo še vedno pretežno merijo s podatki o vsebnosti svinca v krvi triletnih otrok zgornje Mežiške doline, je zaznati tudi svojevrstno letargičnost. Ta je sicer deloma pronicala v prevladujoča dojemanja in delovanja že v preteklosti, še posebno z vidika razumevanja vplivov svinca na zdravje in okolje. A zdaj je nekako v bolj občutni meri dosegla več vpetih v potek in skorajšnji iztek sanacijskega programa.