V zadnjih sto letih se je po svetu izgubilo že skoraj 90 odstotkov semen kulturnih rastlin. Države, ki se zavedajo, kaj pomeni imeti lastna semena, vlagajo v državne semenske banke, da pa te živijo tudi na vrtovih, je potrebna vzdrževalna selekcija. Ena od pomembnejših vzdrževalnih selekcij se odvija na Ptuju, kjer v sklopu Semenarne Ljubljana deluje Selekcijsko-poskusni center. Na 40 hektarjih polj vsako leto posejejo med 1000 in 1200 vzorci različnih vrtnin, najpomembnejše poslanstvo pa je pridelava kakovostnih semen za več kot 80 avtohtonih slovenskih sort. Vzorce zbirajo po vsej Sloveniji, jih posejejo, nato pa ohranijo le tiste primerke, ki so najbolj odporni proti boleznim, vremenskim vplivom in imajo boljši okus. Med vegetacijskimi poskusi opazujejo lastnosti in sortno čistost posameznih rastlin. Najkakovostnejše izolirajo, čeznje položijo mreže in jih pustijo rasti tako dolgo, da naredijo seme. Nato posejejo naslednjo generacijo in postopek ponovijo, da dobijo čim bolj čisto in kakovostno sorto. Če se s tem ne bi ukvarjali, bi seme izgubilo kaljivost.
Avtohtone, posvojene in nove sorte, vse so lokalne
V ptujskem centru skrbijo predvsem za lokalne sorte. "To je izraz, ki se v zadnjem času bolj uporablja kot avtohtone sorte. Pod besedo lokalno namreč štejemo tako avtohtone sorte kot tudi posvojene in nove sorte, ki so prilagojene na naše okolje," razlaga Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline, ki je tudi sama 15 let delala v Selekcijsko-poskusnem centru. Avtohtone sorte so tiste, ki so na našem ozemlju prisotne že ves čas. Med najbolj znane sodijo ptujski jesenski in spomladanski česen, ptujska rdeča čebula, ljubljansko zelje, kranjska repa, več avtohtonih sort fižola, ljubljansko rumeno korenje, ajda darja, murska pira, oljna buča iz Slovenskih goric pa še mnogo drugih. "To so sorte, ki imajo za nas tako kulturno kot prehransko in zdravstveno vrednost," je prepričana Pušenjakova. "S pomočjo teh sort namreč lahko vidimo in proučujemo, kako so živeli in kaj so jedli naši predniki. To je tako pomembna kulturna dediščina, kot vsi ostali spomeniki. Semena pa so ključna tudi za prehransko varnost. Na te okuse in vsebnost so naša telesa navajena in nam zagotovo najbolj ustrezajo, hkrati pa so te sorte tudi prilagojene na tukajšnjo klimo," razlaga.
Posvojene sorte, ki jih prav tako uvrščamo pod lokalne, so tiste, ki so pri nas že zelo dogo, številni pa celo mislijo, da so avtohtone, vendar so prišle z drugega geografskega območja. Med najbolj znane posvojene sorte sodita varaždinsko zelje, ki izvira iz Hrvaške, in volovsko srce, sorta paradižnika, ki je v osnovi francoska.
Med lokalne sorte sodijo še nove sorte, ki so prilagojene našemu okolju, te pa nastajajo z žlahtnjenjem. "S tem se še najbolj ukvarja Kmetijski inštitut Slovenije, kjer največ delajo na krompirju," pravi Pušenjakova. V postopku žlahtnjenja najprej izvajajo križanje, nato pa iz križanca poberejo seme in ga posejejo. Sledi selekcija oziroma odbiranje tistih rastlin, ki kažejo dobre lastnosti. Zadnji korak sta testiranje in razmnoževanje novih rastlin, nato pa sledi še postopek vpisa v sortno listo. "Pomembno je, da pridobivamo nove sorte, ki so prilagojene na naše klimatske razmere. Trenutno v Sloveniji poteka nekaj žlahtniteljskih programov, ki so financirani v okviru javne službe. Izvaja se na primer žlahtnjenje krompirja, ajde, krmne rastline, fižola, zelja in hmelja," razlaga profesorica Mojca Šiško s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede.
Usoda ptujskega centra, kjer vzdržujejo lokalna semena, je pod vprašajem
Selekcijo semen najbolj potrebujejo potrošniki
Usoda ptujskega centra, kjer vzdržujejo vsa ta lokalna semena, pa je pod vprašajem. Marca lani je močno zadolženo podjetje Semenarna Ljubljana kupilo podjetje Villager iz srbske agroživilske skupine Agromarket. Ker je bil ptujski center del semenarne, so zraven kupili tudi tega, a v pogodbi so predvideli možnost, da se lahko Selekcijsko-poskusni center Ptuj v šestih mesecih prenese na drugega lastnika. A to se do danes še ni zgodilo. Vlada je sicer že junija lani izrazila interes za prevzem centra, saj je zaznala pomen tega genskega vira. Slovenskemu državnemu holdingu je tako naložila odkup centra, ki bi kasneje deloval v okviru javne službe, najverjetneje znotraj Kmetijskega inštituta Slovenije. Zdaj sta potekla že dva roka in prenos centra se še vedno ni zgodil. "Absolutno pomembno je, da ta služba ostane. Vzdrževalna selekcija je draga zadeva, dobički so nizki, saj se več kot polovica materiala meče vstran," pravi Miša Pušenjak, ki jo skrbi, da tržno usmerjeno srbsko podjetje ne bo zainteresirano za ohranjanje te službe, zato kot edino možnost vidi, da ta dejavnost postane del javne službe. "Če vzdrževalne selekcije ne bi imeli, bi nastalo neko popolnoma nekvalitetno seme. Sorta bi sicer ostala, a v tisti vrečki, na kateri bi pisalo ljubljanska ledenka, več ne bi bila ledenka, pač pa nekaj drugega."
Ko pride sodni dan, nas semena čakajo v banki
Največja slovenska genska banka je na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Tam zbirajo, vrednotijo in hranijo okoli 6000 genskih virov različnih kmetijskih rastlin, najdragocenejše pa so prav avtohtone, domače sorte. Hranijo jih v steklenih kozarcih ali aluminijastih vrečkah pri temperaturi štiri stopinje Celzija, na dolgi rok pa v zamrzovalniku na minus 20 stopinjah. Nekaj slovenskih semen je tudi v svetovni semenski banki, ki se nahaja na norveškem otoku Svalbard. Tam so v živo skalo leta 2007 izkopali 120 metrov dolg bunker in vanj shranili najpomembnejšo zbirko rastlinskih semen na svetu, ki jo ves čas dopolnjujejo. V Trezorju za sodni dan, kot se imenuje, je uskladiščenih več kot milijon paketov, v katerih je po 5000 različnih semen z vsega sveta. Semena so shranjena na temperaturi minus 18 stopinj Celzija in bodo lahko, če jih bomo potrebovali, počakala tudi več sto let. Objekt pa je tako trdno grajen, da se ne bo usodno poškodoval, niti če bi nanj padel asteroid ali pa bi vanj priletel medcelinski jedrski projektil.
A zapleti se s prenosom centra na državo ne bodo nujno končali. Tudi če bo center še naprej izvajal vzdrževano selekcijo, bi ta lahko postala sama sebi namen, če Semenarna Ljubljana ne bi ohranila pogodbe in od njih odkupovala semen. "Če potrebe po teh semenih na strani Semenarne Ljubljana več ne bi bilo, potem center v celoti izgubi pomen. Če seme le hranijo in vzdržujejo, to pa ne pride več do potrošnikov, govorimo o semenski banki, ne več o selekcijsko-poskusnem centru," še razlaga Pušenjakova, ki je prepričana, da morajo lokalne sorte na slovenskih poljih in vrtovih ostati žive.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
