Bliža se praznik, dan Zemlje. Pred leti so se vrstile čistilne akcije v gozdovih, na travnikih, sprehajalnih poteh, divjih odlagališčih, šolskih dvoriščih. Potapljali smo se v potoke, reke, jezera, v morje. Vsi smo počasi postajali arheologi sodobnega časa. Za ta naziv ni treba biti šolan človek. Vsak od nas lahko prepozna, iz katerega zgodovinskega obdobja je najdeni predmet, za kaj smo ga uporabljali in zakaj se je znašel v gozdovih, na travnikih, sprehajališčih, divjih odlagališčih ... Jaz bi jih poimenoval kar grobišča. Vsako leto v tem obdobju se v meni zbujata gnev in žalost obenem, ko občutim, kako nemočni smo mi, večmilijardna skupina ljudi. Ko jih je bilo na Zemlji nekaj milijard manj, so premogli več razuma, več zdrave kmečke pameti. Prej so začutili, kaj lahko ogrozi zdravje in življenja ljudi na Zemlji. Zaradi tega ni bilo treba sestankovati predstavnikom in predsednikom vodilnih velesil vsak mesec. Ni bilo potrebno sestankovanje županov posameznih občin, poslancev državnega zbora. Niso si le prizadevali preprečiti onesnaževanje in ga zaračunati. Naši predniki niso bili zadovoljni z doseženim dogovorom na sestanku, da bo velik uspeh pri zmanjšanju prekomernega onesnaževanja, če bo odslej vsak izmed nas odvrgel v naravo na leto devetdeset plastenk namesto stotih. Ko so prišli do številke deset, so se ustavili. Ljudem niso dali možnosti, da bi vsaka družina mesečno ustvarila sto litrov nevarnih, nezaželenih odpadkov za naš planet. Do roba smo ga že skoraj napolnili. Rob predstavljajo naselja kulturnih, civiliziranih, najbolj izobraženih ljudi. Strokovnjaki, ekonomisti, so podvrženi žvenketu novčičev kapitala. Ali pa zares nimajo zdrave kmečke pameti? Jaz bi rekel vesti. Vsaki družini ponujajo prazno vrečo za vsak mesec, da jo napolni z izdelki za enkratno uporabo. Pa čeprav smo poučeni o tem, da četudi jo zavržemo, lahko ohrani svojo obliko in lastnosti še nekaj let. Učijo nas, naj iz naših stanovanj po nekaj letih vržemo stran jedilne pribore, gospodinjske aparate, posode, mize, stole, kuhinjske elemente ... Ko nam jih prodajajo, pa nam garantirajo, da smo kupili najkvalitetnejše izdelke. Postali smo sužnji reklamnih katalogov in letakov trgovskih verig. Slovenci prejmemo, prelistamo in ustvarimo deponijo z dvajset tisoč tonami letakov letno. Morda bi lahko naši poslanci sprejeli nov koronavirusni ukrep, s katerim bi dovolili oglaševanje trgovskih verig le na spletu in s tem brez velikih naprezanj in pametovanj zaprli našo veliko deponijo letakov.
Deponije smeti lahko premagamo s povratno embalažo za večkratno uporabo
