Tako rekoč med brutalnim (novim) vrhom zdravstvene, virusne krize, ki je razgalila ali še potenciala nekatere naraščajoče družbene in politične (samo)destruktivnosti po slovensko, se v (para)državnem gospodarstvu, pri nas večno priklenjenem na politične verige, z nezmanjšanim tempom odvijajo interesne, kadrovske bitke, prerazporejanja moči. Bližina volitev je dodala pospešek. Logika je uveljavljena: kdor obvladuje ključne finančno-gospodarske vire, utrjuje moč in oblast. Z instaliranjem "naših" ostane dostop do vzvodov, do denarnega toka vsaj še nekaj časa, četudi bi na volitvah prišlo do menjave vladajoče strukture in posledično novih (kontra)kadrovanj. Desnosredinska vladna kompozicija je zato sredi visokonapetostnega "blitzkriega" v energetiki, v enem tednu sta padla dolgoletna direktorja Elektra Ljubljana in Elektra Maribor, Andrej Ribič in Boris Sovič. Predsedniku uprave Gen-I Robertu Golobu so odrekli podporo za še en mandat, a tam zgodba ni končana.
Da ne gre za politično kadrovanje, je blefiranje. To vedo tudi tisti, ki to izrekajo. Seveda gre, energetika je eden tistih biznisov, za katerega v pomembnem delu še vedno velja, da "nese zlata jajca", kot se je državni sekretar Blaž Košorok nekoč izrazil o Dravskih elektrarnah, izvzemši seveda mlinski kamen, obešen okoli vratu panoge, predvsem Holdinga Slovenske elektrarne, TEŠ 6. Energetski sektor stopa v nove investicijske cikle, veliko poslov bo na voljo - gradnja JEK 2, hidroelektrarne na srednji Savi, prenova distribucijskega omrežja v funkciji elektrifikacije prometa in tudi ogrevanja, zelena transformacija nasploh -, s tem pa tudi provizije in prek njih tudi potencialni kanali, po katerih se denar po (več) ovinkih lahko steče v strankarske aparate, za namene boja za oblast. Drugi energetski steber v Krškem je nastal v času prve Janševe vlade s ključnimi akterji Janšo, Igorjem Bavčarjem in Andrejem Vizjakom, Robert Golob pa je v zgodbo prišel kdo nekdo, ki je znal vzpostaviti učinkovit sistem prodaje elektrike. Vizjaku je ta pakt omogočil, da je postal tako rekoč posavski politični gubernator. V kontekstu razumevanja končanja Golobove ere ni nepomemben element niti oslabitev Vizjaka, ki je dolgo plodno sobival s prvim človekom Gen-I in Martinom Novšakom, z afero Glupi davki. Rezanje Goloba je po nekaterih informacijah vznejevoljilo tudi Bavčarja.
Energetika je v velikem delu pri nas ostala pod državno perutjo, s tem pa pod udarom političnih apetitov. Trditi za Ribiča, Soviča in Goloba, da nimajo političnega zaledja, bi bilo prav tako sprenevedanje, vsi so oziroma so bili profilirani politiki, v Zaresu, SD in LDS, kasneje pa v Pozitivni Sloveniji in SAB. A ključni razlogi njihovih menjav ta hip gotovo niso ekonomski, da bi torej do te mere zavozili firme in projekte, ki jih vodijo. Golobovo podjetje je celo izrazito rastoče. Sovič je ne nazadnje lani marca začel nov mandat, ki mu ga je podelil nadzorni svet, ki ga je vodil Tomaž Orešič. Ta je tudi v novi sestavi član nadzornega sveta. Če sta Ribič in Sovič že bivša - oba sta sicer napovedala morebitno sodno izpodbijanje odpovedi -, je operacija Golob bolj zahtevna. Četudi je bil skozi kariero Golob (pro forma) politično nekoliko bližje levosredinskim pozicijam, je v osnovi pragmatik, sposoben poslovnež, igralec na vse strani. Tudi kot zavarovalno polico smo lahko razumeli tudi zaposlitev osamosvojitvenega brigadirja, dolgo človeka iz ožjega Janševega kroga, Antona Krkoviča. Ta resnih kompetenc in referenc v energetiki seveda nima. Istočasno je Golob ves čas radodarno oglaševal tudi na spornih portalih Janševe kvazimedijske galaksije. Ni pomagalo. Da je napad lahko najboljša obramba, sta si izračunala Golob in Krkovič, zato je slednji na novinarski konferenci napadel Roka Snežiča, Janševega operativca, doktorja davčnih utaj, premierovega in Krkovičevega cimra v zaporu. Snežič je za Janšo neke vrste tempirana bomba, četudi se javno otepa povezav z njim. Krkovič-Golobov manever je bil v veliki meri nepričakovan, nekdanji vojak je namreč (bil) med glavnimi Janševimi lojalisti. V presenetljivosti te intervencije zato ostaja občutek, da nekaj ne gre skupaj. Lahko jo postavimo v kontekst prestrukturiranja, ki poteka v SDS, kjer so staroselci morali prepustiti mesto "nekim novim klincem", novi generaciji Janševih prvoborcev in kadrovikov. A na teh relacijah, tudi med premierom in gospodarsko najbolj izpostavljenimi člani stranke, so se letos prvič po dolgem času v SDS pokazale razpoke. Je kakšen upor v tej stranki dejansko mogoč, je bilo dolgo vprašanje, ki je imelo jasen odgovor. Ni. Je sedaj drugače? Krkovičeva gesta bi lahko izpričevala dejanski odpor, ki je okoli tradicionalnih garnitur v SDS nastal zaradi Roka Snežiča, a ne le zaradi njega, temveč tudi Boruta Dolanca, Tomaža Kokota, Iztoka Černoše in drugih novokomponiranih nosilcev gospodarskega vpliva v stranki. Vse bolj se kaže, da v SDS še naprej poteka proces, v katerem se nekateri dolgoletni veljaki stranke ideološko radikalizirajo in izpolnjujejo naloge premika stranke proti iliberalni skrajni desnici, na drugi strani pa poteka kadrovska prenova oportunega, poslovnega dela stranke, ki ga bolj kot ideologija zanima vijoličasta barva. 500-evrskih bankovcev namreč. Zdravo jedro zmerne desnosredinske politike, kot ga je poimenoval politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič, se je občutno stanjšalo ali celo izginilo.
Energetika je pri nas ostala pod državno perutjo, s tem pa pod udarom političnih apetitov in potreb
Nobenega dvoma ni, da si skuša svoj delež kadrovske in finančne pogače v energetiki odrezati tudi NSi. Energetika sodi pod njenega ministra Jerneja Vrtovca. Ta trdi, da z menjavami nima nič, da gre pač za odločitve po načelih korporativnega upravljanja. Toda že primer Ribiča, ki so mu kar v poslanski pisarni SDS povedali, da je ukaz za njegovo razrešitev prišel "z vrha", le podčrtuje, kako politika pri nas razume odgovorno in profesionalno korporativno upravljanje in kako so nadzorni sveti (pre)večkrat le fasada za politični diktat. Če bi v energetskem sektorju res šle takšne poteze mimo pristojnega ministra, bi mu lahko kdo očital neobvladovanje področja. A prstni odtisi stranke, ki se je na prejšnjih volitvah oglaševala tudi s sloganom o "umiku politike iz gospodarstva", so pač premočni. Kredibilnost za zanikanje političnih kadrovanj si je usodno zbila že z eno od prvih izrazito strankarskih akcij, ko je prvi mož Darsa postal kar podpredsednik NSi Hajdinjak. Nadzorni svet denimo Elektra Maribor ima sestavo ljudi, ki gravitirajo blizu NSi, to velja tudi za začasnega novega predsednika uprave Jožeta Hebarja. Tudi dramaturgija menjave Soviča, ki so ga lomili dve seji in najprej prepričevali, naj se poslovi "sporazumno", izrisuje politični kontekst akcije. Tudi nesojeni kandidat za Golobovega naslednika je bil človek iz NSi-kroga. Gen-I je v trenutnih igrah glavni dobitek, sploh v luči kontrole prodaje elektrike iz jedrske elektrarne Krško, kar je že Golobu omogočilo glavno konkurenčno prednost in manevrski prostor, da je lahko v borznih segmentih več tvegal in rasel. Ob tem pa so letos začele padati prve ovire za gradnjo drugega bloka JEK, energetsko dovoljenje je ministrstvo za infrastrukturo namreč že izdalo.
Seveda pa se v energetiki ne cedita le mleko in med. Vsaj eno potencialno gospodarsko, politično in predvsem socialno bombo smo že omenili. TEŠ 6 z vsemi repi ene najbolj razvpitih tranzicijskih korupcijskih afer. Kdo se bo naposled lotil zapiranja premogovnika v Velenju, prestrukturiranja TEŠ in s tem tudi ključne točke preobrazbe slovenske energetike v smeri zelenih, obnovljivih virov energije? Ne nazadnje bo šlo za zahtevno preoblikovanje celotne Šaleške doline, ki je eksistenčno odvisna od premoga in termoenergije, potrebna bodo obsežna vlaganja v prekvalifikacije, nova znanja/delovna mesta. Ti procesi bodo politično bistveno zahtevnejši, z več tveganji. In bi se že zdavnaj morali začeti, saj se vsako leto zamude pozna pri konkurenčnosti naše energetike. Aktualna energetska kriza je pokazala, kako pomembni sta v spremenjenih geostrateških razmerjih v svetu nacionalna energetska samozadostnost in suverenost, sploh pri obnovljivih virih energije. To so bistvena razvojna vprašanja, s katerimi bi se morala ukvarjati politika, a pri nas v zasledovanju kratkoročnih koristi raje kadruje. Ni odveč dodati še skrajno trpke dimenzije: brezsramni boj za vpliv sovpada z zdravstveno tragedijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
