Dušan Semolič
se prihodnje leto, po šestih mandatih na položaju predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), upokojuje.
"Mandat mi poteče 4. oktobra 2017. Takrat bo tudi kongres naše organizacije," je povedal Semolič. Tokrat si ne bo premislil, ampak se bo z več kot 43 leti delovne dobe in pri 70 letih upokojil, pravi. Spomnimo, o odhodu je razmišljal že na zadnjem kongresu zveze leta 2012, a si je zadnji hip premislil, menda zaradi razdeljenosti v zvezi glede vprašanja, kako delovati naprej. Zadnja leta so mnogi njegovega naslednika videli v prizadevnem
Goranu Lukiću
, ki je sicer večkrat poudaril, da sam te ambicije nima. V delo ZSSS je vnesel novo dimenzijo sindikalizma in večkrat je bilo slišati, da bi ta potrebovala pet Goranov Lukićev. Pred meseci je odšel in postal vodja svetovalnice za migrante.
Lani je iz ZSSS odšel tudi Semoličev prvi sodelavec, dolgoletni sekretar zveze
Lani je iz ZSSS odšel tudi Semoličev prvi sodelavec, dolgoletni sekretar zveze
Milan Utroša
. V intervjuju za Večer je pojasnil, da tudi zato, ker se je začel spraševati, ali je to še tisti sindikalizem, za katerega se je boril in kot ga je videl. In kako ga je videl Utroša? "Z več naboja. Pred leti so ob ključnih sporih med sindikati in vlado v tej državi padali ministri, padale so vlade. Danes se dogajajo hujše stvari, pa tega več ni. To se odraža tudi pri članstvu sindikata, ki upada, zato je treba ukrepati. Sindikate je treba institucionalno potegniti ven iz podjetij. Nemci temu pravijo, da sindikat ne sme imeti repa, po katerem se tolče, v podjetju. Tam ima le člane in zaupnike - in s tem se strinjam. Predlagal sem tudi, da si sindikalni funkcionarji znižamo plače, moj predlog ni dobil podpore. Nekako je vse to sovpadalo z obdobjem, ko sem se lahko upokojil, in sem se umaknil. Upal sem, da bo na sekretarsko mesto imenovan mlajši, z novim zagonom in novimi pogledi na sindikalno delo. To se ni zgodilo, izvolili so novega sekretarja, celo starejšega od mene, po čemer lahko sodim, da je znotraj ZSSS premalo tistih, ki gledajo v prihodnost. Ime novega sekretarja pri tem sploh ni pomembno. Sem bil pa razočaran, ker vem, da kalupi sindikalnega delovanja izpred 15, 20 let niso več primerni, zato sem se raje upokojil," je odgovoril Utroša.
Zdaj ima največ podpore pri kandidaturi za novo predsednico ZSSS 53-letna
Lidija Jerkič
, ki že deset let vodi sindikat kovinarjev (SKEI). "Čez poletje sem si vzela čas za premislek in pred dnevi dahnila svoj 'da'. Če bom imela znotraj zveze široko podporo, kar se kaže, sem pripravljena zagristi v to jabolko in kandidirati za novo predsednico. To mi bo v čast. Nikakor pa ne bom kandidirala, če podpore ne bo, ker so notranja nesoglasja zadnje, kar zveza v tem trenutku potrebuje. Sovražnikov je dovolj že zunaj," je povedala Jerkičeva. Sicer pa kandidacijski postopki začnejo teči šele prihodnje leto februarja. Tokrat se je prvič zgodilo, da se o novem predsedniškem kandidatu razmišlja že leto prej, kar Jerkičeva ocenjuje kot dobro. Že na kongresu leta 2012 je bila v igri za predsednico zveze, vendar je od kandidature odstopila, po tem ko si je Dušan Semolič premislil in odločil, da vodi ZSSS še en mandat.
V zvezi napoveduje svojo upokojitev še nekaj vidnih sindikalistov in kot kaže prihaja nova generacija. Z njo torej tudi nov veter? "Če bo nov veter malo razburkal vodo, nič hudega. To pa še nikakor ne pomeni razpad zveze, kot razmišljajo nekateri. Daleč od tega. Res je, da se je v zadnjih letih članstvo zmanjšalo, a še vedno je ZSSS največja v državi (okrog 300.000 članov), z močno strokovno službo," dodaja Jerkičeva.
V ZSSS ne bodo iskali le odgovora na vprašanje, kako vključiti nove člane, temveč tudi to, kako se organizirati, da se bodo ljudje pripravljeni izpostaviti v boju za svoje pravice. "Delo v sindikatih ni bilo in tudi v prihodnje ne bo lahko. Živimo v svetu, v katerem ima prav kapital najmočnejše vzvode oblasti. Tudi demokratično izvoljene institucije so postale prehitro plen interesov kapitala. Neoliberalne ideje, ki favorizirajo konkurenčnost, dobičke in fleksibilnost, ne glede na življenje ljudi, še vedno dominirajo. Čeprav smo verjeli in še verjamemo v socialni dialog kot sredstvo za doseganje naših ciljev, se nismo nikoli odpovedali tudi bolj radikalnim oblikam dela, če smo naleteli na ovire," pravi Semolič. Priznava, da vseh ciljev niso dosegli, med drugim, da bi se del produktivnosti upošteval pri rasti plač in uveljavitev njihovih predlogov pri lastninskih procesih - kljub številnim protestom. A vendarle, prepričan je, da bi brez sindikalnega boja danes mnogi živeli še veliko slabše.
V ZSSS ne bodo iskali le odgovora na vprašanje, kako vključiti nove člane, temveč tudi to, kako se organizirati, da se bodo ljudje pripravljeni izpostaviti v boju za svoje pravice. "Delo v sindikatih ni bilo in tudi v prihodnje ne bo lahko. Živimo v svetu, v katerem ima prav kapital najmočnejše vzvode oblasti. Tudi demokratično izvoljene institucije so postale prehitro plen interesov kapitala. Neoliberalne ideje, ki favorizirajo konkurenčnost, dobičke in fleksibilnost, ne glede na življenje ljudi, še vedno dominirajo. Čeprav smo verjeli in še verjamemo v socialni dialog kot sredstvo za doseganje naših ciljev, se nismo nikoli odpovedali tudi bolj radikalnim oblikam dela, če smo naleteli na ovire," pravi Semolič. Priznava, da vseh ciljev niso dosegli, med drugim, da bi se del produktivnosti upošteval pri rasti plač in uveljavitev njihovih predlogov pri lastninskih procesih - kljub številnim protestom. A vendarle, prepričan je, da bi brez sindikalnega boja danes mnogi živeli še veliko slabše.
