Če ob 30-letnici sramotnega izbrisa predsednik republike karkoli izjavi, mimo opravičila pri tem seveda ne more - četudi ga ne bi izrekel šele na zahtevo Amnesty International, prej pa v desetih letih svojega mandata, ko bi bilo še mogoče kaj popraviti, ni ne rekel ne storil ničesar.
Še prej, ko je še predsedoval parlamentu in nato vladi, pa je bil za marsikaj nenarejenega ali celo proti popravi krivic narejenega tudi osebno soodgovoren. A celo, če niti ne bi bil, pa bi se hotel zdaj kot simbolični predstavnik države za krivice, ki jih je ta država z nezakonitim izbrisom najprej povzročila in se nato 30 let trudila, kako bi se čim bolj izognila njihovi pošteni popravi, v njenem imenu res iskreno opravičiti, bi si moral pred tem za tako gesto pridobiti tudi soglasje tistih, ki pa to državo zdaj res vodijo, to je Janševe vlade.
Ni treba drugega, kot da zdaj novinarji vprašajo Janšo, ali tudi on in sedanja vlada podpirata to Pahorjevo opravičilo ali ne - pa bomo hitro videli, koliko je v resnici vredno. Zame v moralnem pogledu še manj kot nič: ker naivnim vzbuja prazne iluzije, da je ta država za izbrisane pripravljena še kaj storiti. Žal tega ni ne pripravljena ne sposobna narediti. To, da je bilo 30 let poniževanim ljudem zdaj omogočeno javno spregovoriti o vsem tem celo iz predsedniške palače, je zame edina svetla točka tega opravičila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
