Spoštovani Franc Škerget je zelo kulturno in pošteno komentiral plakat (zemljevid) ELS, ki je bil objavljen tudi v časniku Večer. S piscem se v celoti strinjam in tudi sam menim, da je plakat močno pomanjkljiv in predvsem enostranski. Prepričan sem, da ne bo prispeval k objektivizaciji zgodovine okupacije in razkosanja Slovenije 1941–1945. Prav nasprotno, saj na njem manjka veliko poglavij, kar je pravilno ugotovil Franc Škerget. Med manjkajočimi poglavji ne najdemo deportacij zavednih slovenskih ljudi v nemška (in italijanska) delovna, koncentracijska in uničevalna taborišča. Manjka tudi poglavje o ponemčevanju, o streljanju talcev, o prisilni nemški vojaški mobilizaciji in nenazadnje tudi poglavje o izgonih Slovencev izza domačih ognjišč v Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Ta okupatorjev ukrep je hudo prizadel slovensko prebivalstvo na nemških okupiranih območjih, še posebno v okupirani Štajerski, v katero so spadale tudi Slovenske gorice.
Ker že dolga leta raziskujem krajevno zgodovino na tem območju, navajam lenarške primere. Že 20. aprila 1941 so v Lenartu aretirali in odpeljali v mariborsko meljsko vojašnico slovenske učitelje, pripadnike Sokola, intelektualce in javne uslužbence. Med prvimi so bili sodnika Otmar Cvirn in Franjo Vogrinec, lovski čuvaj Feliks Ciuha, gostilničar Franc Arnuš, trgovka Ana Bajgot, ključavničar Krajnc, lenarški kaplan Vodeb, družini Polič in Šinkovec, Ana Letnik iz Voličine ter Lucijan Janež in Minka Potrč iz Lormanja. Pred aretacijo je moral pobegniti tudi sokolski starosta dr. Gorišek z družino. Med izgnanci so bili tudi slovenski duhovniki. Iz Sv. Trojice v Slovenskih Goricah so 29. aprila 1941 v meljsko vojašnico odpeljali tri patre frančiškane (Ladislav Pintar, Vladimir Bobek in Ildefonz Langerholc), kasneje pa še patra Henrika Damiša in tri brate (Teofil Vodeb, Daniel Groblar in Erazem Jakopec). Skupaj z mariborskimi in nazarskimi brati so jih prepeljali v Slavonsko Požego, od koder so šli v razne hrvaške kraje (Virovitica, Našice, Samobor).
V Bosno in Srbijo so odpeljali tudi veliko ljudi iz obmejnih krajev Slovenskih goric, in to z območja Sv. Ane in Lokavca. Med temi je bilo veliko zavednih Primorcev, ki so se po prvi svetovni vojni naselili v teh krajih. Izgnali so 104 osebe. Že aprila so izgnali tudi več zavednih slovenskih družin z območja Cerkvenjaka (družini Bratkovič in Kuzmič iz Brengove, Čehove iz Andrencev, Blažičeve iz Čagone, Kuharjeve iz Cogetincev, Tuškove iz Cerkvenjaka in Žižkove iz Smolincev).
Izgoni zavednih Slovencev iz okupirane Štajerske in njihovi trpljenje ter umiranje daleč od rodne grude so del mozaika okupatorjevih raznarodovalnih ukrepov med nemško okupacijo v Slovenskih goricah. Mnogi izgnanci so dali življenje na oltar domovine, tako kot na primer dva pridna kmeta na pragu svobode v Črmljenšaku. Ko se je nemška enota SS med begom ustavila v Trnovski vasi, je tam od kmetov na silo pobirala konje. Da bi rešil svojega konja pred podivjanimi gestapovci, je Janez Muršec konja odpeljal na bratovo domačijo v bližnji Črmljenšak. Trije podoficirji te enote SS so se odpravili iskat skritega konja, to pa so Murščevi sosedje takoj sporočili okrajnemu odboru OF, ki je prav tedaj zasedal v bližnjem gozdu. Organizirali so napad na nemške podoficirje SS ter v krajšem boju enega Nemca ujeli in drugega ustrelili. Tretjemu je uspelo pobegniti do poveljstva v Trnovski vasi, od tam pa so v Črmljenšak poslali večjo skupino vojakov. Ti so takoj odpeljali gospodarja Alojza Muršca, ženo Marijo, hčerko Marijo in Terezijo Fras. Zaprli so tudi sosede Jožefa Krajnca, Antona Novaka, Franca Toplaka, Martina Majeriča in Stanka Majeriča. 15. aprila 1945 so se Nemci vrnili na domačijo Muršec in jo povsem izropali. Hišo in gospodarsko poslopje so polili z bencinom in zažgali. Čez dva dni so večino ljudi izpustili, gospodarja Alojza Muršca iz Črmljenšaka in brata Janeza pa so 17. aprila 1945 obesili blizu trnovske šole. Nobeden od njiju ni bil komunist, pač pa oba velika domoljuba. Njuni rablji so bili pripadniki zločinske SS. Marsikje na Štajerskem in Gorenjskem so grobovi njenih žrtev še vedno brez imen in dostojanstvenega spomina, kar velja za vse žrtve vojne 1941–1945 in tudi za žrtve povojnega revolucionarnega nasilja. Torej žrtve vojne in zaradi nje, brez izjem!
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
