Avstrijska in čisto majčkeno tudi naša cesarica Marija Terezija je bila prva, ki je v naših krajih zapovedala obvezno šolanje. Z naredbo, ki jo je potrdila 6. decembra leta 1774, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Seveda ni šlo zlahka: otroci so se šole bali in jo skoraj sovražili (je danes kaj drugače?), še bolj je to veljalo za starše. V šolo? Ja, kdo bo pa delal in doma pomagal?
Leta 1805 je staro uredbo nadomestila nova, ki je v šoli na prvo mesto postavila verouk, cerkvi pa dala v roke tako pravico do odločanja kakor tudi pravico do izvajanja šolskih vsebin. Ko je v naše kraje pridrvel Napoleon Bonaparte in nas za štiri leta proglasil kot del Ilirskih provinc, je sledila nova reforma: enotna osnovna šola za vse učence. A pozor: s slovenščino kot glavnim jezikom! (Žal) je bila diktatorjeva oblast kratka in Avstrijci so, potem ko so znova zagospodarili, najprej ukinili vse spremembe, izbrisali slovenščino z zemljevida jezikov (hvala France Prešeren in druščina) in šolstvo znova prepustili duhovnim.
Zdaj pa k praktičnim vprašanjem. Šola že, učence bomo že našli, toda kdo jih naj uči? Učiteljev seveda ni bilo, učiteljic še manj (še skoraj do konca 19. stoletja je bilo poučevanje skoraj izključno moška zadeva). Le kje naj jih vzamemo? In, morda še pomembneje, le kdo jih bo plačal? Prvi junaki, ki so se lotili poučevanja, so bili plačani v naturalijah, ki so jih enkrat mesečno nabirali po hišah otrok. Od lakote že niso umrli, za izlet v cesarsko mesto pa se je le redkokdaj nabralo. Čeprav so bili učitelji - v okolju, kjer so jih prejemali - sila spoštovani gospodje. Da, prav ste prebrali: gospodje. Ob župniku in zdravniku si je na vasi edino še učitelj avtomatično prislužil ta naziv.
Galerija slavnih
Tone Partljič - najbolj slavni dijak
Verjetno najbolj slavni dijak mariborske Tretje (takrat še učiteljišča) je Tone Partljič, mariborski dramatik, komediograf, gledališčnik, romanopisec in še kaj. Mariborska legenda, možak, ki pooseblja duh Maribora in ki v svojih delih pogosto omeni tudi svoje čase in prigode z učiteljišča. Partljič je učiteljišče končal, za njim še Pedagoško akademijo in se kot učitelj preskušal marsikje, še najdlje na Sladkem Vrhu, dokler ga ni Talija dokončno povlekla v svoje vode. Danes piše, piše, piše. Še na mnoga leta in na mnoge imenitne romane, dragi Tone!
Matjaž Kek - tisti slavni trener
Mariborska Tretja je bila že od nekdaj športno naravnana, že dolgo pred uvedbo šolskega športnega oddelka. V albumu tako najdemo tudi Matjaža Keka, saj veste, tistega slavnega nogometnega trenerja, ki bo Slovenijo že čez dober mesec popeljal na evropsko prvenstvo (če prejšnjih Kekovih uspehov niti ne naštevamo). Svojih srednješolskih let se je v nekem intervjuju šaljivo spomnil takole: "V osnovni šoli mi je šlo dobro, nato pa se je vse skupaj začelo. Imel sem ta 'privilegij', da so mi v Mariboru pustili srednjo šolo obiskovati kar pet let. Tako uspešen sem bil prvo leto, da so mi uredili, da lahko prvi letnik obiskujem še enkrat," se je na svoj račun pošalil Kek. "Hitro sem bil uvrščen v prvo ekipo Maribora in malo sem se izgubil. Med drugim sem se moral naučiti igranja klavirja. Z mojimi prsti sem bil nemogoč. Da bi izdelal razred, mi je učiteljica zadala nalogo, da se naučim kompozicije Metuljček cekinček. Vsak dan sem tri ure udarjal po tipkah ... Na koncu sem pesem odigral, učiteljica pa je jokala. Ne od sreče, ampak od žalosti. Dala mi je dvojko in sem izdelal. Kasneje mi je šlo boljše, do mature sem bil že pravi." Še na mnoge zmage, dragi Matjaž!
Gustav Šilih - gospod Profesor
Spomini na mariborsko Tretjo nikakor ne bi bili popolni brez omembe Gustava Šiliha, morda najbolj slavnega med šolskimi profesorji (vsekakor pa v mestu najbolj spoštovanega med njimi, saj so po njem poimenovali tudi osnovno šolo). Šilih je na mariborskem učiteljišču poučeval med letoma 1928 in 1941 ter po vojni, do leta 1952, ko je odprl prvo mestno vzgojno posvetovalnico.
Pomanjkanje učiteljev je zahtevalo akcijo, Avstrijci pa so bili, če nič drugega, že takrat sila praktični. Že leta 1802 so (torej še pred Napoleonom) stisko blažili z nekakšnimi trimesečnimi tečaji za učitelje v ljudskih šolah. O, sveta preproščina! Trije meseci, pa si že bil učitelj. Resnici na ljubo si ob koncu tečaja moral opraviti izpit, ki pa so ga menda opravili skoraj vsi. Saj veste, potrebovali so jih …
Prva generacija učiteljev v šolskem letu 1862/63
Ti trimesečni heci so vzdržali skoraj pol stoletja, ko so jih vendarle razširili na celo leto, za vpis pa so nekaj malega že celo zahtevali. Vsaj dva razreda realke, denimo. Ni minilo še niti desetletje, ko so od učiteljev zahtevali še več - enoletni tečaj je preskočil v dvoletno šolanje na učiteljišču. Prva generacija bodočih učiteljev se je vpisala v šolskem letu 1862/63. Pa smo jo dobili tudi v Mariboru! Šolo za učitelje namreč.
Mariborska III. gimnazija, nekdaj učiteljišče, potem pedagoška, vmes pa še vse mogoče, si za rojstni dan šteje prav leto 1862. Tradicijo lepo negujejo in spoštujejo: velika proslava je bila ob 150-letnici šole, ustrezna tudi deset let pozneje. Na teh proslavah se spomnijo zlatih časov, se pohvalijo s tem in onim. Nič čudnega, pohvaliti se imajo s čim! Pa še preživeli so vse, od cesarja do kralja, raznih republik, pa vse do današnje samostojne Slovenije, za katero so se zelo aktivno borili tudi številni šolski junaki. Od dijakov do učiteljev in ravnateljev. Boj za slovenščino, za slovenstvo, boj za domačega učitelja je bil vse do nedavnega skupna rdeča nit šolske filozofije in duha, ki je šolo preveval. Ne pozabimo namreč: o šolskem sistemu vedno znova odloča aktualna oblast, slovenščina pa ni dišala ne Avstrijcem v cesarstvu in ne Srbom v Kraljevini Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni so se v novi Jugoslaviji s slovenščino še nekako sprijaznili, zato pa so skoraj uzakonili marksizem. Novi teror, le da v drugi embalaži.
Mariborska Tretja je svojo pot začela kot dveletno učiteljišče. Bili so zlati časi, politična kriza v cesarstvu (kaj kmalu bo iz Avstrije nastala Avstro-Ogrska) je dovolila tudi slovenščino, kar je obveljalo vse do leta 1870, ko so od učiteljev že zahtevali najprej triletno, že od leta 1874 naprej pa štiriletno šolanje. Ker učiteljic takrat še niso poznali oziroma niso bile zaželene, se je šola imenovala Državno moško učiteljišče Maribor. To so bila leta bliskovitega razvoja in napredka, ki je tudi od učiteljev terjal vse več znanja, nikakor ne le pedagoškega. Zato so na Dunaju dolgo tehtali možnost, da bi se šolanje učiteljev podaljšalo "celo" na pet let, a jim tega do konca prve svetovne vojne ni uspelo izvesti. Učiteljišče ni imelo svojih prostorov, zato so se bili prisiljeni seliti po Mariboru. Najprej so gostovali na današnjem Slomškovem trgu, nato so leta 1870 šli na Cankarjevo ulico, že leto pozneje na Gregorčičevo ulico. Med letoma 1878 in 1908 pa nova selitev, tokrat na Mladinsko, pa čez nekaj let nekaj hiš naprej, na isti ulici. Omenimo še prostore na današnjem Trgu Borisa Kidriča in že nas malce zaboli glava: takšna šola, takšen projekt - pa brez svojih prostorov!
Velikan med ravnatelji Henrik Schreiner
Mariborčani vse premalo poznamo svoje velikane, pa čeprav iz še ne tako davne preteklosti. Eden takih je zagotovo Henrik Schreiner (1850-1920), sloviti pedagog, ki si je do štiridesetega leta pridobil imenitno izobrazbo (na Dunaju, v Inssbrucku in Bolzanu), nato pa leta 1890 prevzel mesto ravnatelja na mariborskem učiteljišču, ki ga je vodil vse do svoje smrti. Čeprav naravoslovec po osnovni izobrazbi je večino življenja posvetil pedagoškim študijam. Na položaj ravnatelja so ga imenovali na Dunaju, menda predvsem zaradi njegovega nemškega priimka. Kakšna zmota! Kljub dolgim preživetim letom na avstrijski strani cesarstva je Henrik bil in vedno ostal zaveden slovenski domoljub. Do njegovega prihoda je bilo mariborsko učiteljišče bolj nemško kot slovensko, po letu 1890 je število slovenskih dijakov hitro naraščalo. K vpisu je vabil nadarjeno kmečko in delavsko mladino ter tako izobrazil kvalitetni kader, ki je še desetletja izobraževal naš narod.
Henrik Schreiner: "Otrok se v prvih treh letih nauči več kot akademik na visoki šoli"
Mariborsko učiteljišče je s svojim ravnateljem hitro postalo središče in gibalo slovenstva v Mariboru. Toda Henrik Schreiner se ni ustavil le pri pedagoškem delu, zelo aktivno se je vključeval tudi v kulturno in gospodarsko življenje mesta. Bil je soustanovitelj in aktivni član mnogih društev, čitalnic, gledaliških skupin … le politike se je izogibal. Schreiner je uveljavil številna moderna izhodišča in metode, ki so se mu zdele koristne in primerne konkretni situaciji. Naštejmo le nekaj njegovih revolucionarnih pogledov: naloga šole ni le izobraževanje, ampak tudi vzgoja; bil je nasprotnik latinščine in grščine v gimnazijah, prednost je dajal učenju materinščine, enega svetovnega jezika in enega jezika sosedov; priznaval je zasluge Cerkve pri izobrazbi slovenskega naroda, posebno pri izobrazbi revnejših slojev, a je istočasno poudarjal, da mora slovenski narod dobiti večji delež posvetne inteligence in izobražencev; bil je prvi, ki se je zavedal tudi izvenšolskih težav dijakov, recimo revščine in slabih bivalnih pogojev, zato si je prizadeval za izgradnjo dijaškega doma in ureditev prehrane; daleč pred svojim časom se je zavedal izjemnega pomena predšolskega obdobja (slovita je njegova trditev, da se otrok v prvih treh letih nauči več kot akademik na visoki šoli); izjemen vpliv je pripisoval ženskam in materam, ni pa zapostavljal niti očetove vloge; od svojih profesorjev je zahteval zanimiv, čim bolj izkustven pouk in jim prepovedoval pretiravanje z obsegom snovi ... Velikan, duhovni oče in vzor vsem boljšim mariborskim ravnateljem.
Šolske sestre svetega Frančiška
Leta 1888 so šolske sestre svetega Frančiška v Mariboru odprle nekakšno žensko učiteljišče, v ta namen pa dale zgraditi stavbo na današnji Gosposvetski cesti 4. Bilo je ob pokopališču - za tiste, ki tega morda še ne veste, današnji mariborski ponos, stadion v Ljudskem vrtu, stoji na parcelah nekdanjega mariborskega pokopališča. Učiteljišče je bilo zasebne narave, cesarske oblasti ob njem niso ravno skakale od navdušenja. Pa saj od cesarja niso zahtevali ničesar: vse skupaj je financirala Ciril-Metodova družba, ob učiteljišču so odprli tudi prvi otroški vrtec (slovenski!), ob njem še šolo, kjer so poučevali prve štiri razrede. Zasebno učiteljišče je delovalo vse do leta 1941, ko ga je Hitlerjeva oblast ukinila - do takrat se je tam izšolalo 1205 učiteljic! Vrtec in osnovna šola sta bila izjemnega pomena, saj so se bodoče vzgojiteljice in učiteljice tam vadile za bodoče delo. Win-win položaj, kot radi rečejo v ekonomskih krogih.
Imenitna stavba na Gosposvetski cesti 4 je nekaj let služila kot vojaška bolnišnica
Seveda pa cesarska oblast, še manj pa mariborski nemškutarji (ne pozabimo, v Mariboru se je takrat še kako govorilo nemško) vsega tega niso mirno gledali. Že leta 1902 je sledil uradni odgovor: ustanovitev Deželnega ženskega učiteljišča, s prostori na Kidričevem trgu 1. Še pred petnajstimi leti so mlada dekleta lahko le sanjala o učiteljski službi, sedaj pa so kar naenkrat lahko izbirala! Cesarski odgovor je zapovedal šolo v nemščini, slovenščino so imeli, a zgolj kot izbirni predmet, tudi za Slovenke. So pa to nemško šolo hitro ukinili - leta 1919 so jo v novi Kraljevini SHS zaprli. V slabih dvajsetih letih je tam diplomiralo preko 400 deklet.
V Kraljevini SHS so se nekaj let iskali. Vse pedagoške ustanove v Mariboru so najprej združili, nato spet ločili fante in dekleta, v šolskem letu 1932/33 pa je končno zaživela Državna učiteljska šola, kjer se niso več ozirali ne na spol, ne na jezik in ne na veroizpoved.
Druga svetovna vojna je stvari znova postavila na glavo. Nacisti so prepovedali slovenščino, slovenski mladini otežili vpis na šolo z zelo strogim sprejemnim izpitom iz - uganili ste - nemščine. Učna snov se je prav tako "nekoliko" spremenila. Glavni predmet je postala nemščina, drugi zgodovina Nemčije, tretji življenjepis velikega vodje. Dijaki so morali spremljati dogajanje na fronti, se uriti v petju in se udeleževati vojaških vaj.
Šola v socialistični Jugoslaviji
Nemci so padli, nova-stara država Jugoslavija je zaživela. V nekoliko spremenjeni podobi, predvsem pa brez kralja. Po novem menda demokratična, čeprav z le eno dovoljeno stranko. Nemške šole so nove oblasti seveda takoj izbrisale, prepovedale, ukinile. Učiteljišče je bilo nujno potrebno: v Jugoslaviji je bilo šolanje otrok obvezno. In otrok ni primanjkovalo, pač pa je bilo (spet) premalo učiteljev. Ne pozabimo: vsaj polovica predvojnih učiteljev se je izobrazila na napačni strani in za novo, socialistično šolo pač niso bili primerni. Še več, kar precej jih je končalo kdo ve kje, vsekakor pa daleč od šole in morebitnega širjenja napačnih idej.
Leta 1950 je mariborsko učiteljišče končno dobilo prostore, v katerih domuje še danes. Šolskih sester in njihovega projekta že dolgo ni bilo več, imenitna stavba na Gosposvetski 4, ki je nekaj let služila kot vojaška bolnišnica, je bila končno vrnjena svojemu namenu - izobraževanju učiteljev!
Beseda ravnateljev
Po slovenski osamosvojitvi je mariborsko Tretjo dobri dve desetletji vodil izredno priljubljeni ravnatelj Janez Pastar. Ob 150-letnici šole je med drugim povedal: "Pisati o viziji 150 let stare dame, ki je odigrala pomembno vlogo v konkretnih zgodovinskih situacijah, je ob upoštevanju sedanjih družbenih, ekonomskih in tudi moralnih parametrov zelo zanimiv poskus. V mislih imam popolno ali delno prevrednotenje tradicionalnih vrednot, ki so bile sestavni del 'učiteljskega ceha' - delavoljnost, skrbnost, poštenost, požrtvovalnost, spoštovanje postav in predvsem v človeku videti človeka. Naš kolektiv še vedno vidi svojo vizijo oziroma poslanstvo v podajanju znanja v skladu s spoznanji strok na eni in globokem spoštovanju do mladih ljudi na drugi strani. Zavedamo se, da so mladi v času občutljivega odraščanja izpostavljeni vse bolj kruti realnosti."
Pastarjeva naslednica, nekdanja dijakinja, profesorica in aktualna ravnateljica Marija Lešer pa je deset let pozneje povedala takole: "160 let pomeni, da je šola kot institucija, skupaj z dijaškim in učiteljskim delom, doživela in preživela neverjeten, a globokega spoštovanja vreden razpon sprememb. A eno je gotovo, vse preizkušnje je preživela zaradi svojih odličnih dijakov in delavcev. Čeprav se je učiteljeva vloga v razredu v teku let zelo spremenila, sem globoko prepričana, da dobrega učitelja ne more izpodriniti noben tehnološki presežek, lahko pa mu seveda izjemno pomaga. Odnos lahko vzpostavimo samo ljudje in odnosi bodo vedno temelj sleherne družbe. Šola je veliko več kot le kraj, kjer pridobivamo znanje. Je prostor, kjer se oblikujejo značaji, se razvijajo prijateljstva, se rodijo sanje, želje in hotenja, ki nas vodijo skozi življenje. Je prostor, kjer, kot pravi slogan naše šole: 'Ne za šolo, za življenje se učimo'."
Zgodba mariborskega učiteljišča s tem še zdaleč ni zaključena, tudi socialistične oblasti so se iskale. Leta 1951 so štiriletni program preoblikovali v petletnega, ob obvezni zaključni diplomi. Leta 1960 so srednji šoli dodali še dveletno Pedagoško akademijo, kjer so dijaki z učiteljišča (od leta 1964/65 naprej s pedagoške gimnazije) morali nadaljevati šolanje. Če so želeli delati kot učitelji, seveda. Leta 1977 so jim priključili še vzgojitelje in nastala je Srednja pedagoška šola. Po nekajletni kolobociji z usmerjenim izobraževanjem, predvsem pa s slovensko osamosvojitvijo, se je vse skupaj še zadnjič (vsaj za zdaj) postavilo na glavo: nekdanje učiteljišče je postalo splošna gimnazija. Maribor je dobil novo, III. gimnazijo, kjer so, resnici na ljubo, ob splošnem gimnazijskem programu, ponujali še vzgojiteljskega (razlika je v maturi, ki je na splošni gimnaziji klasična, na vzgojiteljskem programu pa poklicna). V šolskem letu 2019/20 so odprli še tretji program - športni gimnazijski oddelek.
V socialistični Jugoslaviji je bilo precej ideoloških vprašanj. Pomanjkanje učiteljev, težka nemška zgodovina in politični zanos v novi, mladi državi so se še kako odražali tudi pri vzgoji bodočih učiteljev. Še precej pomembnejše od kakovosti učitelja ali njegovega znanja je postalo njegovo ideološko prepričanje. Po mnenju oblasti bi moralo učiteljišče postati nekakšna kovačnica socialističnih učiteljev, zato so na šoli izvedli nekaj "čistk", najpomembnejša med njimi je bila leta 1952. S šole, pa čeprav ti je do mature manjkal le še mesec ali dva, te je lahko odneslo negativno mnenje razrednega špiclja, križec na verižici okrog vratu, pa čeprav ti jo je zapustila mati ali babica, nepravilna ali neposrečeno izrečena beseda. O usodi nesrečnega dijaka je odločala komisija, ki je praviloma poznala le eno sodbo - izključitev! In na mariborskem učiteljišču so bili do tega še posebej strogi. Tudi zato je kar precej dijakov mariborskega učiteljišča svoje šolanje končalo drugje, v drugih mestih ali celo republikah. Marsikdo je študij tudi obesil na klin.
