Nadškof Zore je leta 2018 dejal: "Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo ... kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji." Nadškof Zore ima bolj ali manj prav, vsekakor pa njegove besede še posebej veljajo za njegovo organizacijo, torej cerkev v Sloveniji. Znano namreč je, da je ta cerkev v Sloveniji, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, ki jo on vodi, zelo bogata. Cerkev je v Sloveniji lastnica približno 30.000 nepremičnin v skupni vrednosti več 100 milijonov evrov. Ljubljanska nadškofija ima nepremičnine v vrednosti več kot 100 milijonov evrov, poleg tega pa ima letno več milijonov evrov prihodka iz svoje direktne ali indirektne poslovne dejavnosti, dobila pa je tudi kakšnih 50 milijonov od države v zvezi z denacionalizacijo.
Ob tako bogati organizaciji, kot je ljubljanska nadškofija, je vprašanje, koliko ona daje drugim. Koliko je nadškofija dala pomoči prizadetim v avgustovskih neurjih? V javnosti o tem ni bilo zaslediti novic. Bilo pa je zaslediti, da je Slovenska škofovska konferenca namenila 75.000 evrov pomoči prizadetim v neurjih. Ob večstomilijonskem cerkvenem premoženju škofje darujejo prizadetim v neurjih samo 75.000 evrov. Očitno bogati bolj malo darujejo.
Cerkvena Karitas je od države prejela pet milijonov evrov, ki jih bo namenila za pomoč prebivalcem na prizadetih območjih. Cerkev bo torej pomagala prizadetim v neurjih v glavnem s tujim denarjem, samo nekaj malega bo cerkvenega, na primer že omenjenih 75.000 evrov pa mogoče še kaj. Zakaj ni država omenjenih pet milijonov raje namenila Rdečemu križu, saj ima Katoliška cerkev dovolj lastnih sredstev, da lahko nameni prizadetim v neurjih veliko pomoči? Zakaj daje sredstva organizaciji, katere primarni namen ni humanitarna pomoč, temveč širjenje in obramba katoliške vere in s tem cerkve? Kar tudi pomeni, da bo cerkev preko Karitas državna sredstva v bistvu namenila za širjenje vere. Država tako sodeluje pri širjenju katoliške vere, kar pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in cerkve. Cerkev, ki se hvali s svojo dobrodelnostjo, to dobrodelnost izvaja v glavnem s tujimi sredstvi! Ali ni to dvolično?
Zakaj ni država omenjenih pet milijonov raje namenila Rdečemu križu, saj ima Katoliška cerkev dovolj lastnih sredstev, da lahko nameni prizadetim v neurjih veliko pomoči?
Država pa ni namenila denarja samo Karitas, temveč tudi cerkvenim klerikom, ki so v neurjih utrpeli škodo na svojem premoženju, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti, ta enkratna solidarnostna pomoč pa znaša 668,21 evra. Ob tem se postavi vprašanje, kdo je v prvi vrsti dolžan pomagati verskim uslužbencem: verska skupnost ali država? Za Katoliško cerkev je odgovor jasen: to je cerkev. V zakoniku cerkvenega prava je namreč določeno, da vernike veže dolžnost podpirati Cerkev pri dostojnem vzdrževanju služabnikov. Kler mora torej vzdrževati cerkev s svojimi verniki, in ne država. Zato se je mogoče vprašati, ali ni država, s tem ko je namenila pomoč klerikom, ki so utrpeli škodo v poplavah, posegla v notranjo ureditev in odnose v Katoliški cerkvi, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom ločitve države in cerkve iz 7. člena ustave. In kot je že bilo navedeno, je cerkev v Sloveniji zelo bogata, zato lahko zlahka poskrbi za svoj kler, tudi če se ta znajde v težavah zaradi naravnih nesreč.
Če škofje ne želijo poskrbeti za svoje duhovnike, ki so utrpeli škodo v neurju, lahko to stori papež. Ta se namreč koplje ne samo v denarju, temveč tudi v zlatu. V tem smislu je poveden dogodek z obiska papeža v Mongoliji. Takrat je namreč papež kardinalu Marengu, apostolskemu prefektu v Mongoliji, podaril zlat kelih. "Revna cerkev za revne," je pred leti govoril papež Frančišek.
Glede na bogastvo cerkve se postavi vprašanje, kaj je pravi namen sredstev, ki jih je država namenila Karitas. In kleru, ki je bil tudi v epidemiji koronavirusa deležen obilne državne pomoči. Ali gre mogoče za "zakonito" korupcijo, s katero si vladajoča politika kupuje naklonjenost klera z namenom, da si z njegovo pomočjo utrdi oblast? Ali bi v to spadala tudi srečanja predsednika vlade z najvišjimi predstavniki Katoliške cerkve v Sloveniji, še posebno, če se ne srečuje tudi z najvišjimi predstavniki drugih verskih skupnosti ali pa z njimi manj kot s katoliškimi?
Še enkrat: "Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo … kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji." To vsekakor velja, kot pa že navedeno, še posebej za Katoliško cerkev!
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
