Pri Večeru smo se odločili, da se aktiviramo. Pri petih organizacijah v Mariboru smo pomagali na različne načine. Povsod so ponujene pomoči zelo veseli, saj je toliko raznovrstnih zagat, ki jih je prinesel razmah koronavirusa in z njim ukrepi, da že najmanjša usluga, kakor je nakup živil, opravek na pošti ali prevoz v službo, ko ni javnega prevoza, pride zelo prav pomoči potrebnim.
Pri prevozu zaposlene v bolnišnico smo pomagali UKC Maribor. V območnem odboru Rdečega križa so ocenili, da bi jim še najbolj koristili kot darovalci krvi. Pri Karitas Maribor smo pripravljali in predali pakete v programu Donirana hrana, v dnevnem centru Pika (pod okriljem Centra za socialno delo Maribor) smo dijaku z učnimi težavami zagotovili inštrukcije, v Domu Danice Vogrinec Maribor pomagali pri sprejemu obiskovalcev v času obiskov. Pa tudi poročali smo o številnih ljudeh, ki so v stiski, in naši članki so k pomoči spodbudili druge. Štiri primere opisujemo v nadaljevanju, o poteku obiskov v domu starejših na Pobrežju sledi reportaža v jutrišnji številki priloge V soboto.
Tisti, ki bi se želeli vključiti v katero od pomoči, si lahko več o tem preberete na spletnem portalu Slovenske filantropije www.prostovoljstvo.org, kjer je objavljena tudi posredovalnica aktualnih prostovoljskih del v času covida-19. Seveda se lahko tudi neposredno obrnete na katero od organizacij ali lokalni štab civilne zaščite. Marsikateri organizaciji, ki pomaga socialno šibkim, pa bo še kako prišla prav tudi donacija v dobrodelne namene.
Skupaj smo delili hrano
Na pobudo Lions kluba Maribor Zarja se je pred štirimi leti tudi v Mariboru začel projekt Donirana hrana, ki zdaj teče pod okriljem Nadškofijske karitas Maribor. Prejšnji ponedeljek zvečer smo se najprej pridružili mlademu prostovoljcu Davidu Kepetu, ko se je z enim od treh kombijev opravil po hrano do trgovin. Najprej jih je bilo sedem, danes jih je 19. Paketi hrane, ki ni bila prodana in bi sicer morala v koš, so že bili pripravljeni. David jih je urno naložil v kombi in odhitel naprej do zadnje postojanke v Strossmayerjevi ulici, h Karitas, kjer smo nato hrano pospravili.
Že naslednje jutro, ob sedmi uri, pa smo se Nataliji Mlakar in Zlatku Hrašu, zaposlenima preko javnih del, pridružili pri razporejanju hrane v vrečke in škatle s priimki družin in številom družinskih članov. "Vsakemu damo približno enako, upoštevamo tudi število oseb v gospodinjstvu," je dejal Hraš, ko so postopoma že začeli prihajati prejemniki. Vsakodnevno je vključenih okrog 25 družin, večina dobi paket enkrat tedensko. Letos so prevzeli in razdelili že okrog 230 ton hrane. Hraš je prejemnike, ki so hrano naložili v vrečke ali nahrbtnike, večinoma že poznal. Nekoliko pozneje so začeli prihajati tudi prejemniki prehranskih paketov z osnovnimi živili. Po besedah Liane Lepe Krbanjevič se z vsako družino dogovorijo, kaj najbolj potrebuje. Nekaj prosilcev je novih, so pa tudi takšni, ki so pakete že prejemali v preteklosti, nato so dobili službo, a so jo zaradi epidemije izgubili. Sprašujejo se, kaj bo kriza še prinesla.
Ker je učna pomoč nujna tudi med epidemijo. Pika.
"Povezave doma nisem in nisem mogel vzpostaviti. Šolski računalničar mi je veliko pomagal, a sem zelo zaostal pri snovi," pove dijak, ki je zaradi neuspešnega šolanja na daljavo pomoč poiskal v Dnevnem centru za otroke in mladostnike Maribor Pika, kjer tudi med epidemijo dobijo pomoč otroci s težavami pri učenju in tisti, ki prihajajo iz nespodbudnega domačega okolja.
Na Piko se je v hudi stiski obrnil sicer dober učenec in smo mu pomagali. Doma si povezavo deli še s tremi sorojenci, pouk pa spremlja po telefonu. Največji zaostanek čuti pri matematiki, kadar profesor med učno uro poda ustna navodila, in če dijaka pri pouku na daljavo ni, je dijak izgubljen. Pomaga mu sošolka, ki mu posreduje gradivo, a ni enako. Omogočili so mu računalnik, zanj vzpostavili primerne povezave, preverili neoddane naloge, zasnovali načrt in ga predvsem pozitivno motivirali. Lažje je zadihal že po prvem srečanju, vesel pomoči, vztraja in prihaja tudi med počitnicami.
Prav pozitivno motivacijo izpostavlja kot bistveno Simona Martinšek, vodja centra. Dnevno se je pri Piki v Ljubljanski ulici 6 zbralo do 40 otrok. Ob določeni uri poteka delo individualno, vsak otrok je v svojem prostoru, z obvezno zaščitno masko, s pregrado iz pleksi stekla, po obisku se površine razkužijo in prostor prezrači. Brez prostovoljcev skoraj ne bi mogli funkcionirati oziroma bi lahko pomagali vsaj pol otrokom manj. Aktivnih je 54, so različni, a vsi srčni in radi delajo z otroki, tudi študent in učitelji so med njimi.
Vozimo tudi na Pohorje
V UKC Maribor je v času epidemije največ vredna pomoč zdravstvenega osebja, predvsem študentov medicine in fakultete za zdravstvene vede, organizirali so se tudi člani Društva študentov medicine. Prostovoljce so vključevali preko Rdečega križa, pomagali so pri administrativnih opravilih, redno tudi pri prevozu covid bolnikov po hodnikih UKC. Covid enote so namreč razpršene po celem območju. No, zatikalo pa se je tudi pri prevozu do najbolj oddaljene covid enote - do covid oddelka na Slivniškem Pohorju je treba pripeljati tudi osebje, kar je za bolnišnico logistični izziv, a primerno delo za prostovoljce.
Tako smo na dan, ko je prvič letos pošteno nametalo snega, pognali Večerov avtomobil - brez prevoza je namreč ostala ena od sester v dolini. Iz Ruš je na Pohorje kar dolga pot in pri predaji poslov je treba biti ob sedmih zjutraj. Prvič gre na covid oddelek mlada Maja Gradišnik, magistrica zdravstvene nege. Doslej je rotirala, delala, kjer so jo pač potrebovali, saj je šele pred kratkim začela delati v UKC. Tako smo bili vsi prvič - dva prostovoljca in prvič covid sestra.
"Pravzaprav je covid oddelek na nek način boljši kot bele cone, vsaj veš, pri čem si," modrujemo. In če je prvi sneg v mestu povzročil manjši prometni šok, so kmetje na Pohorju poskrbeli za zelo lepo prevozne ceste, menjava izmen na Pohorju pa teče gladko. Ljudje v modrem podrsavajo po ledu in snegu, a spotoma razdrejo tudi kakšno šalo. Ob sedmih zjutraj v trdi temi, po celonočnem delovniku. Poklon.
Darovali smo življenjsko tekočino
Petnajst večerovcev se nas je odzvalo pozivu za darovanje krvi, saj jo v zdravstvenih ustanovah stalno potrebujejo, krvodajalcev pa je v tem času manj. Priznati je treba, da je bilo tudi med nami nekaj negotovosti, bojazni, ali bo vse potekalo varno, med tistimi, ki so se za ta korak odločili prvič, tudi, ali bo koga obšla slabost. Toda vznemirjenje je bilo kmalu pregnano. Na medicinski fakulteti, kamor so sedaj preselili krvodajalske akcije, teče vse strokovno in utečeno. Prijazno osebje ob pregledih in odvzemu krvi vseskozi spremlja počutje in odziv krvodajalca.
Le kranjske klobase, ta značilni priboljšek, da si z njim povrnemo moči, smo pogrešali. A tudi sendvič je bil dober nadomestek. Kakšnih 50 odvzemov naredijo na dan, v tem času se je treba naročiti in to pomeni tudi, da pravzaprav ni čakanja.
"Zaradi zaprtja šol se pozna izpad novih krvodajalcev, zato so tovrstni kolektivni odzivi še toliko bolj dobrodošli. Med mlajšimi delovno aktivnimi pa je sicer slab odziv. Delodajalci, ki torej spodbujajo svoje zaposlene k darovanju krvi, so zato primer dobre prakse," pravi sekretar območnega odbora Rdečega križa Maribor Metod Dolinšek. In doda, da bodo po zgledu Večera h krvodajalskim akcijam nagovorili še druge delovne organizacije, zavode, javna podjetja v Mariboru. Ne nazadnje so tisti, ki darujejo kri, tudi redno pregledani, to pomeni, da skrbijo za svoje zdravje. Tudi to bi vsem podjetjem moralo biti v interesu.
