Klara Širovnik
Beton je sinonim napredka in razvitosti. V začetni fazi razvoja so infrastruktura in ostale konstrukcije za družbo namreč blagodejne, a meja je tanka. Zrela ekonomija, ki kar ne neha graditi, je bolj kot krepkemu mladeniču podobna ostarelemu športniku, ki jemlje steroide. Zelena Slovenija postaja vse bolj siva, gradnja pa se nam ne zdi problematična, ker ostanki gradbenih materialov ne končajo v želodcih morskih živali in krvi ljudi. A če je material primeren za reciklažo, to še ne pomeni, da lahko zemljišče po rušenju povrnemo v izvirno stanje.
Lažje kot rodovitno zemljo je kupiti beton
Poglejmo konkreten primer: Tatjana Nekrep Perc, sicer inženirka gradbeništva, je z možem za svoje podjetje na Pragerskem pred 30 leti (na temeljih starih hlevov) zgradila delavnice, ki so skupno obsegale preko 400 kvadratnih metov. Pred 10 leti so po izgubi sina betonski kompleks želeli spremeniti v park. Znašli so se pred velikim izzivom. Po tem, ko so ročno odstranili, kar se je odstraniti dalo (predvsem les in kovine), je 55 tovornjakov betonsko ogrodje (v manjših fragmentih) odpeljalo z njihovega dvorišča. "A vsega tega materiala ne moreš kar nekam odvreči, čeprav je po naših gozdovih zelo veliko črnih odlagališč gradbenega materiala," dodaja in pojasnjuje, da se s prevzemom in recikliranjem tovrstnega materiala pri nas sicer ukvarja kar nekaj podjetij. "No, to našo delavnico smo potem v kosih odpeljali v Slovensko Bistrico k uradnemu prevzemniku, ki bi naj to recikliral. Lahko pa vam povem, da bo od takrat kmalu minilo 10 let, pa je naša delavnica še vedno na istem kupu, kot je bila takrat," pove.
Že v prvi fazi se torej zatakne. Ali nove trgovske centre res gradimo iz starega, recikliranega betona, ali naravne vire izkoriščamo vedno znova? Dr. Aljoša Šajna iz Laboratorija za beton (ta deluje znotraj Zavoda za gradbeništvo Slovenije) ob tem pojasni, da je beton sicer material, ki se ga da brez velikih (finančnih in okoljskih) stroškov popolnoma reciklirati, a do tega pogosto ne pride. "Ker imamo v Sloveniji še vedno dovolj kakovostnega in relativno poceni naravnega agregata, je delež recikliranja betona pri nas bistveno nižji kot v zahodnoevropskih državah," še pove. Varčevanje z viri še torej ni aktualno.
Presajanje zemlje je kot presajanje kože - razlika bo vedno vidna
Recimo, da smo beton z zemljišča uspešno umaknili. V kakšnem stanju je prst? Lahko kupimo sadike in začnemo s sajenjem?
"Če bi želeli tam postaviti gozd, bi se to dalo stoodstotno uresničiti," ob tem pravi Lojzka Reščič iz Združenja za beton Slovenije. Takšno prepričanje sicer ni zmotno, a je resnična situacija pogosto drugačna, pove naša sogovornica Tatjana Nekrep Perc. "Vedeti morate, da objekt ni samo tisto, kar vidite nad terenom. S temelji in kletjo vedno sega v notranjost zemljišča," doda in pojasni, da je pri njih po odstranitvi kompleksa ostala dva metra globoka gradbena jama, težave pa so ob sanaciji nastopile, ker je dobiti rodovitno prst pri nas izjemno težko. "Veliko težje je kupiti rodovitno prst kot pa gradbeni material. Rodovitna zemlja je dražja od betona," pravi.
Sanacije so se nato lotili postopoma. "Potem smo zemljišče obnavljali po plasteh. Ko so zemljo dovažali s tovornjaki, je izgledalo, kot da jo v jamo stresajo s čajno žličko," se spominja. Tak proces je tudi velika finančna obremenitev, zato je na vprašanje, koliko ljudi se bi za tako obnovitev v prihodnje dejansko odločilo, za zdaj nemogoče odgovoriti.
Na papirju je regulacija minimalna, v praksi še manjša
In kakšno je stanje po letih od začetka obnovitve terena? Tatjana Nekrep Perc pravi, da je zdaj sicer videti, kot da je vse, kot more biti, a se zemlja na mestih, kjer je prej stal kompleks, obnaša drugače kot na naravno zraščenem terenu. "Kjer je zemeljski material navožen, rastline pogosto podležejo suši. Premalo se zavedamo, da je narava sama poskrbela za ustrezne plasti, ki jih je praktično nemogoče popolnoma obnoviti," pravi in dodaja, da je svet še vedno prepričan, da so naravni viri neomejeni.
Težava so tudi vse pogostejše poplave
Pozidavanje z betonom in ostalimi materiali je zanimivo tudi z vidika vse pogostejših poplav. Kot so v skupni preiskavi o segrevanju evropskih mest lani pokazali novinarji Pod črto (v raziskovanju so sodelovali z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet), so se povprečne temperature v Sloveniji v primerjavi s predindustrijsko dobo povišale. Zaradi višjih temperatur pa se ne bodo stopnjevale samo suše, ampak tudi močni lokalni nalivi, ki bodo po državi povzročali pogostejše in močnejše poplave. Spomnimo se, da beton vode ne prepušča. "Neprepustnost tal za padavine je zagotovo eden od problemov sodobnega urbanega okolja, ki si zasluži večjo pozornost. Na eni strani imamo tu nepropustne pohodne in podvozne površine, na drugi so 'zbiralci dežja' tudi vse strehe. Uporaba drenažnega betona namesto običajnega, namesto tlakovcev, namesto asfalta, omogoča površinsko odvodnjavanje in s tem razbremenitev meteorne kanalizacije. A uporaba drenažnih betonov ne bo rešila težav s poplavami, če ne bomo ustrezno skrbeli za vodotoke," ob tem opozarja Aljoša Šajna. Ta fenomen je še posebej aktualen na poplavnih območjih, ki so v zadnjih letih postala zanimiva za številne investitorje, ki so tam prepoznali pripravna in poceni zemljišča za industrijske cone, stanovanjska naselja, parkirišča in trgovska središča.
